Pozdravljeni, rada bi se obrnila na vas glede mojih problemov. Stara sem 25 let in trenutno nimam niti enega pravega prijatelja. Ze nekaj casa sem sama sebi druzba, ne morem se na nikogar obrniti oziroma mu zaupati in imeti tisti obcutek da me nekdo razume. Sicer zase smatram da sem mocna osebnost in vem da lahko resim vse stvari sama, ampak seveda bi imela prijatelja/prijateljico, ker ta ”povrsinska” druzenja ki so v teh casih vecinoma le se iz koristi me ne zanimajo, nasploh danasnja druzba mi ne odgovarja. Hitro opazim lazi in podobne stvari. Res ne vem kje najti tako osebo. Vsi prijatelji (ki niso bili pravi) so v moji preteklosti.
Zraven se borim z ankcioznostjo. To me zelo obremenjuje, tablete in psihijater ne prideta v postev, zato bi se obrnila na vas kaj mi predlagate? Bila bi hvalezna. Ce ima kdo podoben problem, lahko napise.

Oj! ne se sekirat, ker nisi edina. Dosti nas je takih, ki nimamo nikogar, ki bi mu lahko zaupali ali se nanj obrnili in se moramo pač znajti sami in sami opraviti s svojimi problemi. Star sem 19 let in sem ogromno prijateljev tudi izgubil, sicer sem si za to pretežno kriv sam zaradi svojih dejanj, in čutim na lastni koži kako je to.
Upam, da čimprej najdeš koga, ki ti bo stal ob strani do takrat pa glavo gor 🙂

In ta moj “trik” velja tudi za bolj resne situacije npr. Pri namigih za posojanje denarja, pri grdih manipulacijah, pri nezdravemu občutku krivde in odgovornosti – kjerkoli je potrebno postaviti meje.
Npr. Bi te partner varal in se skliceval na tvojo “kvazi-nezadostnost” v postelji, ali pa bi ti ena SPET jokala, da ji bodo elektriko izklopili, ker “žrtev krute usode” medtem ko se ti je prejšnji teden hvalila kako si “mora kdaj tudi kaj privoščiti” z novo torbico za 300€ in če ji ne “pomagaš”, si slaba prijateljica; ali pa nadomeščaš sodelaveca, ki ti nenehno obljublja, kako te bo nadomeščal, ko boš potrebovala – potem pa je “tvoj problem”, ko te ne… Itd.

Meje in realistična pričakovanja so nujna za “preživetje” – če si večni optimist, te bodo vsi izkoriščal, ampak če si večni pesimist pa tudi vse lepe trenutke življenja sam sebi uničiš.

Veliko sreče in upam, da ti moj nasvet pomaga 🙂

Tudi jaz sem v podobni situaciji, sicer 33let. Imam prijatelje vendar niso v istem kraju, vidimo se 1x na mesec. Jaz pa pogresam druzbo v istem kraju in nikakor ne najdem. Tudi sam imam anksioznost in sem po vecini sam seb druzba. Zavedam se da za druzbo moras delat, prijatelji s tem pridejo, vendar tako kot zveza, niso vsi pravi. Pogresam cas srednje sole ko anksioznosti ni bilo in je bilo dosti vec energije. Zaradi anksioznosti pa se energija in volja zmanjkata in si potem ves potrt. Nasvet tebi in meni, ukvarjaj se s sportom ali hobijem, tako spoznas ljudi in posledicno prijatelje. Vendar kot sem rekel, vsi ne bodo dobri, obdrzi le dobre ki so vredni

Tudi sam se soočam s podobnim problemom. Imam 33 let, vendar pri meni je tako da imam prijatelje ampak ne v isti regiji, tako da se vidimo bolj malo. Tudi sam imam anksioznost in pomankanje družbe. Svetujem tebi kot sebi, ukvarjaj se s športom, hobij, tečaji, tako spoznaš ljudi in posledično prijatelje. So pa prijatelji tako kot iskanje zveze, niso vsi za to in zate primerni. Tako da kar traja predno najdeš nekaj kar ti ustreza. Ampak ja, jaz imam tud tukaj problem, nisi sama, če te to kaj potolaži 🙂

ja nisi edina, tudi jest nimam več prijateljev in to samo zaradi tega ko nočem hodit v bare se nalivat s pijačo, ne maram alkohola, ostali prijatelji bi samo pili alkohol, jest bi jih pa vozil domov zaradi tega ker nebi pil, to mi pa ni bilo čist nč všeč. Star sem pa 35 let.

živjo. Tudi meni bi prišla prov nova spoznanstva:) če hočeš mi lahko kam pišeš..

ce zelis mi lahko pises.. imam isti problem 🙂

Star sem 24 let in v praktično v enaki situaciji.

Nekje v gimnaziji sem “izgubil” vse prijatelje potem je prišel študij in sedaj nekako ni časa spoznati nove, to da sem precej introvertiran pa žal ne pomaga.

Če hoče kdo za kakšen pogovor mi lahko sporoči pa bomo mal poklepetal 🙂 lahko tudi šli na kakšen sprehod v naravo

Hvala vsem na odgovorih. (: drugace ce kdo zeli mi lahko pise na [email protected]

Ja kaj pa, če se podobni poiščemo in naredimo neko chat skupino? Zagotovo bi vsaj malo pomagalo. Ima kdo v mislih kakšno aplikacijo?

sem ti pisala v zs:)

Pozdravljena, tudi jaz sem pri tvojih letih imel podobno izkušnje. Po desetletju se mi situacija žal ni izboljšala, razočaranje na razočaranje pa imaš krizo. Obžalujem, da se s tem nisem resneje spopadel takrat.

Polagam ti na srce: ne ponovi moje napake, ko sem verjel drugim, da bo že, da naj pustim času čas. Veliko vode je preteklo in sem samo še bolj razočaran in anksiozen; negativna izkušnja za negativno izkušnje me samo še pogreza globje v brezno depresije.

Ukrepaj sedaj, dokler si še mlada. S tem ne mislim, da se meči za tipi; ni treba hodit na zmenkarije, da spoznaš nove ljudi. Samo na pijačo pojdi s sosedi, prijatelji, pokliči svoje sorodnike in jih povprašaj kaj je novega, povabi jih na kavico in si izmenjajte novosti. Pokliči svoje stare sošolke in prijateljice, vraga, tudi svoje učiteljice kdaj pokliči in povabi na kavico, te bodo vesele.

Ni treba, da se skozi družiš, da se vsiljuješ drugim in besno brskaš po adresarju. Samo to, da kadar se spomniš nekoga, s komer dolgo ni bila stika, se potrudi kontaktirati to osebo.

Jaz sem naredil to napako, da nisem vzdrževal stikov. Govoril sem si, ah če bi jim bilo kaj do mene, bi me že poklicali… pa so minevala leta, z vsakim dodatnim letom pa je vse težje znova vzpostaviti stik.

Vsak še tako kratek, nepomemben klepet mi polepša dan, me malce dvigne iz brezna depresije. Kratka kavica, mimobežen pozdrav in kratka izmenjava besed. Ni nujno, da se iz vsakega srečanja mora kaj izcimit; dovolj je, da svetu daš šanso, da te preseneti. Dokler čepiš v svojem zaklonišču te namreč ne more presenetiti… neprijetno ali prijetno.

Uf, upam da to ni izpadlo preveč depresivno. Srečno!

Hej!

Tud jaz sem star 25, in tudi jaz sem se (in še se) spopadam z enakimi problemi kot ti. Normalno dosti prijateljev v srednji šoli in tud na faksu, kljub temu da sem rahlo introvertirana oseba. No, po koncu faksa (zadnji dve leti) se je vse spremenilo. Prijatelji ostali v LJ, jaz pa tu v mojem rodnem kraju osamljen, brez pravih prijateljev.

Dve leti sta me dajala depresija in anksioznost – globoka depresija. Potem pa sem si rekel – ah kdo bo kaj naredil zame če ne jaz?! Sicer še vedno nisem na čistem, a je že veliko boljše. Resno ti svetujem da se včlaniš v kakšno društvo – lahko je joga, lahko je ples, kak šport, fotografiranje, kak tečaj, skratka karkoli te vsaj približno zanima. Garantiram ti, da bo hitro veliko boljše, tudi nove ljudi spoznaš itd. Aja, pa kot je nekdo že omenil, ne podcenjuj starih prijateljstev, zdej še ni prepozno za poklicat prijatelje s srednje šole in s faksa in iti z njimi na pijačo.

Če pa potrebuješ koga za kak pogovor, potem sem ti jaz na voljo 🙂

Tudi jaz imam te težave in sem jih rees že naveličan. Po srednji šoli je šlo s prijatelji samo na dol. Imel sem par res dobrih frendov še iz OŠ, ki so se potem preselili iz našega mini kraja v LJ in drugam, s sošolci iz srednje se pa tako nismo preveč družili, samo med malco in po pouku na igrišču ali pa na kavi, potem smo se pa pač razšli po faksih in službah.

V bistvu smo se s fredni nonstop družili predvsem zadnje leto pred faksom v domačem kraju, ampak to so bili bolj tisti “dokler je cajt pa denar hodit po kafanah pa na žurke je kul, pa če lahko jaz vozim, je super” frendi. Potem ko smo začeli hodit po faksih, smo se razšli in se komaj slišimo, sicer sta se mi pa dva od njih parkrat kar fino zlagala v obraz in zaštihala v hrbet, tako da mi jih nekako ni žal.

Zdaj sem star 22 in hodim na fax v MB iz Gorenjske, tako do je tukaj že jezikovna ovira haha (samo da usta odprem, sem avtomatsko žabar), moja introvertiranost pa tudi ne pomaga. Drugače sem v domu, kamor sem prišel zaradi čakalnih vrst sredi leta lani, kjer so se vsi že poznali, dobil sem samsko sabo, potem se je pa itak korona začela, in smo mogli it ven, tako da smo se samo spoznali enkrat in je bilo to to. Sošolcev pa itak ne poznam, razen po imenih na Zoomu.

In zdaj sedim tu v domu, naš hodnik je ko nek samostan, ne duha ne sluha, poznam nikogar, sem daleč od doma, obkrožen s Štajerci (drugače super folk, malo bolj živahni od zamorjenih Gorenjcev) in brez frendov. Edina prijateljica, ki jo imam in jo poznam od 1. razreda OŠ pa študira in dela v KP, tako da se res redko vidiva.

Nekako ne vem kaj naj, mogoče pa srečam koga v domu ki bo vsaj pripravljen pozdravit nazaj…