Moj problem je da nimam volje do življenja. Ničesar več se ne veselim, nič me ne razveseli… skratka mislim da ni ničesar kar bi si še želela doživeti. Vsak dan se zbudim z mislijo, kako bi končalla svoje življenje…čez dan delam, se ukvarjam z ljudmi, se delam da sem dobre volje, zvečer ko pa pridem domov si spet želim stran s tega sveta. Ne vidim več smisla v nobeni stvari. Trenutno me tudi ukvarjanje s športom več ne rešuje. Naj še povem, da sem pred mesecom dni pričela jemati cipralex, ampak še vedno iste misli. Vem, da je vse odvisno od mene, vem da je vse v glavi, ampak nimam niti volje da bi si pomagala…nimam ničesar. Trenutno že nekaj časa vegetiram v življenju…Mi kaj pametnega lahko svetujete???

Draga . . .,

vidim, da je stvar zelo resna, saj se redno srečuješ z mislijo na samomor. Če ti cipralex po enem mesecu ne pomaga, se nujno takoj obrni na svojega psihiatra (če ga še nimaš, si enega poišči). Res je, veliko je odvisno od tebe, vendar si trenutno v situaciji, ko si sama ne zmoreš pomagati, zato je še kako pomembna oseba, ki ji lahko zaupaš in je dovolj strokovna, da ve kako pomagati. Tvoja najpomembnejša trenutna naloga je, da si tako osebno poiščeš. Vztrajaj toliko časa, dokler se pri nekom res ne boš počutila dovolj varno, da boš zmogla z njegovo pomočjo naprej. Če že imaš zdravniško pomoč, pa se tam ne počutiš dobro, zamenjaj! Imaš to pravico. Poskusi tudi na kakšni nevladni organizaciji, toliko, da boš imela koga za pogovor. Resnično ne odlašaj in se potrudi piskati koga. Forum je lahko v pomoč, ni pa to tisti pravi stik, ki ga potrebuješ.
Sporoči, če potrebuješ kakšno informacijo glede naslovov in telefonov.

Ne obupaj in javi se še.

Maja

Leftera,

tvoje pismo, me je precej spomnilo na mojo situacijo oz. težavo, s katero se že nekaj časa ubadam. Tudi jaz sem v zadnjem času (ca. nekaj mesecev) izgubila vse veselje, voljo in motivacijo za naprej. Sicer glih o samomoru tako ne razmišljam, ker imam otroka, pa tudi zdi se mi da v življenju precej hitro lahko pride do situacije, ko izgubiš življenje in nekak mi ni do tega :-), malo za šalo, malo za res.
Se pa analiziram in sprašujem kdaj je iz veselega dekleta postala resna zagrenjena ženska, ki enostavno, več sploh ne ve kaj hoče.
Če maš željo, lahko napišeš kaj več o tvojem življenju, pa mogoče ti bo lažje. Ti bom tudi jaz kaj več napisala.
Če pa nimaš te želje, pa tudi nič hudega, upam da bo čimprej boljše. 🙂

LP

Danie

Za takšno počutje je lahko več vzrokov.

Da bi človek dosegel nek cilj in ostal brez želja…je bolj malo verjetno. Zato je veliko več možnosti, da je takšno počutje posledica raznih hormonskih sprememb, lahko tudi kakšnih drugih fizičnih sprememb.
Mogoče bi pa kaj koristil podrobnejši pregled krvi, ščitničnega hormona…..Za boljše počutje in več energije pomaga tudi uživanje pestre žive hrane, sadja, zelenjave, več vitaminov….Potem so tu še sprostitvene tehnike…avtogeni terning, da se napolnimo z energijo…..Pomaga tudi sprememba okolja, kakšen dopust….pa tudi tisto, kar si želimo, pa mislimo, da ne bi smeli…..

Robi.

Dragi “leftera” in “gdanie”!

Obema hvala za sporočilo! Zelo mi je hudo, da se tako počutita, kot sta napisali. Ne vem, če vaju bo kaj potolažilo, če vama napišem, da je zadnje čase prav nekaj v zraku, saj ogromno ljudi piše in govori o podobnih zadevah.

Zato bi rekla tako: Naše počutje je lahko samo naše počutje-na mikro nivoju, kot rada rečem. Lahko pa je naše počutje povezano s počutjem na splošno-na makro nivoju. Kot bi prišel nek neviden oblak in veliko veliko ljudi navdal s podobnim počutjem, razmišljanjem, delovanjem,… Zato se je bolje tudi od samega sebe zdistancirati in počakati, da pritisk popusti. Že pri sebi vidim, kako se mi kakšen dan že začne težko in potem še kar nekaj časa težko diham. Potem pa na1x, kot bi odrezal, pritisk popusti in sem spet stara Maja.

Je pa po drugi strani res tudi to, da vse te stvari še prej pridejo iz nas, če smo predhodno s seboj slabo ravnali in vase stlačili kup prepovedanih čustev, misli, besed, dejanj,… Le-ti potem v nas živijo svoje življenje in ko jih najmanj potrebujemo oz. ko je od zunaj pritisk večji (in to zadnje čase definitvno je, če pogledamo malo okoli sebe, kaj se vse dogaja po svetu), izbruhnejo iz nas v najbolj čudnih, morbidnih, sprevrženih oblikah.

Vedno nas trpljenje prisili, da “zrihtamo” nekaj, česar se nam drugače ne bi dalo. Potrebujemo brco v “rit” (pardon izrazu). Zato mislim, da je samomor v vsakem primeru tista najmanj zaželena oblika reševanja problemov. Z vidika reinkarnacije si s tem dejanjem kot duša tako zakompliciraš življenje za naprej, ko spet prihajaš na zemljo, da če bi to kot osebnost vedel prej, tega gotovo ne bi naredil.

Jaz osebno bi poskusila vse živo, da bi si olajšala stiske in težave, v katerih bi bila. Ja, verjamem, da vsak od nas kdaj pomisli, kako bi bilo najlepše zaspati, umreti, pustiti vse za seboj,…-AMPAK TO JE ZELO NEODGOVORNO, NEZRELO IN NEUMNO DEJANJE!!! In nič, prav nič ne rešiš z njim. Ne! Morda za hip odrešiš sebe, vse tiste, ki pa jih pustiš za seboj, pa obremeniš za več generacij-njih neposredno in posredno še vse, ki pridejo za njimi.

Kaj bi bilo v vajinem primeru lahko tisto, kar bi vama morda pomagalo? Poskusita malo fantazirati, tako, da mi pišeta o tem. Kaj konkretnega sta že storili, da bi si pomagali, da bi se bolje počutili? Poskusita nekje začeti in bomo potem videle, kaj bo ven prišlo!

Maja

Zdravo Maja

najlepša hvala za odgovor in vzpodudne besede. Nevem sploh kje bi začela. Dejstvo je da se ta moja brezvoljnost ni pojavila čez noč, mislim da se je kopičilo že precej časa, bi rekla da skoraj celo leto 2009. Na splošno gledano je bilo več vsega slabega kot dobrega in če malo pomislim, eno slabših let mojega 30 letnega življenja, da pa ne bom pretiravala, so bili seveda tudi veseli trenutki, čeprav jih je bilo bolj malo 🙁
Res bi se rada izkopala iz tega, vendar žal ne vem kako in bojim se tudi da mi sami ne bo uspelo, zato sem razmišljala o obisku psihologa, mogoče bi zaprosila za kakšne antidepresive, čeglih mi je to zadnje v mislih, ker se res nočem pozneje še kakšno odvisnostjo ukvarjati.
Bila bi res res hvaležna, za kakšne dobre nasvete, kako ukrepati za naprej.
Če na kratko predstavim trenutno situacijo oz. dejavnike ki so me pripeljali tako daleč:
– služba; po porodniškem dopustu sem bila premeščena na novo delovno mesto, čeprav je napredovanje proti prejšnjemu in tudi od je višji, enostavno nisem srečna, to pač ni delo za mene, možnosti izbire nisem imela in dolgoročno si ne morem predstavljati da bi tu lahko kaj dosegla, medtem ko v tem času recesije, pa tudi ne enostavno ne morem odditi in iskati novo, ….. sicer je še polno stvari,ki me v službi motijo, ampak spremeniti ne morem nič, niti s pogovorom, ker bi dobila odgovor, da na moje delovno mesto čaka cela vrsta….. žalostno ampak resnično preizkušeno…
– prijateljice, v tem letu sem nekako izgubila svojo najboljšo prijateljico, ker nisem več na starem delovnem mestu, ker imam polno obveznosti (otroka), ker ima ona novega partnerja enostavno nimave več stikov, čeprav sem se jaz sprva zelo trudila in si iskala čas, ampak ona nenadoma ni več kazala interesa, in potem po skoraj letu dni truda, sem nekako obupala, v bistvu sem jih lahko vse zaupala, zdaj pa nikomur ne morem….imam sicer nekaj prijateljic, ampak bolj tak za lažje pogovore, kakšne zaupne stvari ne pridejo v poštev….
– razmerje, z partnerjem sva skupaj že precej časa in čeprav sva imela veliko vzponev in tudi padcev, sva vedno preživela, ampak sprašujem se, če je to prava ljubezen, če je to tisto, ker včasih mam občutek, da nisva za skupaj, da me ne razumem kot bi partner moral, da nekje na svetu mora obstajati nekdo, s katerim bi se bolje razumela….. itd še zlasti se ta vprašanja porajajo odkar me zelo privlači en moj prijatelj, v bistvu bi rekla da sem celo malce zaljubljena Saj vem kaj boste rekli, ampak, poznava se že zelo dolgo in vedno sva se dobro razumela, potem pa se zgodilo da sva enkrat pristala skupaj v avtu in sledilo je nekaj objemov in poljubov in zdaj sploh ne vem, kakšna je situacija in kako jo rešiti
res ne bi rada pustila partnerja, in nikakor nočem da najin otrok odrašča brez očeta, ampak ne vem kako pozabiti na prijatelja, nevem kakšna so točno njegova čustva, naj prekinem vse stike, naj mu povem kaj čutim….. nevem
– v začetku leta smo imeli tudi smrt v družini, ki je prišla zelo nepričakovano in še zdaj mi je včasih zaradi tega ful težko, čeprav življenje gre naprej…..
– fobija pred gripo, imam grozen strah pred to novo pandemsko gripo, cel čas razmišljam, kaj če zbolim, kaj če otrok zboli, ali domači….. če umremo…. vem da se sliši noro ampak ne morem si pomagati, prebrala sem ogromno na to temo in vem da vse skupaj ni tako hudo, ampak mene zajame cela panika, če kdo zakašlja v moji bližini ali pa se malo začnem slabše počutiti….
– zdravje; v zadnjem času imam tudi neke zdravstvene težave, sicer nič hudega, ampak ravno dovolj, da sem spet depresivna zaradi tega…

in še kaj bi našlo. Vem da sem nametala en kup stvari, mogoče malce narazumljivo ampak če bi vsako stvar podrobno opisovala bi rabila več strani. Čez celo leto, so se te malenkosti nekak nabirale in zdaj mam občutek, da je vse nekak pred vreliščem in ne vem kaj in kako reševati.
Že vnaprej hvala za kakšen nasvet.

D.

lep pozdrav.Stara sem 36 in imam 15 letno hčer,na katero sem zelo ponosna in si veliko zaupava.težava je v tem da moje razpoloženje zelo niha iz dneva v dan.Večrat sem tako brez volje, da bi šla spat že ob 18..bojim se pihodnosti.naj vam povem še to pred 2 letoma smo imeli v družini dva samomora.z mami se dobro razumem, smo v isti hiši.Imam kar nekaj oboževalcev in ko se zmenim za pijačo mi je že čez pol ure žal..iščem izgovore da nebi šla..najraje sem doma :)) nikamor se mi ne da.včasih sem imela polno energije in volje sedaj živim iz dneva v dan. jemljem tabelte helex in ciprarex včasih mi ne pomagajo niti te.nekdo mi je omenil da imam bipolarno motnjo kaj vi mislite o tem?.prosim vas za čimprejšnji odgovor.hvala

Pozdravljena sabinaa!

Opisujete svoje počutje in nihanje razpoloženja, tudi brezvoljnost. Pravite, da vam je nekdo omenil, da imate bipolarno motnjo razpoloženja in sprašujete za mnenje o tem. Sama nisem prava oseba, da bi postavljala diagnoze, pa tudi menim, da za to ni pristojen nihče drug razen psihiatra, ki vas zdravi. Glede na to, da jemljte helex in cipralex, predvidevam, da vam je to predpisal psihiater? Potem sta se verjetno tudi pogovorila o tem kaj vaše spreminjanje razpoloženja pomeni? Sama lahko rečem, da je samomor bližnje osebe zagotovo velik stres in udarec za celotno družino. Dobro je, da si ob stiskah zagotovimo čimveč pomoči in podpore, tako v obliki zaupnih oseb v okolici kakor tudi strokovne pomoči. Morebiti bi vam lahko pomagala kakšna skupina za samopomoč- poglejte na spletno stran društva Dam.

Želim vam čimboljše in stabilno počutje,

lep pozdrav,
Bernarda

hvala za tako hiter odgovor.tablete mi je prepisala spološna zdravnica..ciprarex mislim ,helex pa dobim na črno ker mi ga več ne da.rada bi šla k kakemu dobermu psihiatru, ker pri nas v zdravstvenem domu mi je rekla naj se grem zravit in se kaj dosti ni pogovorila.Veste kaj o tem kako je na polikliniki z psihiatri?Rabim napotnico?ep pozdrav

Pozdravljeni!

nikakor vam ne priporočam, da tablete nabavljate na črno in jih jemljete na svojo pest. Za obisk psihiatra ni potrebno imeti napotnice, zadostuje kartica zdravstvenega zavarovanja. Na urgenci je možno pomoč dobiti takoj, sicer pa se je možno naročiti- pozanimajte se kakšne so čakalne dobe in kakšne so izkušnje drugih.

Vsekakor vam svetujem, da si pomoč poiščete čimprej!

Lep pozdrav,

Bernarda

Danie taksnih nas je vec.

Imas kaksen osebni kontakt.
Danina