Brez smisla
Pozdrav vsem,
najverjetneje je o tem tu že veliko pisanega, žal nisem vsega prebrala, tako da bom vseeno napisala svojo stisko.
Točno ta trenutek se počutim popolna nula, v popolno zavoženem svetu. Sem ujetnica neuravnovešenih ljudi okol sebe in nenazadnje sem največja ujetnica sebe.
Brez smisla mi je vse kar počćnem, nikjer ne najdem volj in energije, ki bi me poganjala naprej.
Vsak trenutek v dnevu me skrbi nekaj, polna sem tesnobe in kar v eno in eno se pojavljam v dušečem stanju. Polna stresa sem že ko zjutraj odprem oči, ta se povečuje, ko pridem na šiht, ob koncu šihta, ko vsi veselo gledajo na uro, da bodo čim prej šli domov, se v meni poleg stresa začne pojavljat še huda tesnoba, ki jo dobim že ob misli, da grem domov. Domov prihajam s cmokom v grlu in skalo na srcu. Zvečer grem spat izgorela, brez vsake volje, ponoči spim, kakor kdaj, kdaj dobro, več dni v tednu se večkrat zbujam od skrbi, ki me vžejo iz spanca.
Saj v bistvu se malo krepim iz dneva v dan, a vseeno se bojim, da bom en dan počila. Stalni glavoboli, tesnobe, dušenje, zbadanj v prsnem košu, nenehen strah, stres.
Se tudi znam nasmejet sebe in tudi druge okoli sebe. Skrivam se za zabavno osebo, a v notranjosti me žge od bolečine.
Je to sploh življenje, al sem neki spregledala in sem v nekem drugem kozmosu?
Pozdravljeni,
velikokrat nam že odleže, ko damo te stvari iz sebe, tako kot ste storili vi. V besede ste zlili svoje notranje občutke. Resnico. Naporno je, ko moramo lagati svetu kako dobri smo, v bistvu pa smo v sebi sesuti. In čemu bi lagali? Zakaj nam je tako pomembno, da kažemo vedno samo tisto veselo plat sebe? Mogoče je pa sedaj čas, da se nehate skrivati. Morda pa je to kar trenutno doživljate, prvi korak do sebe, do svoje pristnosti. Če samo tiščimo vase ves strah, negotovost, obup, je pritisk znotraj nas vedno večji in potem se pojavijo bolečine, napetosti, živčnost…
Odpreti se je potrebno svetu, sebi, spustiti negativne stvari iz sebe in se napolniti z ljubečo svetlobo. Načinov kako to storiti je več: od tega, da si pomagate sami z meditacijo, branjem knjig za samopomoč do tega, da si poiščete pomoč pri različnih strokovnjakih, ki se ukvarjajo z odpravljanjem bolečin, vzpostavljanjem ravnovesja v telesu – bioenergetiki, maserji….Po navadi je potrebno več stvari, da izgine vsa negativnost znotraj nas in da nam uspe postati tudi na površju to kar smo nekje globoko v sebi – lepota in ljubezen.
Kako do tja? Z resnico, z ljubeznijo. S preseganjem tega kar ste sedaj. Ne osredotočajte se ves čas na to kar vam ne gre, na strah, tesnobo…Iščite tudi stvari v katerih ste dobri, stvari, ki vas veselijo in razbremenijo. Kje se počutiti najbolje? Kaj vas pomiri? Pojdite v naravo. Narava ima čudovite blagodejne učinke. Poskusite občutiti utrip zemlje, poslušajte petje ptic. Se morda ptice obremenjujejo s tem, kako jih vidijo drugi? Se obremenjujejo s tem kakšne morajo biti? So take kakršne so. Iščejo hrano in posrbijo za ostale svoje potrebe, veliko časa prepevajo in tako vsemu svetu sporočajo kaj nosijo v sebi; letajo po zraku in uživajo v lebdenju, svobodi. Koliko si dovolite biti svobodni? V svojem izražanju, čustvovanju, delovanju? Premislite in si odgovorite. Moj nasvet je, da iščite pozitivne spremembe, ki ste jih sposobni in pripravljeni vnesti v svoje življenje ter da počasi in vztrajno rešujete težave, ki jih imate, eno za drugo, bodisi sama ali z drugo pomočjo. Srečno!
Mateja
Verjetno se vsak nekoč vpraša kaj je smisel življenja. Zame osebno je smisel življenja življenje. Živeti polno življenje, z vrednotami, ki so mi blizu in v katere verjamem. Sliši se preprosto, vendar ni vedno, ker nas družba tlači v povprečje v katerem se lahko hitro izgubimo. Življenje je tudi najboljši učitelj. Po eni strani nas uči biti bolj človeški, po drugi pa bolj zaupati in verjeti vase.
Vprašanje, ki ga postavljate je kako naprej.Težko prideš kamorkoli, če ne veš kam greš. Kam bi torej radi prišli, kaj bi radi postali, kako bi radi živeli? Predlagam, da si postavite cilje, ki naj bodo resnično vaši, cilje v katere verjamete. Če bodo pravi potem boste lahko že iz nje črpali moč za naprej. Potem pa zavihajte rokave in se lotite dela. Seveda nas življenje tudi preizkuša, vendar lahko samo na ta način gradimo sebe, svoje človeške lasnosti in svojo notranjo moč.
Mogoče ste trenutno res izgubljeni in se vam zdi, da tavate v popolni temi, ampak nekoč se tema konča in potem se začnemo prebujati v novo jutro.
Razumeti samega sebe je včasih težko kaj šele druge. Igrati srečo,ki je ni, smejati se pa če prav ti ni do tega ni enostavno.Toda to je naš vsakdan,ki ga živimo in vemo,da ne bo jutri nič drugače.Boli da je tako, pa si ne znaš pomagati pa čeprav veš da tega ne boš več dolgo zdržal.Sprašuješ se kaj in kako narediti,da ti bo jutri lažje,da ta bolečina in strah pred tebi znano bojaznijo in težavo zginejo ali pa da jih vsaj daš na”ignor”in preživiš en dan brez tiste stalne kljuvajoče spremljevalke.Pa je težko ker nas pričaka že ob zbujanju,potem nam sledi…in znami gre tudi spat. Ja tako je naše življenje pa čeprav si ga ne zaslužimo. Vprašanje pa je kako naprej? Ni vzorca,ni recepta pa tudi brošure ne,ki bi nam v kratkih stavkih pokazala pot naprej kjer ni stalne bolečine,strahu in pa bojazni kaj bo spet narobe. Pa ne,da ni rešitve seveda obstaja samo najti jo moraš sam,saj tvoji občutki,strah in bolečina mogočee izhajata iz povsem druge težave kot pa moje.Pomagajo sprehodi,pogovori,pisanje svojih občutkov, občasni pobegi v sanjski svet,ko ne veš več kaj ti sploh še ostane pa se spomni na osebe,ki ti največ pomenijo in veš,da si zanje pomemben tudi ti.Moje trenutno življenje je na dnu vendar me dvigajo osebe,ki mi največ pomenijo.To so moji otroci. Boli prevara partnerja,ko se naenkrat zaveš,da si ostal sam brez osebe na katero si se lahko oprl pa čeprav samo navidezno.Dovolj je bil že občutek da imaš nekoga s katerim se lahko pogovarjaš pa četudi večkrat z gluhimi ušesi. Zdaj po dolgem času te morije mi je človek, ki mi je pomenil vse na svetu,za katerega bi šla na konec sveta in zanj vse naredila, samo še moteč faktor, ki me spremlja skozi dan.Hudo mi je ko to pišem vendar žal je to resnica. Poskušala sem vse da se stvar vsaj malo normalizira za normalno vsakdanje življenje,toda sam ne moreš veliko. Pogovor je tisti ki lahko pripelje na bolje toda sam se ne moreš pogovarjat. Upam, da imaš osebo ob sebi s katero lahko komuniciraš drugače je vsa stvar še slabša saj potem občutek,da si sam ni le utvara ampak resnica.Upajmo na boljši jutri…