Brez volje

Težko je opisati vse kar me muči, vendar bom poskusila. Stara sem 17 let in hodim v 3. letnik srednje šole. Moj problem se začenja s tem, da sem vedno bolj neoptimistična, nimam samozavesti in ne volje do ničesar. Sploh pa ne do šole, ne da se mi učiti, pa čeprav sem imela pred tem v šoli lepe ocene. Premišljujem, da bi končala s šolo, kar moji starši močno ne odobravajo. Pa tudi če bi jo končala, mi to verjetno ne bi prineslo zadovoljstva. Veliko manjkam v šoli, sem žalostna,… Premišljujem celo o samomoru, čeprav se bojim tega. Sem brez samozavesti, včasih si mislim, da sem grda čeprav mi mnogi pravijo da sem simpatična. Zaljubljena sem v fanta, ki mi ne vrača čustev, sicer ne vem, če je to razlog moje nesreče.

Prosim vas za nasvete kako si spet pridobim tisti žarek v življenju, ki mi bo pomagal naprej. Kako naj dobim voljo do učenja. Pomagajte mi, drugače se bo moja duša razdrobila na koščke.

Ancy

Draga Ancy!

Prav žalostno je, koliko je danes mladih, ki nekako ne najdejo pravega smisla in veselja do življenja, pa ravno v letih, ko bi moralo vreti iz vas. Statiska, ki jo lahko zasledimo na to temo je strašna, prav lahko pa skrije težke posamezne zgodbe in trpeče mlade duše, ki bi potrebovale pomoč.

Pa se vrniva k vam, ki imate konkretne težave:
Glede tega, da bi prekinila šolanje, ste že sama ugotovila, da ni najbolj pametna odločitev, saj ne bi prinesla kakšne zelo smiselne rešitve.
Glede zaljubljenosti – ko si v vaših letih in v taki situaciji, je težko na to gledati bolj racionalno, kot na to gledamo odrasli (pa tudi ne zmoremo vedno). Če vam je lahko v pomoč dejstvo, da večina ljudi doživi (še posebno v mladosti) nekaj neuslišanih ljubezni ali neuspešnih zvez, iz katerih pa se lahko veliko nauči za prihodnje zveze, dobi nekaj izkušenj za nadaljne odočanje… Vem, da o tem težko razmišljate sedaj, ko ste v taki situaciji, pa vseeno poskusite. Drugi način, kako preiti tako situacijo je, da s fantom razčistite svoja in njegova čustva, in se odločite, da greste dalje, iščete nove prijatelje oz. se držite starih… Prav gotovo je tudi za vas nekje fant, ki mu boste všeč vi in bo on všeč vam, toda nikar ne prehitevajte in uživajte s prijatelji, ki vas imajo radi, so radi z vami in ste vi rada z njimi. Najbrž ste že sama ugotovila, da v življenju ne moreš nič doseči na silo, če ne gre, še posebno pa ne v odnosih do ljudi, ki so najlepši, če so spontani.
Kako si boste pridobila voljo do življenja, do učenja? Vzemite si čas zase, za premislek. Vzemite list papirja in si poskušajte napisati svoje cilje – kratkoročne in dolgoročne – kaj si želite, kaj želite doseči v življenju – najbrž bo težko, toda ne dovolite si, da je vaš odgovor NE ŽELIM NIČESAR! Pri zastavljenem cilju, poskusite najti tudi pot, po kateri lahko cilj dosežete. Kljub zastavljenim ciljem, pa si dovolite spremembe!
Poiščite v svoji ranjeni duši tisto malo lučko in jo prikliče na dan, da vam razsvetli celotno dušo, da se le-ta ne bo razdrobila na koščke. V trenutkih, ko nam je težko, se nam zdi tudi krivično, da gre drugim tako lahko – vedo kaj hočejo, ni jim potrebno posebej o tem ramišljati… Vi pa se morate tako truditi. Vseeno je vredno, morda še bolj – bolj, ko se boste trudila za svoje življenje, večja bo vrednost doseženega!
Na koncu vas želim spomniti, da morate videti lepoto v majhnih stvareh – tudi to se je potrebno naučiti, ne pride kar samo – veselite se lepega dne, veselite se dežja, ki nam daje vodo, veselite se jesenskih barv, petja ptic, toplega doma… Tudi tako si lahko polepšate vsak dan. Prevzemite odgovornost za svojo srečo in ne čakajte, da vas bodo drugi osrečili.
Pravijo, da je najlažje iti skozi življenje, če ga jemljeme kot avanturo, kar pa je v tem svetu borbe za preživetje precej težko, toda nekaterim posameznikom uspeva.

Želim vam, da bi se droben žarek v vaši mladi dušici razplamtel v ogenj in bi našli veliko lepih ciljev! Ne bodite neučakani, nič se ne spremeni čez noč!

Špela, Šent

pozdrav!
Imela sem povsem iste težave, kot bi brala svojo zgodbo. Ne bi rada nikogar kritizirala, toda povedati ti moram, da si raje poišči strokovno pomoč, ker se vse skupaj lahko le se stopnjuje. Vsi ti nasveti so zanimivi, ampak po moje v takem stanju niti ne moreš nič storiti, ker si iz dneva v dan bolj brezvoljen. Jaz sem bila stara 17 let ko je to stanje prišlo v zelo kritično obdobje. Zanimalo me je iz dneva v dan vse manj stvari, vse moje najljubše dejavnosti nisem hotela niti povohati več, počutila sem se skoz manj sposobno za odnose, komunikacijo, za učenje, za vse mi je postalo vseeno. Ko sem razmišljala o samomoru, me je bilo tega strašansko strah, čeprav je bila na trenutke to moja največja želja, ampak s časoma sem se soočila s tem strahom in odločila sem se za dejanje. Žal mi ni uspelo. Sedaj spet zivim. Še isti dan so mi poiskali pomoč, odšla sem v bolnico (na svojo željo) in kmalu odšla iz nje ter se odločila da si moram nekako pomagati. Sedaj enkrat na 14 dni obiskujem psihiatrinjo, v tem obdobju sem dala skozi še druge strokovnjake, ti so mi predpisali tudi zdravila, ki pa sem jih na svojo željo zaenkrat opustila. Pokazalo se je da sem zelo depresivna, čeprav v okolju tega nisem jasno kazala. Zato ti zelo priporočam strokovno pomoč. Ampak ne smeš pričakovati popolne spreobrnitve, lahko so ti le v oporo, kajti moja največja želja je še vedno NEŽIVETI, ampak mi ti strokovnjaki pomagajo vsaj preživeti iz dneva v dan (res pa je da se zdravim šele pol leta) ampak je malce lažje.

Želim ti da bi v življenju našla smisel!

katja