Še od mene nekaj na temo brezpogojne ljubezni . Nezreli in karakterno pokvarjeni ljudje pričakuje da jim toleriraš njihove spodrsljaje, napake , zmote , hkrati pa pričakujejo , da jim toleriraš ne samo tisto kar je že bilo , ampak tudi tisti , kar še bo oziroma kar še prihaja .
Nekako te na to navadijo , pripravijo ..,in ti to počneš toleriraš , ker ljubiš in po otroško misliš da pogovor z nesramnežem obrodi sad in bo končno razumel česa naj več ne počne .
Pišem za moško osebo niso pa izjeme tudi ženske .
Ponavadi takšen moški misli , da ima pred seboj mamo ne žensko in ji njihove vloge hudo pomešal . Nekako ne dojame , da mi ženska pač ne more tolerirati vsega kot mu naprimer lahko mama . In tu nastopijo težave in to hude .
On itak ničesar ne dojame in če pozneje dojameš še ti si ze v devetem peklu .
Zato svetujem ženskam , da ob takih tipih stopijo že na prvo žogo in jo ustavijo . Uporabljati je treba pamet ne čustva .

pozdravljeni,
popolnoma vas razumem, moja hči se vede zadnje leto obupno…Sem zelo dosleden starš. Pravila so pri naši hiši jasno in razumno postavljena že ves čas in tudi posledice ob kršitvah so vnaprej znane, jasne in bile tudi že uporabljene (kazen). Celo življenje je hči preizkušala meje in rada hodila “po robu”, vendar se mi je zdelo, da se je nekje med 15. in 17. letom “unesla”. Potem pa je pri 17. dobila fanta in je izgledalo, v roku 14 dni, kot bi jo lobotomiral… Najprej se je začela histerično obnašati, če kaj ni šlo po njeno ali sem ji postavila omejitve… po 18. letu pa se ji je čisto “snelo”. Pričakuje iste pravice, ugodnosti, sama pa je začela izostajati od pouka, ker je stara 18. meni, da ji zaradi tega ne smem ničesar reči, dokler ima ocene lepe…lani sem poskusila, da bi se dobila s psihologom (to smo že večkrat poskušali v preteklosti), a je šla samo enkrat…češ, je brezveze. Pred časom je hodila k psihiatrinji, zaradi suma na ADHD, kar so ovrgli. Po enem letu nismo dobili nobene povratne informacije od nje, zato je tudi to opustila.
Ko ji kakšno ugodnost odvzamem, ali nočem ugoditi njeni volji, me izsiljuje, zmerja, kriči, žali… le fizično se me še ni lotila. Potem se opraviči, in pričakuje, da bo vse po starem. Če ni, se vrne k žaljivkam…in trdi, da bi morala odnos graditi na ljubezni in ne na pravilih. Kadarkoli se ji ne “podredim”, mi poskuša zbujati slabo vest, češ da sem slaba mati, in da je nimam rada… Mlajšo sestro maltretira na enak način, če se ji popolnoma ne podredi, babico (ki živi spodaj, pod nami, tudi). Na cesto je še nočem postaviti… vsaj sedaj, tik pred maturo ne. Sicer živi v dijaškem domu in tudi tam ignorira pravila, odkar je stara 18. Poskušam jih prepričati (njih in razrednika), naj ji postavijo mejo, ampak oni vso odgovornost prelagajo name. Jaz pa sem 150 km stran in pojma nimam kaj naj storim. Brezpogojna ljubezen, kot jo ona razume, je vedno težja, ker nas spravlja ob pamet – vsi smo začeli od nje dobesedno bežati, ker nas v pol ure popolnoma izpije. Je kot hurikan, ko pride domov – ko odide, pusti v vseh nas opustošenje. Pojma nimam, kako naj sploh postopam kot mati, da ne bo izkoriščala tega, da se ji skušam približati in da bo imela občutek, da je ljubljena. Ker kadarkoli jo spustim “blizu”, izkorišča. Kako obvladati slabo vest?

Ja, pri otrocih je to najtežje. Pri njenih letih ni kaj dosti več narediti, razen tega, da ji striktno postavite meje dovoljenjega ( kar se tiče vas in vaše družine), pri tem dosledno vztrajate in se ne spuščate v debate. In potem upajte, da bo vihar minil, da gre zgolj za puberteto in da jo bo življenje spravilo k sebi. Včasih rabiš šok terapijo, da ugotoviš, da ga pošteno sirješ. Takrat se, običajno vrnejo k pameti in družini in se lahko sploh začne pogovore. Če bo takšna ostala, potem tudi ni kaj dosti storiti, kar se nje tiče. Sedaj je odrasla, polnoletna in sama odgovorna za svoje življenje in dejanja, vi pa zaščitite vsaj sebe. Težko je sprejeti, da otrok ni tak, kot smo si ga zamislili ali kot bi radi,da bi bil ali kot mu želimo, da bi bil, vendar je bistvo reševanja vsake sitguacije, da jo najprej sprejmemo, takšna kot je, da sploh vemo, kaj lahko storimo.

S popuščanjem ne kažete, da je ljubljena, temveč da mora biti zgolj dovolj vztrajna, da pride do svojega. Kar na koncu ni dobro niti zanjo, niti za vas.

Včasih in še posebej pri teh letih se zdi situacijo dosti hujša, kot se izkaže kasneje in upam, da bo tako tudi pri vas.

Vse vam dam prav, moram povedati, da je to izjemno tezko.
Imam mamo z MOM, pa je bilo mnogo MNOGO lazje postaviti meje, kljub temu da sem edinka.
Ker najprej, je strasno tezka krivda, da si naredil nekaj narobe in je posledicno otrok tak… (kljub temu, da sem po svojih najboljsih moceh dala vse od sebe…in se je (recimo) Juhantova metodika kar dobro obnesla, do “eksplozije”…)
Vidis, da otrok trpi, ker si ne zna pomagati, in potem je se dodatna krivda, ker mu ne znas pomagati in poskrbis zase namesto zanj…(in za sorojence).
Potem te zre krivda, ker skrbis zanj namesto da zascitis sorojence…
Krivdi ni konca. Pozrla me bo…
In potem je se zalost, ker se zdi polozaj dokaj brezizhoden (sploh v primeru, da se izkaze da za MOM dejansko gre).
In na koncu, kljub temu, da imas svojega otroka brezpogojno rad, on tega ne obcuti in se cuti samega, neljubljenega. In spet smo pri krivdi…

Utrujena mama dobro je tudi vedeti, da so momsterji izjemni mojstri v manipuliranju s krivdo. Prav to je njihovo glavno orožje, zato se boste morala naučiti zdravega egoizma in obenem dojeti, da je vaša hčerka ona, vi ste pa vi, da sta dve loćeni osebi, še posebej sedaj, ko je odrasla in da mora začeti prevzemati odogovornost za svoja dejanja, ker če se bo odgovornosti izmikala na račun vašega občutka krivde , bo še huje. Oni so mojstri, da začutijo kaj se dogaja v nas in če čutijo, da se mi počutimo krivo, si to zlahka razlagajo tako, da jo vam še dodatno naložijo , tudi svojo.

Če ne drugače, bodite egoist vsaj pri zaščiti ostalih otrok Tam je upanje, da bodo postali odgovorni, ljubeči odrasli in boste z njimi ohranili zdrav odnos, tukaj pa je bolj ali manj odvisno od tega ali bo hčerka doživela dovolj velik šok, da jo bo streznil in bo začela sama migati v smer, ki bo bolj zdrav zanjo. Tukaj ne morete prav nič. Medtem ko lahko pri ostalih otrocih veliko. Ne pustite, da bi zaradi enega otroka uničili odnose tudi z ostalimi. Oziroma, da bodo tudi oni nosili posledice. Tu velja pristop, da narediš vse, kar je v tvoji moči, kjer lahko in pustiš, da gredo stvari po svoje, kjer ne moreš ( ker drugače postane vse skupaj še slabše)