Pozdravljeni,

Stara sem 33 let, morda še mlada, morda niti več ne, če pa bi vam opisala svojo življenjsko zgodbo, bi pa bil odgovor da sem še zelo zelo mlada-nezrela…hmm.

Skratka, živim življenje ki ga ne usmerjam jaz, vedno mislim, kako in kaj moram storiti da bodo drugi zadovoljni, da se bom “obdržala” v življenju ljudi, ki mi “krojijo usodo”.
Sicer sem izobražena, brez partnerja, brez otrok, z redno službo v tujini.

Sliši se lepo, je pa katastrofa. V mojem srcu, mislih, dejanjih ni MOČI da bi se branila, ali se POSTAVILA zase. To enostavno ne zmorem, ne upam, strah pred tem, da bi zašla iz “varnega” objema ljudi, ki me obdajajo. Ja, narekujejo mi svoj življenjsi stil, način in pač vse. Velikokrat se na to odzovem z uporom, vendar nato se pričnejo udarci, kar dežujejo po meni, ko se začnem braniti, je še huje. Zato neham. Umolknem in čakam, da bo minilo. Sem v sto procentnem primežu osebe, ki sem jo imela za prijateljico. Sestro. Za človeka, ki je največ kar imam.

Sedaj pa to. Ne znam se branit. Molčim, se podrejam, ubogam, poslušam, prenašam vse, kar je pač potrebno. Ne vse. Več kot vse. Včasih se mi zdi, da sem najmočnejša ženska na svetu, saj kljub temu v svetu funkcioniram. Nisem še bila pri psihologu, psihiatru, psihiatrični bolnišnici. Vzdržim, vendar si želim drugačnega življenja, Mojega življenje. Kjer bom svobodna in srečna. Kjer bom dajala in prejemala. Kjer bom jaz in kjer bodo tudi drugi-kjer bomo enakovredni, spet prijatelji.

Vem, da bi se morala odstranit, ampak me nekaj vleče nazaj. Kot magnet. In ta magnet je STRAH.

Kakšen odgovor imate, spoštovana gospa, kaj moram narediti.
Pred pobegom ali pogovorom s to osebo, si želim psihoterapije. Mislim da jo rabim skoraj kot zrak, da lahko spet začnem dihati.

Hvala in topel pozdrav,

Polona

Lepo pozdravljena!

Vaša nemoč in strah verjetno izhajata iz slabe samopodobe. Potrebno bi bilo predelovati vaše vzorce verjetno že od otroštva. Kje se je začelo in zakaj? torej najti vzrok za nastalo situacijo…Potem pa seveda tudi možno rešitev.

Zakaj vas je strah resnice, iskrenosti? Kaj mislite, da bi se dogodilo, v kolikor bi rekli ne?

Resnično vam svetujem za vse kar sem naštela, kar ste tudi sama ugotovila…psihoterapevtski proces, saj gre za daljše delo na sebi, vendar ste prvi korak že naredila…tega se zavedate in želite spremembo.

Vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Najlepsa hvala za odgovor.
Ja, moja samopodoba je res slaba, tako je ze odnekdaj. Se sama ne vem kdaj se je zacelo, je pa bilo zelo zgodaj. Stari starsi in mislim da tudi starsi me niso nikdar sprejeli, pac niso imeli srece z mano. Dedek zato ker si je zelel vnuka, starsi pa morda zato ker so bili za svoje starse prav zaradi tega nesposobni. Pac fant res nisem, tu ne morem nic spremeniti.
Bila sem tiha in odmaknjena, da me ne bi opzili, da bi me lazje prenadali. Pac taktika otroka, ki paje se danes moj nacin, ceprav se ga sramujem in si zanikam, vendar tako je in drugace vec ne znam.
Nisem dobra za nobenega, ceprav si zelim da bi bila.
Sprejemam in srkam vse slabo in se pretvarjam da sem srecna. Kaksna farsa!!
Se da sploh kaj spremeniti ali sem sama sebi pretrd oreh?

Pozdrav,

Polona

Lepo pozdravljena Polona,

kot otrok ste prevzeli krivdo zaradi kompleksov vaše družine. Zaradi tega ste prevzeli vlogo žrtve, ki se kar naprej podreja vsem “močnejšim”.
Vendar veste, da ste v sebi močni! Marsikaj lahko spremenite in tudi pridobite zdravo samopodobo in predelate stare vzorce, ki so za vas prava mora.
Da boste lahko resnično srečna, se morate znati najprej sebe imeti rada. Šele nato boste v življenje pritegnili tudi takšne ljudi, ki bodo videli vas kot osebo. Dokler se človek skriva za svojo lastno masko, dobi v svoj krog tudi takšne ljudi….

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni,

v zadnjem času me precej skrbi za mojo mami. Starša sta v procesu ločitve in se mi zdi, da njeno psihično stanje ni najboljše. Sama študiram zunaj doma, tako da je med tednom mami sama doma (hodi v službo) po tem, ko sta se starša odločila, da bosta živela v ločenih stanovanjih. Že preden se je preselila v drugo stanovanje, njeno stanje ni bilo najboljše, vendar je sedaj, ko živi sama 2 teden, po mojem mnenju stanje slabše.
Včasih je v takšnem stanju, da ne glede na to, kakšen stik navežem z njo, pride do konfliktne situacije. Na splošno se mi zdi, da je v bistveno slabšem stanju – vidim, da je žalostna, veliko joka, včasih jo kar vidim, kako je na robu joka in res ne vem, kako naj ji pomagam.
Velikokrat pride do prepira med nama, ker govori grdo čez mojega očeta, a tega sama ne morem dopustiti, saj sta vendar oba moja starša – a tega enostavno ne more dojeti – na vsak način se vedno znajdem med tema dvema ognjema. V kolikor pride do prepira, se stvar vedno vrti okoli ena in iste teme – opazila sem, da ves čas premleva ena in isti dogodek izpred 20ih let (in tudi ta dogodek je bil v preteklosti razlog za mnoge prepire med staršema). Ko se na neki točki prepira spomni na ta dogodek, sploh ne zna nehati razmišljati o tem – ne glede na to kaj jo vprašaš, so odgovori v povezavi s tem dogodkom. Nekako obsesivno se vedno znova vrača na to tematiko.
Naj omenim, da ji je pred nekaj leti umrla mama, torej moja babica, na katero je bila zelo navezana, saj je babica živela z nami v skupnem stanovanju. Po smrti babice je veliko jokala tudi po več mesecih in pogosto ji je bilo rečeno, naj ne joka – vem, napaka, to bi morala dati iz sebe. Tako se mi zdi, da ni nikoli odžalovala te smrti, saj sedaj pogosto pravi, da jo je le ona razumela, da se počuti, da je sama, kljub temu, da sva z njo tudi njeni hčerki. Po smrti babice mi je tudi parkrat rekla, da bi najraje naredila, da bi bila tam, kjer je babi – zato me zelo skrbi zanjo.
Danes se je zelo čudno vedla, nakar sem ugotovila, da je popila nekaj alkohola – to ni bilo prvič, dobro, ne rečem, da pogosto pije, samo včasih, na primer, ko pospravlja stanovane, popije nekaj alkohola. Na to, da sem to opazila, sem ji povedala že nekaj časa nazaj in jo prosila, naj tega ne dela, saj sicer jemlje tudi neka zdravila za redčenje krvi in tako že ob majhni količini alkohola postane opita. Skratka, ko je danes prišlo do prepira, je bila potem v res grozovitem stanju, histerično se je drla in seveda obnavljala “tisti” dogodek izpred 20-ih let, evforično je mahala z rokami medtem ko je sarkastično govorila, kako lep zakon je imela.Vmes, ko je rekla, da ji je tako ali tako vseeno za življenje. Ne glede na to, kako sem jo poskusila umiriti, je bila vsa iz sebe.
Skratka, glede na opisano me zanima, ali bi bilo primerno, da bi mami obiskala nekega psihologa/psihoterapevta, ali je to stanje le rezultat seštevka vseh situacij, ki jo preživlja. Skrbi me, saj ne vem, v kakšnem stanju je čez teden, ko je sama doma – prosim, povejte mi, kaj naj naredim in kako! Sicer vem tudi, da ji je osebna zdravnica pred časom predpisala zdravilo Helex, ki ga jemlje po potrebi.

V naprej se Vam zahvaljujem za odgovor!

Lepo pozdravljena!

Se opravičujem za zapoznel odgovor. Vaša mama vsekakor potrebuje strokovno pomoč. Razumem vašo pomoč, saj želite biti zavedno ali nezavedno v vlogi mediatorja, vendar kot ste že ugotovili to ni dobro za vas. Za vas sta oba Starša in oba imate radi. Mama se verjetno že od smrti mame sooča s strahom pred izgubo. V njej se je nabralo ogromno čustev, ki jih mora predelati, da bo lahko odšla naprej.

Vem, da je težko, a največ kar lahko naredite zanjo je, da ji iskreno poveste, da jo imaste neizmerno rada in ji želite najboljše, vendar se zavedate, da ste tudi sama čustveno vpletena in ji za to ne morete nuditi dejanske pomoči…zato ji predlagate psihoterapijo.

Lahko ji ponudite tudi moj kontakt: [email protected] ali 041 535 555.
V vsakem primeru, pa si mora sama želeti sprememb.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka