Pozdravljeni,

Naj vam opišem situacijo. Star sem 30 let. V zadnjem letu sem poizkusil iti v vezo s 3 ženskami. Seveda neuspešno. Sploh ni prišlo do te ”prelomnice”, če lahko tako rečem, da greva v vezo. Zaradi vseh propadlih ”vez”, sem se seveda začel spraševati, da je zagotovo nekaj narobe tudi z mano. Ta vikend mi je šla po zlu 3 kvazi veza. Ženska je bila starejša, kar se je tudi poznalo in na žalost sem se zaljubil. Bila je zelo inteligentna in mislim, da sem jo potreboval v tem delu svojega življenja, saj mi je pri marsičem odprla oči.

Preden se zapletem, bi želel povedati, da so vse 3 kvazi veze šle po zlu na povsem enak način. Povejo mi, da sem najbolj pozoren, da še nihče ni tako lepo delal z njimi, da sem oh in sploh super, vendar nikjer ni iskrice. Naj poudarim, da so vse ženske, s katerimi sem želel biti karakterno super. Tolažim se, da je bolje tako, če ni zaljubljenosti.

Veliko problemov izhaja iz družine.
Vzgajan sem bil na staromoden način. Dec mora poskrbet za žensko, družino, dom itn. Ženska se mora počutiti ženstveno. Družina pri nas je zelo povezana in se imamo radi, vendar imata 1 ali 2 osebi tendenco, da se mogoče preveč vtikajo v osebne stvari (to ni mama). Stvari si povemo, se skregamo, vendar je vzeto na znanje in se želje spoštuje.
Torej poskrbeti moram za vse, in na koncu če ostane kaj časa, še zase.

Zadnje dekle, je bila na nek način prelomnica, ki mi je dala nek dodaten vpogled vase. Povedala mi je stvari, ki mi jih do zdaj ni še nobena. Ena izmed teh stvari je, da moram najprej delati na sebi in potem vse ostale stvari pridejo s tem.

Ta vikend sva šla s kolegom, s katerim se poznava tako rekoč iz plenic, na pijačo zvečer, da stvari predebatirava, da me potolaži itn. Prišel sem do spoznanja, da sem izjemno prazna/votla oseba. Izgubil sem se nekje na poti. Ne počnem ničesar več, kar osrečuje mene in ne vem kaj početi, česa se lotiti, da bi postal spet srečen.
Obožujem svoje delo. Sem zaposlen za nedoločen čas in se z veseljem zbudim zjutraj, da grem v službo. Imam še popoldanski s.p. in vpisan sem na doktorat. Delal sem na tem, da postavim hišo, vendar sem te plane porinil na stran za zdaj, saj nimam družine niti nekoga, ki bi me ljubil. Ti plani so mi vzeli veliko časa in se nekako nisem več loteval stvari, ob katerih sem se počutil živega. V vseh stvareh, ki so me tudi karierno osrečevale zdaj ne vidim več nekega smisla in veselja.
Torej če potegnem črto. Kako bi me sploh lahko ljubil nekdo, ko pa sem tako prazen. Moram delati na sebi. Razmišljal sem, če bi šel na kakšen pogovor na terapijo, vendar ne vem če je to smiselno, saj sem do spoznanja, da moram delati na sebi prišel že sam. Oseba, ki pa me ne pozna, pa mi tudi ne mora dati konkretnih smernic kaj naj grem delati, da bom spet zaživel.

Z zadnjim dekletom sva se spoznala na Tinder-ju (spletna aplikacija). Internet ubija spontanost. Če bi se srečala v baru in bi pristopil, bi bilo dosti več možnosti za iskrice in kaj jaz vem kaj še. Jaz sem jo ljubil, ona pa mi je rekla, da me ima rada vendar, da me ljubiti ne more (ne spomnim se točnih besed). Nož v srce.

Da pa se še navežem na nasplov. Kakšne izkušnje imate vi? Ste bili vsi noro zaljubljeni preden ste šli v vezo? Ali ste ta čustva prebudili mogoče tudi kasneje?

Kaj predlagate vi? Vse sem opisal precej skopo. Komu pa se ljubi brati predolgo jamranje. 🙂

Lep pozdrav in hvala za vsa vaša mnenja.

Komu pa se ljubi brati predolgo jamranje. 🙂 Posebej, če je videti kot provokacija.