Pozdravljeni.

Zelo rada bi vedela odgovor na moje vprašanje, saj bi to morda vsaj malo izboljšalo kvaliteto mojega življenja, ki je trenutno bolj mentalno životarjenje kot karkoli drugega. Včasih se počutim kot razklana na dva pola: v meni živi vesel pozitiven človek, ki pa ga onesrečuje neznana stvar, zaradi česar se izgubljam sama v sebi. težko drugače opišem…
Kot otrok sem bila vpisana v kar nekaj dejavnosti, saj sem bila zelo energična. Zelo sem bila kreativna v pisanju in športu, malo manj pa drugje, a sem nekako vseeno dokončala šolanje. Izbrala sem smer, ki sedaj ni najbolj iskana oz. sploh ni. Nato se je pri mojih 19 in vse tam do 30. z vmesnimi boljšimi obdobju, vedno bolj kazalo izredno pomanjkanje motivacije. Že samo osnovne aktivnosti opravim vse težje. Sem brez motivacije IN energije. Ker sem zadnje leto zaradi korone ostala brez zaposlitve, sem postala še bolj apatična. A samo pri teh stvareh, ko se navežem in zaljubim na človeka, v odnos vložim 100% in imam še in še energije za to. Edino, kar me še zanima, so vikendi, ko se podružim s prijatelji, saj sem od nekdaj zelo družabna. Med tednom pa sem zaprta v svoj svet, saj kam drugam niti ne morem. Včasih mi dan odide brez da bi naredila eno koristno stvar, razen da pokosim travo doma, skuham kosilo in posesam stanovanje, a tu se konča. Čeprav rada berem, imam velike težave pri koncentriranju in zdržim mogoče 5 min. Najdlje sem zdržala pol ure. In to pri knjigi, ki me zelo zanima. Včasih berem eno stvar, nato vmes še drugo in tretje, skratka težko se koncentriram in dokončam eno samo stvar. Na vseh področjih življenja. Veliko dneva presanjarim o življenju ki sem ga sanjala leta, a mi ga je en zdravstveni vidik odzvel in od takrat sem še bolj izgubljena. Službo imam sicer obljubljeno, a zaradi korone se to prestavlja in me dela še bolj obupano. Hkrati me je še neskončno strah začetka nove službe, saj ne vem, ali sem sploh zadosti sposobna zanjo in ali se bom po tolikem času znašla v novem ritmu, saj je moj trenutni nivo energije na 0. Sprašujem se, ali se bom sploh zmožna hitro vključiti v ta ritem, če sem trenutno kot rastlina. Prehranjujem se precej zdravo in vsak dan prehodim vsaj 4km v hrib. Edino to počnem z veseljem, a energije in motivacije s tem ne pridobim za druge dejavnosti. Naj omenim, da voljo do življenja imam, le do dela več ne najdem tiste stare motivacije, še manj pa imam energije, kar je osnova za to! Hkrati moji bližnji in tudi jaz opažamo (že vsaj 15 let) pri meni neke vrste hiperaktivnost. Veliko govorim, a se sicer trudim ne prekinjati sogovornike kot to počne sicer dosti duševno zdravih ljudi in me to izredno moti, zaradi česar govorim še hitreje, da bi mi pustili do konca besede. Večji del dneva se izgubljam v mislih, kot so ali me imajo ljudje radi kot jih imam jaz, ali me vidijo kot dobro osebo kakršna sem, ali čutijo mojo skrb in empatičnost, in ali bom ostala sama. Sem v večletni zvezi, ki pa me vedno bolj onesrečuje, saj je partner popolno nasprotje mene in me sploh ne posluša, upošteva in večino časa ne gleda v oči. Ko sem se zaljubila vanj, sva se rada pogovarjala, zdaj sem mu postala očitno nezanimiva, čeprav on trdi, da me ima rad. Vse to sem mu že zaupala in da me s tem peha v še večje brezno, kjer se počutim še bolj sama, a on pravi, da takšen pač je. Ob njem se počutim še bolj sama kot ko sem sama, a odnosa vseeno ne morem končati, saj potem več nimam ničesar. Starši me pri tem še bolj obremenjujejo, saj menijo, da je čas da se pri teh letihn že ustalim (ne nujno z otroci, a da ne menjavam več partnerja – a po drugi strani trenutnega ne marajo najbolj zaradi več tehtnih razlogov). Niti zveze nisem sposobna končati, ker se na smrt bojim ostati sama in tega, da bom izpadla slaba v očeh njegove družine in drugih. Moja samozavest je očitno nekje pri 0, čeprav vem, da sem dobra oseba in hkrati tudi kot pravijo simpatična.
To, da težko ostanem sama, sem opazila po skoraj vsaki zdajšnji zvezi, imela sem tri resne daljše zveze, avantur nikoli, ker sem preveč čustvena za kaj takega. Nekaj let sem živela sama 1000km od doma, a starejša kot sem, težje mi je biti sama oz. menim, da se niti ne bi mogla sama s sabo preživeti na svojem, predvsem v smislu ali sem osebnostno zadosti močna za kaj takega. Tako ostajam čustveno odvisna od ljubezni, ki to ni, in ki me še bolj izprazni. Sama v sebi nosim veliko ljubezni, saj v ljudeh vedno poiščem nekaj dobrega, četudi so me parkrat prizadeli. Znam se sicer postaviti zase, a me partnerjevi bližnji, ki so kot vedno bolj vidim zelo toksična družina, vedno znova vpletejo v neke drame, ko sama želim samo mir. Sprašujem se, ali sem zaradi tega še dodatno izčrpana.
Takole brez osnovne volje za vsakdan, brez ciljev in vsega zelo težko shajam. Ne živim, ampak se samo prebijam iz dneva v dan.. Odraščala sem v družini, kjer sta starša bila uspešna in veliko delala, zato kaj dosti časa za moje probleme ni bilo in sem se navadila biti sama s sabo. Ne verjamem, da bi karkoli v družini lahko vplivalo na moje duševno stanje, a tudi ne izključujem tega. Mamina napaka je, da pri meni išče same napake in obnavlja moje pretekle zveze, medtem ko ima, čeprav mi skriva, tudi sama neke težave (zna biti zelo zagrenjena in za vse okriviti mene). Leta sem se trudila po mojem 20. poslušati očeta, kako želi oditi od nje, a ne more, a zdaj nekako shajata. To kreganje in blatenje eden drugega me je zelo onesrečevalo, bolj kot če bi se takrat ločila.
Sama točno vem, kaj si želim – zvezo, v kateri je medsebojno spoštovanje, in stabilno delo ter samostojen dom, a za nič od tega nimam energije in motivacije. In vedno se odločam napačno.
Je možno, da imam že nekaj časa, morda celo leta, kakšno duševno motnjo, ki se poglablja in vpliva na vedno več področij mojega življenja? K psihoterapevtu ne želim iti na vrat na nos, saj želim najti takega, ki bi se resnično posvetil mojemu stanju in mi pomagal, drugače je škoda moje energije in denarja za nekaj, kar bi me še bolj onesrečilo.

Pozdravljeni!

Naj sprva skušam odgovoriti na vaše vprašanje. Ali imate duševno motnjo? Deklaracije bolezni so nekaj, kar potrebuje zdravstvo, zavarovalnice in farmacija. Meni se zdi pomembna vsebina – pravite, da se ne počutite dobro, da z življenjem v katerem ste, niste zadovoljni, imate strahove, pomanjkanje energije, negotovost,… To je edino kar je zares pomembno – vaše počutje. Naj bo to vaš indikator ali želite spremembo.

Sporočilo ste napisali podrobno in sem tudi dobil občutek v kakšni stiski ste. Takoj sem pomislil, da bi bilo zelo priporočljivo, da si poiščete poglobljeno obliko psihoterapije, po možnosti 1x ali bolje vsaj 2x tedensko. Tam boste lahko odložili svojo težo in tudi podrobneje spoznali sebe, svoje nezavedno, svoja čustva in pozabljene spomine. Imate pa strah, da se vam psihoterapevt ne bo dovolj posvetil, kar bi vas še dodatno prizadelo in okrvavelo vaše rane. Vas tudi razumem, da imate takšne strahove.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj