Odkar vem zase imam stalno neke težave s seboj , nikoli nisem znala prav živeti. Trenutno imam zelo bolno mamo, ki potrebuje ves čas nekoga ob sebi. Imam tudi sina, ki hodi v 4. razred in se zelo težko uči, tako da me njegova šola velikokrat zelo obremenjuje. Moram mu namreč ogromno pogati, ves čas tudi živim v bojazni ,kdaj se mu bo zalomilo. Sem brez prave volje do življenja. Ponoči ne morem spati. Včasih zapadem v čudno stanje malodušja, ki ga ne znam premagati.Rada bi se naučila odklopiti vse skrbi in uživati v drobnih stvareh, ki jih je življenje polno, pa mi nek notranji nemir ne pusti dihati in normalno živeti. Ima kdo zame kak nasvet?

Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti.IN ne glede na to,kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja,ohrani mir v duši.Ne bodi prestroga do sebe in ne do svojih bližnjih.
Hotela sem povedati,da je prav da si vzameš čas tudi zase,čeprav samo kako urico,brez občutka krivde.

Da Petra, najti boš morala v sebi tisto močno željo po tem, da si posvetiš malo časa čisto samo zase. In da sprejmeš tudi kakšno malenkost manj zahtevno. Če se bo sinu kdaj pa kdaj pri učenju zalomilo, se mu pač bo. Če ne boš prezahtevna, se bo tudi sine bolj sprostil in morda mu bo lažje. Najbrž tudi on občuti to tvojo napetost, saj ljudje, ki živijo drug z drugim nekako občutijo medsebojno stisko. Zato boš morala najti pravi način, da boš življenje s sinom uživala in užila. Vzemi si dnevno čas in pojdita v naravo, dovoli si občudovati njeno spreminjanje, njeno preoblačenje in pripravo za zimsko obdobje. Le malokdaj imač človek priliko videti toliko lepote, kot nam jo ponujata prav narava in bivanjsko okolje. Dovoli si občudovati spreminjajoče barve listja, vanje ujete sončne žarke v poznem popoldnevu; vstani zjutraj pol urice poprej, pojdi okrog hiše ali stanovanja, preživi trenutek s vidnimi pajkovimi domovi – preobrazbo dežnih kapelj v rosi, preživi trenutke v glasovih jutranjih ptic in v glasni tišini !

Verjemi, tudi materi bo lažje, če bo videla, da nisi tako obremenjena. Podporo in skrb ji boš nudila lažje, boljše razpoložena, enostavno nekako prideš do tega, da teže trenutnega stanja ne občutiš tako močno. Morda bi kdaj materi prebrala kako lepo poezijo ali prozo? Če ji to seveda ustreza. Morda bi skupaj, če je v takem stanju seveda, posedeli zunaj in lovili zadnjo jesensko toploto … Takrat se lahko razvije tudi pogovor, ki vaju bo najbrž obe nekako duhovno povezal …?

Tudi v dežju se ne prepusti depresiji, ker je tudi v dežju mogoče početi veliko reči, le temu pojavu primerno se je potrebno pripraviti. Pelerino, nepremočljivo obleko in obutev, pa …. voljo do sprehoda. Vsakodnevni polurni sprehod, draga Petra, dela čudeže. Čudeže v človeku, ki si tudi na ta način bogati svojo notranjost, ko je sam s seboj in se spoznava, prepoznava, ko se pogovarja in dogovarja s seboj, ko sprejema sklepe in odločitve, ki jih potem lažje sprovaja tudi v aktivnosti in nenazadnje …. je to tudi prilika za spoznavanje novih ljudi, za sklepanje znanstev, če že ne želiš vedno biti sama ….. Poizkusi in vztrajaj v takem načinu vsaj nekaj časa …. Vzemi si miceni košček na rezine narezanega življenja čisto in samo zase … brez slabe vesti ….. In – srečno!

marija (1)

Petra, ti si v depresiji. Vsaj znake kažeš takšne. Včasih vsi nasveti in vsa dobra volja po spremembi ne pomaga več. Ker si preveč utrujena in nimaš nobene energije več. Ko bi te le nekdo nekam porinil, a ne? Skrbi se ti vsedejo na možgane in pritisk ne popušča, pa če storiš karkoli. Sama sem bila v podobni situaciji. Šla sem k osebnemu zdravniku in imela srečo, da si je vzel čas in prisluhnil. Potem sma skupaj našla rešitev. ANTIDEPRESIVE. Jedla sem jih 3 mesece in nič več. Stanje se je že po enem mesecu začelo opazno izboljševati. Obroč je popuščal. Volja do življenja in sprememb se je vrnila. Šele potem sem lahko začela razmišljati o izboljšavah kvalitete mojega življenja. In s tem tudi življenja vseh, ki so mi blizu. Od tega je dve leti in ni se ponovilo. Mogoče občasne slabe volje in padci, ki pa jih je neprimerno lažje prebroditi kot prej. In sicer z sprehodi v naravo (kot je svetovala Marija1), telovadbo, sproščanjem in dejavnostmi, ki so samo tvoje. Ko si vsaj 70 % zadovoljen s sabo, bodo zadovoljni tudi drugi. Mati, sin bosta zagotovo opazila razliko, ki se bo odražala tudi na njima.

Zdaj pa le pot pod noge in potrpežljivost pod desno pazduho. Meni je ta pot prinesla zadovoljstvo. Upam na najboljše tudi pri tebi.

lep pozdrav

Morda bi ti lahko pomagala. Javi se z emailom!