Z veseljem sem prebrala tvoj post, ker sem tudi sama imela povsem enako vzgojo. Izhajam s podeželja, letnik med ’55 do ’60 in tam ter takrat je bila to NORMALNA vzgoja otrok. Večinoma je še danes v naših koncih. Otok se postopoma navaja odgovornosti in, ZELO POMEMBNO, delovnih navad.
Pri 15ih sem odšla oz. so me s kovčkom prtljage odpeljali v prestolnico. Vpisali v srednjo šolo, ki sem jo sama izbrala, me namestili v internat in odšli domov na kmetijo. Vsak petek sem s potovalko umazanih cunj potovala z busom domov in v nedeljo zvečer z opranimi nazaj. Skrb za šolski uspeh in primerno vedenje je bila naložena meni. Samo enkrat sem se šla “malo upornico” in špricala pouk in učne ure v internatu. Starša so poklicali na pogovor in nikoli ne bom pozabila, kako neprijetno sem se počutila v ravnateljevi pisarni, ko me je ata grdo gledal izpod čela. Lepo mi je povedal, da lahko naprej hodim v šolo ali pa me bo odpeljal “ta moment domov in bom šla v fabriko delat, ker on ne bo metal d’narja proč za moje luftanje”. Kratko in jedrnato. Danes bi s tega nastala cela drama, morda bi posredovale vse “razpoložljive svetovalne službe”, morda bi bilo celo okarakterizirano kot zanemarjanje ali psihično nasilje … in ostalo pust’mo stat …
Potem je prišla iz Amerike doktrina dr. Spocka o prijateljski vzgoji, danes ji pravijo permisivna vzgoja, ki je naredila celim generacijam nepopravljivo škodo.
Se zelo strinjam, da moraš imeti otroke rad, jim ponudit vse kar lahko, da zrastejo v odgovorne odrasle … ampak pravice MORAJO izhajati iz DOLŽNOSTI.
Svoje otroke sem in jih imam, neizmerno rada, vedno sem jim stala ob strani, vedno poslušala, če so se želeli pogovoriti, vedno so vedeli, da se lahko zanesejo name … ampak ko/če so prestopili mejo dogovorjenega, sem ukrepala. Takrat sem bila, verjetno “žleht”, danes pravijo, da so mi za to hvaležni.
Seveda samo moje mnenje. Vse lepo, želim. A.

Pozdravljeni, po dolgem času se oglašam na forumu, čeravno ga večkrat “prečekiram”.

Na njegovem začetku,pred davnimi leti nazaj, sem pisala o svoji situaciji (bom skušala prilepiti,če mi bo šlo pravhttps://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=7678929), zato ne bom ponovno opisovala cele zgodbe.

Bi pa glede na temo le dala nekaj iz sebe.
V času, ko sem, zaradi resnično meni neznosnega vedenja (alkohol, grde besede, nespoštljiv, uporniški, prezirljiv odnos, …), hčeri pri 20. rekla, da ne more več zaradi tega vedenja – ki je (ne)vzor tudi njenima mlajšima bratoma – živeti doma, je le-ta nekaj časa živela pri fantu, par dni pa najprej tudi pri moji zdaj bivši prijateljici (s katero sva pred tem normalno komunicirali, ni bilo zamer), ki živi v drugem kraju. Čeravno me je ta zelo dobro poznala, me ona sama ni poklicala, mi rekla, da je hči pri njej in kako je, kako sem jaz.
Ker sem izvedela, da je šla k njej, sem jo poklicala, sva se pogovarjali o stiskah, težavah, se dogovorili, da me naslednji dan pokliče, vendar me ni. Ne takrat, ne nikoli več.

Hči se je po slabih 4 mesecih vrnila domov, denar sem ji v tistem času nakazovala, ker je bila študentka. Opravičila se mi je, sledili so pogovori itd.

Danes je vedenje bolje (stara je 26), čeravno so vzponi in padci hitri, alkohol še vedno kar prisoten, in to ne le pivo ali dve. Od vsega tega se nemalokrat počutim zelo utrujeno, žalostno, razočarano, nesposobno, izčrpano in obupano.Vmes se je nekaj mesecev nazaj zaposlila (čeravno so bolniške precej pogoste), cilj ima, da se osamosvoji in jaz to odločitev podpiram, ker menim da je iz večih razlogov, predvsem pa za njo, nujna.

Pred kratkim sem bila ne enem srečanju, ki se ga je udeležila tudi oseba, ki je bila nekoč moja prijateljica, osebno je nisem srečala in slišala že kakšnih 7 let.
Vprašala me je, kako je hči, jaz sem ji odgovorila, da je stanje še vedno večkrat podobno. Njen odgovor je bil takoj, da jo moram sprejeti, tako kot je. Rekla sem ji le, a tako ti misliš. Ker je bil okoli naju krog drugih ljudi, se nisem želela spuščati v globje pogovore, ker bi se znala debata odviti za okoliščine neprimerno, saj nikakor ne morem normalno komunicirati z njo že zavoljo tega, ker me je kot prijateljica “pustila” na cedilu pred 7 leti, in bi znale biti debate pestre.
Njena izjava me je prizadela, saj jaz svojo hči imam rada, maksimalno rada, jo sprejemam kot osebo, ne morem pa sprejeti dejanj, s katerimi uničuje sebe in mene/nas. Tega nisem in ne bom.
S to izjavo pa mi je pa ta bivša prijateljica navrgla občutek, da sem slaba mama, ker ne sprejemam otroka takega kot je.

Upam, da sem napisala razumljivo in smiselno. Vašega mnenja bom vesela. Lep dan.

Spoštovana “prekinila začarani krog”,

ker že nekateri od nas toliko govorimo o tem, da bi naj v brezpogojni ljubezni sprejemali ljudi (predvsem pa naše otroke) takšne kot so, vam želim odgovoriti z mojega stališča.
Mir in ljubezen je čudovito opisala in se strinjam z njo. Dodala bi le še to: razumljivo je, da ne morete tolerirati takšnega početja, da se z njim ne strinjate. Tudi jaz se ne bi. Če hčeri stojite z ljubeznijo ob strani in ji to tudi pokažete ali poveste je to dovolj (če druge pomoči, ki ji jo nudite ne sprejme). Vsaka odrasla oseba mora stati za svojimi dejanji in jih bi naj znala tudi popraviti. Kot mama zato seveda niste slaba. Ni se vam potrebno enačiti z mnenji drugih, kajti to so njihova videnja. Samo vi veste kaj dejansko čutite in nosite v sebi. Morda vam bo hčer kdaj še hvaležna, ker niste popustila. In ker ste ji vseeno vedno in povsod stala ob strani. To je za mene bistvo brezpogojne ljubezni. Starši smo za ta namen na svetu. Da otroke vodimo in se jih trudimo voditi (po svojih najboljših močeh) in jim nudimo vso ljubezen, ki jo na njihovi poti potrebujejo. Ko so otroci odrasli in so na svoji poti, pa jim tudi dovoliti, da so to, kar so in da gredo po poteh, ki imajo za svoje prave. Vsak od nas je tukaj, da se nekaj nauči. Pot alkohola seveda ni prava. Zdravljenje, če bi se ona s tem strinjala bi bilo verjetno najboljše. Ampak vem, ona je odrasla oseba… Težka situacija.

Želim vam vse dobro in vedite, da ste čisto o.k. dobra mama.
Lp,
___________________________________________________________________________________________
Bi pa ob tem podala še odgovor go.Leonidi in go.GittaAni. Imam občutek, da veliko tega, o čemer govorim jaz osebno pripisujete krščanski vzgoji in krščanskemu prepričanju. Ko bi le vedeli, da do nedavnega nisem dala na krščanstvo prav nobenega pomena. In tudi vzgojena nisem bila v tem duhu. Tudi sedaj mi cerkev ne pomeni nič posebnega in je ne enačim z božanskimi pojmi, kot jih imenujete vi. Je pa v meni sedaj to globoko zavedanje, da nosimo v sebi energijo izredne moči in da je izvor te energije od določenega vira. In seveda, da nas ta ista energija povezuje med seboj-priznali ali ne.

Odpuščanje tudi po moje ni nujnost k ozdravitvi. Je pa za moje (in za mnoge znanstveno dokazane pojme) najhitrejši način. Ampak v vsem mojem pisanju ste morda prezrli ali pa se nisem dovolj jasno izrazila slednje: nikjer nisem navedla, da bi bilo zame odpuščanje to, da nekoga oprostimo krivde. Odpuščanje delam/o sami zase in v sebi- ne vem niti kako do tega pride, če po pravici povem. To je delo na sebi, v sebi in za sebe. Je VEČPLASTNI proces, ki ga ne bi želela opisovati. Osebno se še vedno zavedam, kdo je recimo bil v življenju moja najbolj boleča točka. Vem, komu bi lahko pripisala krivdo za kaj, ampak se s tem več ne ubadam. Nisem za to na svetu! Ne pomaga mi, da pestujem misli o tem. Našla sem SVOJO pot, da pomirim svoj um in da najdem mir v sebi. Spremenila sem celotno sebe in to na neverjeten način, ki mu še sama skoraj ne morem verjeti. Ampak nikakor ne z zanikanjem, fantaziranjem, blodenjem o “nečem” neoprimerljivem…
In res bi prosila, da dopuščate tudi to možnost. Če bi jo sami okusili bi vedeli, da to resnično obstaja. Zato vas razumem, da tega razumeti z umom ne morete. Tudi jaz ne bi temu verjela pred nekaj leti. Tako pač je. Bi pa dopustila možnost..

S tem vsem sem hotela samo izraziti, da vsi, ki gredo po tej poti nimajo prav nič veze z zanikanjem, tlačenjem v sebe in podobnimi stanji. To je posebno stanje uma, ki ga je mogoče doseči. To je popolna ozdravitev vseh mogočih trpljenj, ki jih pozna naš materialni svet. Je ozdravitev vseh mogočih odnosov, vseh negativnih čustev, je ljubezen do sebe in do drugega itd. Veliko se opisuje tudi ozdravljenje odvisnosti (sama tukaj nisem imela problema: alkohol ali droge mislim). Sem pa imela problem čustvene odvisnosti. Tudi to se je povsem pozdravilo. Ne samo od sebe se razume…

GittaAna, brezpogojna ljubezen je zame zdaleč od tega, kar pišete vi: “visoko poduhovljen pojem, ki se vse prepogosto zlorablja za to, da ima nekdo občutek, da dela na sebi, v resnici pa uporablja vse te visokoleteče besede zgolj za začasen obliž”. Vem, da obstajajo razno razni obliži, ki si jih dajemo na naše rane. Večinoma dajemo obliže na rane naše celo življenje. Tudi jaz sem jih uporabljala na veliko. In hvala mojemu življenju, da mi tega več ni treba početi.
Obstaja pa tudi druga plat, ki je opisana na kratko zgoraj. Res sem hvaležna sama sebi in vsemu (tudi vsem, ki pišejo na ta forum), kar mi je v tem času prišlo na pot, kar me učilo, podučilo, mi odpiralo um in zavedanje kdo v resnici sem. Ampak to ni mesto, da bi morali o tem še naprej razpravljati…

Pa še k zadnjemu postu: premislila sem zadeve, ki so bile navedene in res je, se strinjam. Osebno sem šla predaleč s svojimi resnicami. Zame so in bodo sicer še vedno ostale takšne kot so. Za vsakega drugega, ki pa še na nekaj takega ni pripravljen, pa se moram tudi jaz naučiti, da tega ne vsiljujem (čeprav bom morda tu in tam še kdaj kaj neosebno omenila). Bom pa vsekakor previdnejša s tem. Razumem, da ima vsak od nas svojo pot, da vsak dela svojo izkušnjo, da vsak tiči v svoji bolečini in da se nam stvari in poti odpirajo tako, kot nam je namenjeno. Imela sem težavo, da sem iz vzhičenosti o tem, kar je meni neizmerno (in hitro) pomagalo na poti do miru pozabila, da smo na tem forumu ljudje, ki smo na različnih nivojih prizadetosti. Razumem vsakega, ki opisuje svoje težave, ker se zavedam, da sem veliko tega imela tudi sama. Res želim vsakemu, da čimprej najde svojo pot do miru in sreče. Verjamem, da si bo to vsak iskal po svojih poteh.

Hvala vsem, ki ste se odzvali in mi pokazali, kaj še moram upoštevati v odnosu do vas vseh. Vesela sem, da imam povsod učitelje in da ste moje ogledalo.

Verjamem pa tudi, da se vsakdo zaveda tudi tega, zakaj je reagiral na moj post. V vsakem od nas je nekaj…In tako se lahko učimo eden od drugega.

Vsem vse dobro in lp,

Pozdravljeni, ker se na naju z Gitto Ano obrača vedno več ljudi s svojimi mnenji, glejte spodaj:

“Osebno se ne vpletam v debate, ki se mi zdijo le malo mimo in nobenemu nič ne škodijo. Pozorna pa sem postala na debate osebe »vzhajajoče sonce« , ki se vseskozi pogovarja s stališča vsevednosti in svoje nadute superiornosti (vsaj tako jo jaz doživljam!) in to v smislu IMETI VEDNO VSE PRAV, IMETI VEDNO ZADNJO BESEDO in to za vsako ceno. To me sicer ne bi motilo, če pri tem ne bi opazila, da VS postajala čedalje bolj škodljiva. Opazila sem še druge karakteristike, ki mi pri VS niso niti malo všeč.”

“Pisanje VS mi s časoma začelo povzročati celo stisko, za katero nisem vedela od kod izhaja. Njeno pisanje sem začela doživljati kot skrajno sprevrženo in pritlehno nasilje nad ostalimi, ki sodelujemo na forumu. Opazila sem, da nisem edina. “

“Ugotovil sem, da se oseba Vzhajajoče sonce sploh ni sposobna vživljati v problem drugega, ampak to razlaga s svojim videnjem, ki je zanjo neizpodbitno. Problem pa nastane toliko večji, ko s svojim prav in z nezmožnostjo vživljanja v drugega »hara« po zelo občutljivih vsebinah in običajno to z svojo vsevednostjo in z dodatnim nabijanjem krivde. “

“Pri pisanju VS pa so moji notranji alarmi postajali »rdeči«. ”

“VS vztraja s svojim prav in nezmožnostjo vživljanja v druge (ker le ona vse vidi prav!) še naprej in žal še naprej dela škodo ne le sebi, ampak predvsem forumu.”

itd…..

in ker podobno opažam tudi sama, na kar sem že v predhodnih postih skušala opozoriti, je seveda potrebno konstruktivno odreagirati.

Vzhajajoče sonce, od vas s(m)o vsi debatirajoči na forumu, ki ne delimo vaših prepričanj in mnenj, deležni podukov in namiga, “verjetno še niste na tisti stopnji…), kar je resnično za ljudi, ki se spopadajo s hudimi težavami, najmileje rečeno žaljivo.

Na forumu se vedemo spoštljivo, govorimo v JAZ stavkih, podajamo svoja mnenja in izkušnje, kaj je pomagalo NAM in podporno spremljamo drug drugega na poti ozdravitve, ki pa je lastna vsakemu posamezniku, njegovi osebnostni strukturi, značaju, temperamentu….in se s svojimi “dosežki” ne dvigamo nad druge.

V celoti sedaj posredujem post, ki ga je prav tako posredovala oseba s foruma v tej zvezi, in se v celoti pridružujem spodnjim razmišljanjem:

1. Pri samopomoči je izrednega pomena, da se uveljavi pravilo EMAPTIČNE KOMUNIKACIJE. Pri empatični komunikaciji se gre za proces čutenja in mišljenja s perspektive drugega, za sposobnost postavljanja sebe v položaj drugega in doživljanje situacije z njegove perspektive, a vendar z ustrezne distance. Empatična komunikacija zmanjšuje sogovornikove obrambe (ki so pri naši preobrazbi normalne!) in ustvarja tako ozračje, v katerem se sogovornik lahko v polnosti izraža in se ob tem počuti popolnoma varnega. Lastnost empatične komunikacije je tudi v tem, da odgovori dajo sogovorniku vedeti, da je slišan in razumljen. Pri tem ima največjo vlogo osredotočenost na sporočila prizadete osebe in ne toliko na to kaj bomo nanje odgovorili.

2. Z namenom, da bi izboljšali medsebojno komunikacijo, bi bilo smiselno da bi uporabljali le »JAZ SPOROČILA«. To so »jaz stavki«, ki opisujejo našo misel, naš občutek ali drugo izkušnjo v prvi osebi, ko spremljamo probleme prizadete osebe. »Jaz sporočila« nam omogočajo, da drugega ne ranimo, da ga ne prizadenemo. S pomočjo jaz stavkov opisujemo naše subjektivno doživljanje, ideje, želje, o prepričanjih drugega. Ravno zato, ker jaz stavki locirajo npr. problem znotraj osebe, ki govori o svojih problemih, so ti stavki učinkoviti v medosebnih odnosih. S tem ko mi poudarimo, da gre za naše subjektivno prepričanje, dajemo prizadeti osebi možnost, da si sama ustvarja svoje percepcije, svoja razmišljanja in mišljenja. Zdi se mi tudi pomembno, da se prizadeta oseba sme izražati brez samocenzure , to kar čuti in doživlja. Oseba, ki svetuje, pa lahko kaže samo smer, kje naj bi prizadeti delal pri svojem samospoznavanju.

3. Za tvoren odnos med ljudmi, sploh pa pri medsebojni samopomoči je PREPOVEDANO KAKRŠNO KOLI SOJENJE, OCENJEVANJE PRIZADETE OSEBE in tudi SVETOVANJE. Svetovalec se s tem nezavedno postavi v superiorno vlogo, to je na položaj »VSEVEDNEGA BOGA«, kar prizadetega samo še bolj stigmatizira. Pri pisanju vzh.sonca sem namreč opazila, da gospa deluje stalno iz stanja KRITIČNEGA RODITELJA – starša, kar sogovornika vedno spravlja v podrejen položaj, to je na raven poniglavega otroka, ki ničesar ne ve in ničesar ne razume. Odziv prizadete osebe, ki se ne počuti razumljena, je logičen. Naša komunikacija pa je lahko uspešna le, če prizadeti osebi sporočamo iz stanja ODRASLEGA.

4. Nezavedni ODPORI so običajen in nujen del svetovalnega dela. Ko se nekdo prepusti pomoči drugih, se pogosto sreča z intenzivnimi čustvi ter s potenciranimi občutki do sebe in svojih bližnjih, kot so žalost, jeza, bolečina, razočaranje, zamera, krivda, sram, strah in podobno. ODPORI so običajen in nujen del procesa preobrazbe prizadetega, saj so razočaranja pogosto posledica nejasnih ciljev, nestvarnih pričakovanj in predstav in še marsičesa… Ravno forum je lahko dobro izhodišče, da prizadeta oseba lažje to spregleda, vendar pod pogojem, da se oseba v izražanju počuti svobodno, ostali pa smo NEMI OPAZOVALCI NJEGOVE ZGODBE, ki mu kažemo smer s potjo, za katero vemo in ki je bila za nas uspešna in smo jo tudi sami prehodili…

Z lepimi pozdravi in vse dobro vsem, Leonida

“

Ni kaj dodati na zapis dr. Zalokar. Kdor se tega, kar je zapisano ne more drzati ( gre za osnove spoštljive in empatične komunikacije ) potem ne sodi na ta forum.

Bi pa še vseeno nekaj dodala, četudi morda kršim svoja lastna pravila. Nič nimam proti visokoletečim spiritualnim teroijam , v katerih je toliko govora o brezpogojnosti, ljubezni in podobne teme povezane z duhovnostjo.. Če se posameznik vede v skladu s tem, kar govori, je to super. Tudi sama sem uporabila kar nekaj tehnik iz tega področja. in večina, ki je res sledila vsem tem principom, je bila običajno tiho in to počela. Bolj, ko so glasno propagirali večja je bila verjetnost, da gre zgolj besede.

Leta sem spremljala vse, kar se je pri nas in v tujini dogajalo na to temo in srečala res veliko ljudi , ki so se s tem ukvarjali . Tako “mojstrov” ,kot ljudi, ki so temu sledili. Kar mi je pri tem zanimivo pa je, da je prejšnje število tistih, ki o tem na ves glas razpravljajo in se tržijo kot poduhovljeni ( pa naj bo to spirtualnost ali vera) v resnici izjemno agresivnih in nesposobnih sprejeti druge in še manj kritiko v trenutku, ko je treba teroijo v realnost spraviti.

Agresija do drugih je sicer zavita v super svetleč in bleščeč ovitek navidezne in bolj ali manj teoretične spiritualnosti ( ali vere) in pognojena z občutkom večvrednosti ( ki običajno izvira iz občutka manjvrednosti). In eden najbolj pogost odgovor v debati, če se z njimi s čim ne strinjaš je – ti nisi na tako visoki stopnji , da bi razumel, kaj govorim. Pri takšnih stvareh gre za prefinjeno obliko hude pasivne agresije.

Bila sem na “nižji” stopnji in nesposobna razumevanja kar nekaj ljudi, ki sem jim povedala, da so na primer njihovi “mojstri” navadni prevaranti ( četudi s konkrentimi dokazi, da je to res) ali če sem jih opozorila, da v realnem življenju ne sledijo svojim principom ali če sem jim namignila, da se morda s spritualnostjo ( vero) izogibajo resničnim težavam in soočanju samega s seboj, ker imaš, če se “aktivno” ukvarjaš z duhovnimi zadevami zlahka občutek, da delaš na sebi, četudi pogosto služi zgolj kot izgovor, da se ti ni treba soočiti z realnostjo. Večinoma se je konačlo tako da so mi, sicer čez leta, dali prav. Ali pa jih po desetletjih opazujem, kako se udeležujejo istih ali podobnih delavnic, še vedno govorijo v viskoletečih terminih, njihovo življenje pa je bolj ali manj isto. Z redkimi izjemami.

Ker pa te teme ( duhovnost, vera..) lahko sprožijo v ljudeh zelo močne reakcije in ker to ni tema tega foruma, še vedno velja, da lahko sicer na dolgo in široko razložiš, kako ti je nekaj ( tako duhovnost, vera ali določena terapevtska tehnika) pomagala na tvoji poti, absolutno pa ne bomo dovolili, da bi karkoli postala Edina resnica ( ker je pri osebnem razvoju ni, ljudje smo različni in potrebujemo različne stvari) in ne bomo nikomur vsiljevali ali propagirali svojega “odrešenja”. Takšne poste bomo avtomatično brisali, kot smo zadnjega od Vzhajajočega sonca.

Pozdravljeni, veliko bi mi pomenilo še kakšno mnenje o moji situaciji. Hvala.

za Gitto Ano – hehe ne morem verjeti, očitno kopi pejstaš iz moje glave, s tem, da znaš vse skupaj zelo dobro opisat.

Prekinila začarani krog, pozdravljena!

Pozorna sem bila na vaš zapis: »Danes je vedenje bolje (stara je 26), čeravno so vzponi in padci hitri, alkohol še vedno kar prisoten, in to ne le pivo ali dve. Od vsega tega se nemalokrat počutim zelo utrujeno, žalostno, razočarano, nesposobno, izčrpano in obupano. Vmes se je nekaj mesecev nazaj zaposlila (čeravno so bolniške precej pogoste), cilj ima, da se osamosvoji in jaz to odločitev podpiram, ker menim da je iz večih razlogov, predvsem pa za njo, nujna…«
Že dolgo je tega, ko sem bila zaradi neuspešnega zdravljenja alkoholizma bivšega moža, prisiljena iti v proces lastne preobrazbe. Pri tem sem se do potankosti seznanila tudi z boleznimi odvisnosti. Zato bom pisala le iz lastnih izkušenj. Mislim, da gre pri vaši hčerki za problem odvisnosti od alkohola. Problem odvisnosti (od česar koli, ne le alkohola!) je ravno v spremenjenem obnašanju in vedenju prizadete osebe, o kateri vi pišete in kar vam močno načenja zdravje. Popolnoma vas razumem.
Kje vidim rešitev: Morda bi bilo smiselno na primer, da bi se najprej seznanila z eno od knjig na temo alkoholizma. V knjigi dr. Ruglja »Dolga pot« je ta problem zelo nazorno prikazan in svojcu tudi nakazuje, kje so rešitve.
Kot mama pa mislim, da pri vaši odrasli hčeri ne boste imela več posebnega , posebej odločilnega vpliva, da bi jo spravila na zdravljenje. Mogoče je smiselno, če bi zaprosila za razgovor pri dr. Andreju Perku, ki se s to problematiko ukvarja in nadaljuje delo dr. Ruglja. Če ne drugega, boste našla oporo, da boste lažje pri svojem iskanju rešitve nadaljevala. Toliko za enkrat. Ostanite z nami še naprej. Se še pišemo. Lp Odmev

Pozdravljena, ko opisujete vedenje vaše hčere pri 20ih letih, pomislim na vse naše otroke in mladostnike v zavodu, katerih problematika je presegala domačo starševsko vzgojo, tako so bili neobvladljivi, zelo nasilni in nevarni sebi in drugim. V prejšnjih postih se je nekje omenila permisivna vzgoja – v Sloveniji je bila stroka pred desetletji zelo razklana okoli te ideologije – del stroke je bil zelo za, preostali del stroke je svaril, da je to vzgoja narcisov in psihopatov, kar sedaj v resnici izkazujejo tudi vse tuje raziskave. Slovenija na tem področju, kot tudi marsikje drugje, za stroko in spoznanji zaostaja tudi za 20, 30 let. Izumitelj in pobudnik permisivne vzgoje se je Američanom javno opravičil za usodno zmoto (doktor Benjamin Spock, pediater, ki je napisal knjigo Baby and Child Care, ki je bila desetletje najbolj prodajana knjiga v Združenih državah. Osnovno sporočilo knjige je, naj otrok vodi starše, naj otrok diktira ritem družine – s tem povezujejo uničene generacije) – saj so zafurali cele generacije, tako kot tudi sedaj pri nas spremljamo številne mlade ljudi brez izgrajene identitete, norm, vrednot, delovnih navad, odnosa do drugega, apatičnih ipd…..

Vsaka generacija otrok prinaša nove izzive, vrednote in probleme. Spremembe so najbolj opazne pri problematičnih otrocih, kar potrjuje dr. James Charney. Upokojeni profesor z univerze Yale je psihiater, specializiran za otroško in družinsko psihologijo. »V več kot polovici primerov vir problema izhaja iz staršev. Enako je potem pri rešitvi. Če ustrezno spremenimo starše, pomagamo tudi otrokom,« je njegova osnovna modrost.

Ne vem, kaj je imela vaša prijateljica v mislih, ko vam je povedala tako razširjeno floskulo MORAŠ JO SPREJETI TAKŠNO KAKRŠNA JE – ki jo lahko prav vsakdo od nas povsem po svoje razume, in dodaja ČE ali pa POD POGOJEM ipd…..in se lahko razvijejo neproduktivne in nikakor ne k rešitvi usmerjene debate, povsem nedvoumno pa vam lahko zatrdim, da:
– otrok/mladostnik/kot seveda tudi odrasli otroci, kot je vaša hčerka, potrebujejo jasne, trdne in dosledne meje;
– vedeti morajo, kakšno vedenje je nezaželeno, nedopustno;
– vzgajamo z doslednostjo in zgledom;
– vzgoje brez frustracij ni;
– v primeru odraslih otrok, ki se neustrezno vedejo, NE SPREJMEMO NJIHOVIH DEJANJ, POSTAVIMO MEJO PRED NJIHOVIMI NEUSTREZNIMI DEJANJI, NE DOVOLIMO UNIČEVANJA IPD…tudi na račun tega, da nekaj časa nismo v kontaktu z njimi – dokler svojega vedenja ne popravijo, korigirajo.

Vsekakor bi sama vaša hčerki (odrasli ženski!) postavila meje v tej smeri, da bi ji sila jasno povedala, kaj je dopustno pod skupno streho (gre za vaše odločitve, kaj je VAM nedopustno – npr. droge, alkohol, kričanje, fizično nasilje, verbalna agresija ipd….) oziroma pravila obnašanja in vedenja vašega skupnega življenja. V kolikor bi bilo opozoril preveč, bi zahtevala da se izseli – da preprečim mojo izčrpanost, utrujenost, žalost, nesposobnost, obupanost….ki lahko vodi v bolezen; in da NJEJ jasno in konkretno sporočim, da je njeno vedenje nedopustno in da ga ne mislim tolerirat, in da se nauči PREVZETI ODGOVORNOST ZA SVOJA DEJANJA. Kar ne pomeni, da je nimate radi – obsojate dejanja in kot odrasla oseba se mora s posledicami soočiti sama.

Lep pozdrav, Leonida

Ga. Leonida in Gitta Ana,

z zanimanjem sem prebrala in dodajam še svoja opažanja.
Ljudje, ki se trudijo svoje življenje in situacije postaviti v nek smiselen red, nimajo ne časa ne volje, da bi to širili množicam ljudi.
Če si okupiran z lastnim poznim dozorevanjem, trganju bolnih vezi, skratka odgovornosti za svoje življenje, potem veš, da se to množic ljudi ne tiče. Da bi svojo percepcijo uveljavljal tam, kjer niti ne more zrasti v plodni zemlji?
Zato se držim načela, da sem prizemljena in se ukvarjam s konkretnimi stvarmi. Duša in telo čutita, moj razum pa pomaga, da se udejanjajo spoznanja v realnem svetu.
Sama sem letnik rojstva, ko se je začela pojavljati permisivna vzgoja. Sama sem bila deležna torej obeh; malo permisivnosti in malo strogosti in jasnega postavljanja mej.
Dejansko pa mi je ob postavljanju na noge bolj koristila stroga (ne nasilna!) vzgoja, saj me je zbudila iz ležernosti in čakanja na boljšo priložnost!
Ne vem; še vedno znova me prevzame knjiga A. S. Makarenka – Pedagoška pesnitev. Ob branju začutim, kako odraščajoči človek kopira, skenira in ponotranji vzglede. Dejansko se bolj odziva na vzglede kot pa na teorijo.

Draga Chagall, kar kurjo kožo sem dobila – Makarenko ((1888-1939) ukrajinski in sovjetski pedagog in pisec in njegova pedagoška pesnitev je bila namreč v mojih časih obvezna literatura na fakulteti. V svojem delu »Pedagoška pesnitev« Makarenko opisuje nastanek in osemletni razvoj kolonije Gorki. Makarenko zagotovo od vseh pedagoških velikanov najkompletneje verificira klasične pedagoške elemente, ideje in rešitve vzgoje. Njegovi klasični pedagoški elementi so:
– delo kot vzgojno – prevzgojno sredstvo in vrednota (za zavodski tretman)
– disciplina
– kazen – nagrada
– kolektivnost
– lastna ekonomija
– samoupravljanje.

V obdobju socialistične revolucije so mu naročili, naj organizira delovno kolonijo za mladoletne kaznjence. Imenoval jih je Ptički brez gnezda. Po štirih letih je ustvaril vzorno kolonijo, ki jo je poimenoval Gorki, življenje v njej pa je organiziral na poseben način. Iz mladoletnih kaznjencev je izoblikoval čudovit delovni kolektiv, ki je imel tudi svojo ekonomijo. Veliki pedagog je gradil kolektivno vzgojo na podlagi dela, razvijanju čuta dolžnosti, odgovornosti in časti. Vzrokov za delinkventnost ne vidi v človeku, njegovi naravi, ampak v okolju oziroma razmerah, v katerih živi. Mnenja je bil, da je treba služiti interesom skupnosti in da je podrejanje kolektivu edino, kar je potrebno zahtevati od otroka. Če otrok zavestno zavrača zahteve kolektiva in njegovo oblast, potem je treba odločno vztrajati pri zahtevi vse dotlej, dokler otrok ne prizna, da se je potrebno podrediti kolektivu. Obči cilji morajo določati posameznikove osebne cilje, družbeni in politični cilji pa izvajanje pedagoških ukrepov. Pokazal je, da je vzgoja najučinkovitejša takrat, kadar postane objekt vzgoje (gojenec) njen subjekt (vzgojitelj). Vzgojitelj igra v vseh fazah pomembno vlogo, ker postopoma uči gojence, kaj je prav in kaj je narobe in jih nato vzgaja tako, da bodo samostojni. Pomembna faza v razvoju kolektiva je namreč dosežena, ko si kolektiv sam postavlja zahteve, ko deluje kot subjekt samemu sebi in ne potrebuje več vzgojitelja. Makarenko prav tako ugotavlja, da disciplina ni sredstvo, temveč rezultat, sad vzgoje.Boril se je tudi proti obtožbam, da kaznovanje vzgaja sužnja. Trdil je, da je kazen učinkovita tedaj, kadar se gojenec zaveda, s čim si jo je zaslužil. Kolektiv mora podpirati kazen, ker tako gojenec občuti, da je odgovoren pred kolektivom. Potrebno pa je poudariti, da je odločno nasprotoval telesni kazni.
Odklanjal je svobodno vzgojo, ki je govorila o vnaprej določenem otrokovem razvoju. Verjel je v ustvarjalne sposobnosti vsakega gojenca, utemeljil je sistem »perspektivnih linij« – pričakovanje veselega je perspektiva, ki jo je treba vedno znova ustvarjati in posredovati. Poudarjal je tudi pomembnost družine, ki mora temeljiti na avtoriteti staršev in njihovim poštenem delovnem življenju…..

Praksa dnevno izkazuje, kot tudi izsledki dolgoletnih raziskav, da vzgoje brez zdrave avtoritete ni. Brez avtoritete staršev to ni vzgoja, temveč otrok vodi starše. Vzgoja brez avtoritete, brez frustracije, brez napora, brez stisk……ne dopušča notranje izgradnje psihičnega aparata, ki bo poznal trud, napor, sočutje, moralo, potrpljenje, občutek za soljudi itd……

Zato se lahko ponovno samo poklonim velikemu Makarenku in se vam zahvalim, da ste me spomnili nanj – njegovo knjigo bi bilo dobro ponatisniti z letnico 2019. Pa bi bilo več reda in razumevanja med ljudmi.

Lepo soboto še naprej, Leonida

Hvala, Leonida, tudi vam.
Najljubši mi je dogodek v knjigi, ko gojenci pripravljajo kosilo in se eden od njih že 3 dni izogiba delu. Pohaja okrog in se skriva. Pa ga pustijo pri miru. Četrti dan pride v jedilnico, malo skrušen in ne upa gledati v oči. Glavni kuhar gojejenec pokliče vse druge gojence, da bi pogrnili posebno mizo za pohajača. Skrbno mu postrežejo, zraven pa še dovtip – dajte mu jesti s taveliko žlico, saj se je revež namatral, ko ni delal 3 dni – in ga pustijo, da poje.
In pedagog tu ne odreagira ampak pusti, da tu postavijo pravila gojenci.
Pohajač tako ugotovi, da ga bo kolektiv izločil, v kolikor ne bo sodeloval pri delu in tudi potem pri druženju.
Point vsega je, da v kolikor ima posameznik še kanec človečnosti in sramu v sebi, bo lahko napredoval v življenje.

Najlepše hvala za trud in vaše mnenje!

Ker se z težavami pri vedenju hčerke ukvarjam že od 2. letnika SŠ (danes je 26), tudi sem se obračala po pomoč k strokovnjakom; vse skupaj pa ni bilo efektivno, saj je hodila nekam zraven “pod prisilo”, ali pa sem hodila jaz sama. Tisti, ki nima vpogleda v vsakdanje življenje in funkcioniranje, ne more nikakor dobiti realne slike. Le tisti,ki živimo skupaj, ali pred katerimi se sproščeno odziva in vede, kot je, dobijo vpogled v zgodbo, ki jo živimo. V marsikaterih potezah deluje podobno kot njen oče, tudi on je deloval doma drugače kot pri drugih. Potrebovala sem leta, da sem ga zapustila, ker pa je bilo to zanj nesprejemljivo, je ubral vse poti, da bi me uničil, da bi ostala brez otrok…. Nobeno sredstvo mu ni bilo tuje, in kar je najhuje, pri njemu sem prišla do spoznanja, da najbrž ne laže, ampak je zaradi sovraštva tako prepričan v svoje pripovedovanje, prepričanja pa so še bolj nevarni sovražniki resnice kot laži…

Sama sem skozi leta prebrala ogromno literature, nihala sem me razlogi:
– pubertetno vedenje
– droga,alkohol
– bipolarna motnja
– MOM
Vse se tako prepleta in si je podobno…. Še najbolj menim, da je zaradi zlorabe alkohola, morda tudi marihuane, prišlo do psihoze, vedenjskih motenj.

Samopodoba je nazven popolnoma druga kot se kaže, v sebi je krhka… Obračati zna mojstrsko – v stilu, da jo tisti, ki ji pove resnico, daje v nič in jo uničuje, tišči dol… In vedno si najde izgovor, da jo npr. jaz ne razumem, da jaz pretiravam, celo tako mi zna to vsiliti za trenutek, da pomislim, da mogoče sem pa vendarle tudi jaz tista, ki ga tako biksam. In to se ves čas ponavlja, vrti, leta pa minevajo…

Ljudje, tudi prijatelji, ki ne doživijo teh utripov, nimajo pojma o čem jaz govorim, kaj doživljam – doživljamo. Pravzaprav je celo tako, da najpogosteje delujejo, kot da tega ni, in se pogovarja le o lepih stvareh. Da pa pri nas bo tudi enkrat bolje – torej en stavek ali dva…
Meni pa do tega ni, nisem negativec, samo tudi jaz potrebujem na trenutke odkrit pogovor in kako besedo o moji/naši situaciji, ker trpim. Ni mi do površinskih pogovorov z nekom, ki mi je prijatelj in nekega pretvarjanja, poslušanja zgodb, kako nekdo lepo potuje, ima superotroke s 1001 dejavnostjo ipd. Pa večna vprašanja, kdaj se vidimo – jaz pa se počutim, kot da ostanem praznih rok, kar nekaj. Temu se raje umaknem. Zato me je tudi v vsej tej naši zgodbi zabolelo, da je nekdo, ki sem mu nekoč zaupala, obrnil hrbet meni, obenem pa še navrgel stavek-Sprejmi jo tako kot je. Ne, to zame ni sprejemljivo, npr. alkohol in posledično grdo, nespoštljivo vedenje do mene/nas, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, še več, kot da sploh sama ne uvidi, kaj s tem počne. Nas vleče to dol.
Pridejo dnevi, ko je videti bolje, že pomislim, zdaj pa bo, so premiki v +, veliki cilji, potem pa naslednji trenutek spet pohajkovanje okoli, alkohol na polno in brezbrižen odnos. Ja, gre za odraslo žensko, čeravno je moja hči.

Kot starš problematičnega odraslega otroka in kot nekdo, ki je odšel od nore bivše, lahko rečem, da je stigma starša, ki preseka odnos s svojim odraslim otrokom zaradi patološkega obnašanja otroka, neprimerno hujša, kot socialna stigma ločenega, ki je baje pustil “nemočno žensko samo z potrokom” (javna percepcija moje ločitve, ki je bila daleč od realnosti)

Vzrok za to je, da praktično vse psihološke šole pri nas dojemajo otroka ob rojstvu kot blank slate (nepopisan list) na katerega pišemo izključno starši. Če je ob 18 letu slika en zmazek, je to odgovornost nas staršev slikarjev. Kar pa ni res. Starši imamo samo največji ne pa edini vpliv na otroka, pri čemer je marsikdaj vprašanje, kateri od staršev ima dejanski vpliv.

Jaz floskulo “otroka moraš sprejeti takšnega kot je,” ki jo drugi razumejo kot to, otroku moraš zmeraj znova nastvaljati drugo lice in se smehljati ob njegovem škodljivem početju, razumem drugače. Jaz sem sprejel svojega otroka, kot neodgovornega, zadetega in škodljivega ter posledično sprejel ukrepe, ki bi jih sprejel zoper kateregakoli drugega škodljivega, neodgovornega in zadetega posameznika. Da sem sprejel to odločitev sem se moral pogovoriti sam s seboj in ugotoviti, da sem vedno skušal narediti tisto kar je prav in je bilo dobro, ter da sem za sina naredil res vse, kar je bilo v moji moči.

Kar pa se tiče slovenskih strokovnih služb (psihologinje v šoli, vrtcih, CSD, zdravstvo) bom rekel samo to, škoda davkoplačevalskega denarja, ki ga namenjamo za njihove plače. Tako kot so sekale mimo v primeru moje bivše in sina … to je totalen škandal.

Spoštovana Gitta Anna,

Šest let je minilo in učila sem se neumorno, ti si bila ena od prvih ljudi od katere sem se veliko naučila. Rada bi ti samo povedala, da odpustiti pomeni dejansko razumeti, nikakor ne pomeni pozabiti ali bog ne daj odobravati njihova dejanja. Takrat, ko razumeš zakaj to počnejo in zakaj si bil ti vpleten v ta odnos takrat ozavestiš odpuščanje, ker ti vse zamere samo škodujejo, takrat si zahvalen za to pot, ker si se neomejeno naučil.Odpustiš dejansko vsa čustva, ki te stiskajo ves čas, ko še nisi razumel. Ko se očistiš vseh potlačenih čustev, postaneš šele svoboden, ozavestiš dejansko in se začneš bolj posvečati svojemu napredku in manj vprašanjem o ljudeh, ki si jih imel rad in so te tako zelo ranili.

ŠeEnaNehvaležnica , hvala za izvrstno razlago, brezpogojne ljubezni in odpuščanja.

Se strinjam s tem, da danes še vedno prevladuje mit, da je otrok zgoj nepopisan list papirja, na katerega pišemo starši. Tako, kot vse ostalo, je vse skupaj dosti bolj kompleksno. Lahko si izjemen starš in se ti rodi psihopat, lahko si ti psihopat, pa je tvoj otrok odličen. IN tudi vse stopnje vmes. Življenje je preveč kompleksno, da bi ga razlagali zgolj s črno ali belo, vse ali nič, zgolj to ali zgolj ono.. razlago.

Kar se pa tiče brezpogojnega sprejemanja, to ne pomeni, da je treba otrku ali komur koli drugemu vse dopustiti, ker tak pač je ( pa tudi nikomur ni treba brezpogojno sprejmati, če meni, da to ni zanj).

Gre preprosto zato, da človeka sprejememo takšnega kot je in ga ne poskušamo na silo prebolikovati v to, kar bi mi želeli, da je ali kar mi menimo, da bi bilo bolje zanj. Ker nikogar ne moremo spremeniti in če že želimo kaj dobrega storiti ali spremeniti, je treba delati na ali s tistim, kar je, ne z iluzijo, ki ga imamo o nekom.

Torej, če je otrok alkoholik, ga sprejemo, kot alkoholika in se vedemo do njega tako, kot se je najbolje vesti z alkoholikom. Če je partner nasilen, potem ga sprememo takšnega kot je – naslineža in razmislimo, kaj bomo sedaj s tem, si želimo takšnega odnosa ali ne ( ne spreminjamo drugega, temveč se odločamo o sebi) in se z njim vedemo tako, kot se je najbolj pametno vesti z nasilneži. Torej ga ne poskušamo na silo ( pa četudi z ljubeznijo) spremeniti, mu pomagati, če tega noče …itd. Je kakršen je, lahko mu povemo, kaj si milslimo, vendar je bistveno, da razmislimo, kaj bomo s takim človekokm sedaj mi.

Seveda je to zelo težko z ( odraslim) otrokom, če postane alkoholik ali nasilnež ali kaj drugega…ampak včasih je dejansko najbolje, da postavimo meje ( zase, kaj ne dovolimo in kakšne bodo posledice, če bo to storil), mu damo vedeti, da bomo tu, če se bo odločil za spremembe in bo potreboval pomoč, potem pa ga spustimo, da sam odkriva sebe in svet. Včasih je pozitivna sprememba možna zgolj potem, ko se sami soočijo s svojo temo.

O pozdravljena BZ!!!

Odpušanje je eno , razumevanje pa drugo 🙂
Razumevanje, zakaj ti je nekdo nekaj grdega ali groznega storil, ti zagotovo pomaga, da lažje razumeš, zakaj se ti je nekaj zgodilo in da to običajno nima opraviti s teboj, temveč s tisto osebo na drugi strani.

Da odpustiš, na primer prijatelju ali partnerju, ker je imel morda slab dan in je bil hudo zadirčen , je čisto normalno, ker je med vama bolj ali manj zdrav odnos, ker je veliko dobrega in ker nihče ni popolen.

Odpustiti nekomu, ki je storil nekaj res hudega, te je brutalno posilil ali ki te je dolga leta zlorabljal ali ker je egostično manipuliral z šibkejšo osebo ( otrok) je pa nenaravno in nesmiselno in mislim da tudi nezdravo ( to je moje mnjenje, morda ima kdo tudi povsem drugačno).

Seveda moraš pri sebi predelati in slej ko prej spustiti svojo jezo, zamero, žalost…itd . ki so se nabrali, ker je tudi gojenje zamere zelo nezdravo. Seveda se je treba čimprej usmeriti naprej, v bolj zdravo, v druge boljše odnose, v samega sebe in vse lepo na tem svetu. Pričakovati ali celo namigovati in usmerjati na primer otroka, ki ga je leta posiljeval oče ob vednosti mame, da bi bilo zanj odpuščanje najbolje, pa je nadaljna zloraba tega otroka.

Sama nimam več negativnih čustev, niti zamer, ne obžalovanja do ljudi, ki so mi storili res grde stvari, vendar nimam nobene potrebe po odpuščanju. Odpustila sem lahko samo tistim ljudem, ki so se zavedli, kaj so storili, ki so se iskreno opravičili in s svojimi dejanji ( v daljjšem časovnem razponu) pokazali, da so sedaj res drugačni. Takšnim sem zlahka odpustila, ker se mi zdi ena najbolj žlahtnih stvari pri ljudeh zmožnost osebne rasti in ker menim, da je treba tistemu, ki se zave svoje napake, ki aktivno dela, da jo popravi in ki se zares spremeniti absolutno dati še eno možnost ( vednar zelo previdno).

Vendar je takšnih ljudi zelo malo in to še posebej velja v momsterlandu.

GittaAna,
jaz pa kot odpuščanje razumem vse, kar si navedla. Od tistega, ko praviš, da si spustila jezo itd. proč od sebe do onega, da si zlahka odpustila ljudem, ki so osebnostno zrasli. Zame je odpuščanje to, da sam ne trpiš več (ali pa vsaj dosti dosti manj ). Ali pa malo bolj divje povedano “da daš svinjarijo proč od sebe”.

Dokler tega nisem zmogla, sem tako trpela, da mi je po glavi kar naprej bliskala misel, da je najbolje oditi s tega sveta. Ko sem začela razumevati ozadje, je bilo že lažje. In potem, čez nekaj mesecev, je kar nekako prišlo do tistega – puščanja od sebe. Terapevtu sem na začetku večkrat zastavila vprašanje “kako lahko sploh odpustiš kaj takega”, ker si nisem mogla niti predstavljati, da bi zmogla odpustiti. Terapevt je rekel, “s tem kar delaš zdaj”. Kaj sem pa delala? Brskala po sebi in po okoliščinah, ki se jih prej nisem zavedala, ali pa sem jih imela za samoumevne (pa so bile v resnici bolne) ali pa sem si jih razlagala tako, da je druga oseba pač žrtev teh okoliščin in ne more nič spremeniti nič narediti. Potem sem pa jaz “plačevala” za njene travme in bolezensko stanje in se je nakopičilo bolečine, jeze, zmede, plus vsi tisti občutki nevrednosti in še kaj …., da ni bilo videt izhoda.

V procesu sem na nek način res “spuščala svinjarijo od sebe” – to kar ni moje in nikoli ni bilo, ampak mi je bilo samo naloženo na grbo – po krivici … Torej sem tudi (in najprej) RAZUMELA. To pa seveda v takem primeru, ko druga oseba NE zori in NE raste osebnostno, ne pomeni, da sva zdaj v krasnih odnosih ali kaj podobnega. Samo jaz manj trpim in meje sem uspela postaviti. Vem, da česar ni, ni. In da če zato trpim in se sekiram (in kmalu bojo prišle še misli, da sem si sama kriva, ker sem ničvredna), samo sebi škodujem. Če pa sprejmem dejstva, pa lahko te reči spustim od sebe. Rečem, da sem osebi odpustila, ker ne pestujem več starih bolečin, ran, zamer, obenem pa vem, da spremembe ne bo, se pravi sem pustila od sebe tudi iluzije, lažno upanje, pričakovanja …

Mislim, da mislimo isto 🙂 ali podobno, samo v terminologiji se razlikujemo 🙂 .

Glede sprejemanja in mita o “nepopisanem listu” podpišem, točno tako tudi sama mislim.

Lp vsem.