brez izziva

Ko sedaj razmišljam za nazaj..v osnovni šoli sem bila odličnakinja…bala sem se slabih ocen, saj sem se bala mamine reakcije. Za slabe ocene me je kregala. Veckrat sem imela obcutek, da se ucim zaradi starsev. V srednji soli sem imela pravdober uspeh, veliko sem se sekirala za ocene,..vendar so mi predstavljale obliko potrjevanja. Dobre ocene:dobra volja, ponos…veliko drugih hobijev nisem imela v srednji soli, imela sem fanta, rada sem hodila v kino, brala, …Nato sem se vpisala na fakulteto, kjer sem na prelahek nacin prisla do dobrih ocen, nisem se pretirano trudila, vse skupaj se mi je zdelo “kar nekaj” in sem zacela fakulteto podcenjevati. Studij me je sicer zanimal, naenkrat sem imela veliko casa, druzila sem se s prijatelji, se zabavala,…vendar ponosa, kot takrat, ko sem bila gimnazijka z dobrimi ocenami nisem vec cutila. Fakuleto sem koncala, sedaj sem ze drugo leto zaposlena. Imam precej samostojno delo v drzavni instituciji, na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa mi ne predstavlja iziva. Spet ugotavljam, da tudi ce se minimalno potrudim-po mojih merilih.lahko delo opravim. vcassih je dovolj le moja prisotnost.
Tako postajam vedno bolj brezvoljna. Sicer se ukvarjam s sportom-rekreativno, imam fanta, potujem, hodim v kino, se druzim s prijatelji..vendar do nicesar niam prave strasti. Velikokrat se v mislih priganjam, kaj vse bi morala narediti, kadar sem zelo zaposlena, tudi manj razmisljam o vsem tem. Z druzino se ne razumem prevec, predvsem ne z mamo Obcutek imam, da vse kar naredim ni dovolj dobro za njo. Sedaj ne komunicirava, ziviva pa pod isto streho. Zalostna sem, da je tako. Potrebujem starejso ljubeco osebo ob sebi in zelo bi bila srecna, da bi jo imela, vendar je nimam.

Morda sem prevec odvisna od zunanjih potrditev, ne vem…

Veselim se vasega odgovora.

Draga,

Seveda ob prilikah, kakor je tale, tisti, ki odgovarja, prav tako govori o svojih hrepenenjih, razočaranjih ali naveličanostih, pogumu, strahu in še mnogočem. Torej, venomer govorimo o sebi… tudi takrat, ko se zdi, da ni tako. Odgovori, kakor sedajle moj, so lahko tako popolnoma brezkoristni za tistega, kateremu so namenjeni – kajti moj odgovor govori o meni (mojih ”izkušnjah”, mojem odnosu do sveta, ljudi…). Vaše vprašanje pa o vas. Za opisanimi vprašanji se običajno ali pa velikokrat (najbrž nenamerno) skrivajo še mnoge druge vsebine. Tukaj je v prednosti pogovor iz oči v oči. Od srca, do srca. Včasih tudi to ni lahko. Velikokrat trganje okov boli.

Ob branju vašega pisanja se ponuja vtis, kakor da ste naveličana ali pa razočarana. Če kaj od tega drži, se je dobro čim konkretneje dokopati do odgovora, česa ste pravzaprav naveličana. Odnosov? In pa se skušati čimbolj iskreno, a brez slabe vesti in samo-obsojanja spraševati: Kaj pričakujem od ljudi? Pravite, da ste morda preveč odvisna od nekakšnih ”zunanjih” potrditev… Kakšna je torej vaša samopodoba oziroma zakaj ste ”nezadovoljna” s seboj? Kakšne so morda vaše temeljne življenjske vrednote? Ste lahko denimo zadovoljna in ”srečna” (če se izrazim stereotipno), ob spremljanju in opazovanju narave, vas lahko kak prizor, ki na zunaj ni nič posebnega, morda v celoti prevzame? In tako napreeej…

Morda, draga bralka, pa se oglaša preprosta potreba po ”ljubiti in biti ljubljen”. Biti preprosto sprejet in hkrati spoštovan, cenjen, takšen, kakršen sem. To, v različnih življenjskih obdobjih, najbrž mnogokrat teži večino ljudi. Kako torej ustvariti ”prostor”, kjer bomo čim manj odvisni od tega, kolikor ugajamo svetu (in nas le-ta zato nagrajuje s svojimi ”priznanji”, da smo uspešni, dobri in oh in sploh), temveč bomo s tem, da smo takšni, kakršni smo, povsem zadovoljni. Seveda ne zaljubljeni vase in v svoj ”prav”, ampak bolj zaljubljeni v življenje. In življenje je odprta širjava, kjer se nenehoma rišejo nove poljane in obzorja, ki rastejo, se rojevajo in tudi umirajo… in mi z njimi…

Raziskovanj odgovorov na tovrstna vprašanja se lahko lotite tako, da pričnete na DRUGE (bližnje in daljne) gledati prav s tega zornega kota – da imajo tudi oni morda prav takšne potrebe… In kaj jim lahko ponudite vi? Velikokrat se zgodi, da ko pričnemo hoditi po takšnih poteh raziskovanj sebe oziroma svojega odnsa do sveta, da se mnoga pota razidejo, ustvarijo se nova, kakšna stara pa se spet prikažejo…

Obilico veselja in zvedavosti ter ljubeznivosti do same sebe!!! Najbrž pa nič povedanega ne bo za vas uporabnega, v tem primeru torej čimprej pozabite vse skupaj.

Nasmeh,

Dušan

p.s.
Če zadnji stavek ne velja, pa vas vabim, da na spletni strani bioterapija preberete kaj o zenu.