Pozdravljeni,

poročena sva skoraj 30 let, imava skoraj že odraslega otroka, z zelo zahtevnim otroštvom in mladostništom. Ima nevrološko motnjo in s tem priznane posebne potrebe. Praktično ves čas sem za otroka morala skrbeti sama, mož je ostajal v službi (ima manj zahtevno delo  kot jaz) in se na nek način umikal pred delom, odgovornostjo, otrokom. To sem mu močno zamerila, saj je bilo vse na meni. Sčasoma je zamrl tudi kakršen koli intimni odnos med nama, poljubi, dotiki, objemi, seksala nisva vsaj 10 let. Zdi se mi, da je njemu to v redu, meni pa ni. Konec lanskega leta sem nekoga spoznala, se zaljubila vanj, jmela tudi intimno razmerje, a sva se razšla. Spoznala pa sem, da strahotno pogrešam objeme, poljube, spolne odnose, občutke ljubljenosti…, vse česar mi mož ne more ali ne želi več dati. Največ kar mi da, je bežen poljub ob rojstnem dnevu ali kaj podobnega. In po tej izkušnji z drugim nisem več prepričana, da si tega od njega še želim. Je povsem neaktiven in rad se vdaja alkoholu. Jaz pa se ukvarjam s športom, možu pa ni do tega. Nimava skoraj več nobenih skupnih interesov.

Sicer navzven čisto lepo funkcionirava, v resnici pa nimava partnerskega odnosa, ne pogovarjava se nobenih resnih stvari, le dnevni small talk, predvsem pa med nama ni nobene intimnosti. Imava tudi ločeni spalnici, ker žal neznosno smrči.  Imate kakšen nasvet, če je še mogoče obuditi zakon, ali je bolje, da se razideva? Prav depresivna sem, če pomislim, da bom brez ljubezni z njim preživela svojo starost in leta, ki me še čakajo do nje. Mika me, da bi odšla in na novo začela, morda spoznala moškega, s katerim bi si ustvarila skupno življenje.

Spoštovana Mischka807,

hvala za vaše iskreno vprašanje. V resnici si sploh ne predstavljam kaj doživljate….10 let brez nežnosti, objemov, intimnega človeškega stika…brez nečesa, kar je tako osnovno človeškega?

Pravite, da ste sama ostala že kot mama in da ste že takrat zamerila osamljenost s katero ste se spopadala ob otroku in vas popolnoma razumem. Še posebno, če ste se spopadala z izzivi ob otroku, ki niso tako pogosti, kar pomeni, da je materinstvo od vas zahtevalo še dodatni napor. V takšnih situacijah potrebujemo še več bližine in varne zaslombe. Zamere v odnosu pa zagotovo prinesejo distanco. Težko je gojiti zamero in hkrati čutiti nežnost, ljubeznivost. Prav zaradi tega, je tako pomembno, da sproti rešujemo izzive v partnerstvu. Prepričana sem namreč, da je tudi vaš partner čutil napetost med vama. Vi ste napisala, da njemu verjetno tako ustreza, ampak dejstvo, da se udaja alkoholu, govori o tem, da tudi on doživlja zelo močno stisko. Že na splošno se moški hitro čutijo odrinjene in odveč po rojstvu otroka. Kadar pa so otroci s posebnimi potrebami, pa se marsikdo počuti krivega in beži od otroka, prav zaradi tega. To še ni opravičilo za njegov dolgotrajen odmik, bi si pa upala trditi, da je tudi pri njemu veliko bolečine.

Dejstvo je, da se z nekom, ki je odvisen (v vašem primeru mož od alkohola) ne da vzpostaviti odnosa. Poleg tega je alkoholizem še en razlog, ki ga vidim v vajinem odnosu, da nimata več spolnosti. Alkoholizem ponavadi vzbuja občutke jeze, zapuščenosti in zamere pri partnerju, kar še dodatno ubija občutek poželenja.

Predvidevam, da je tudi prevara na vaši strani, bil še zadnji poskus, da vidite, če bo vašemu partnerju kaj mar. Ali bo zaznal, da se mu umikate ali ne….Da ne bo pomote, tudi vaše nezvestobe ne podpiram, sem pa vesela, da ste si kot ženska končno priznala, da potrebujete več od odnosa, kot pa ste dobila v zadnjih 10. letih. Vesela sem tudi tega, da je v vas vedno močnejša želja, da si želite svojo starost preživeti kvalitetno in tukaj vas izredno podpiram! Boste pa s to odločitvijo, da želite poskrbeti zase, sprožila cel kup sprememb, ki so neizogibne. Ali bo to, da želite biti srečna in ljubljena prineslo konec zakona ali pa se bo vaš mož končno zavedal, kako resno sta se oddaljila in se tudi sam odločil za spremembo? Tega odgovora žal nimam. Vem pa, da takšne globoke odločitve, ki jih spremlja akcija, ne ostanejo neopažene. Vaša dolžnost je, da poskrbite zase, da svoji ženstvenosti namenite pozornost, da razčistite odnose in se od njih poslovite, če vam ne služijo več! Ne ker bi bila sebična, nesramna, ampak ker dokler ničesar ne spremenimo, podpiramo takšne odnose.
Če se bo tudi vaš mož zavedal svojega položaja in si zaželel spremembe, lahko zgradita nov odnos in si omogočita skupno prihodnost. Zagotovo pa bo potrebna velika mera ranljivosti in iskrenosti med vama. In ne se tega ustrašiti, ker se prav iz te ranljivosti rodijo čudovite nove priložnosti, globlja  povezanost.

Za konec pa bi dodala še nekaj iztočnic za vaše raziskovanje na poti do sreče:
Kako to, da ste lahko 10 let zdržala v takšnih razmerah? Od kje toliko potrpežljivosti in kje je vaša jeza? Ali obstaja kakšna možnost, da je tudi za vas bolj “varno” ali pa “udobno” ne imeti bližnjega odnosa? Namreč v obeh odnosih ste vključena samo delno (kot žena alkoholika in kot ljubica). Kateri deli vas so tako prestrašeni ali se počutijo tako ne vredni, da ste nehala verjeti, da ste vredna ljubezni?

Vsekakor pa pohvale za pogum,

Eva Erpič

Za terapije sem na voljo na [email protected]

Pozdravljeni.

Iskrena hvala za dolg odgovor, in tudi za vprašanja, ki so mi dala veliko misliti. Kaj je v meni, kar mi ne pusti, da bi naredila pogoje, da sem srečna. Veliko sem o tem razmišljala.

V tem času se je zgodilo dvoje. Mož ni pokazal nobenega interesa zame, le zaskrbelo ga je, da ga bom zapustila. Enkrat me je to takole mimogrede to vprašal. Imam tudi precej boljše dohodke in je del tega strahu tudi vprašanje kakovosti bivanja, če bi bival sam. Veliko skupnih stroškov sama pokrivam.

Z ljubimcem sva se jeseni slučajno srečala. In spoznala, da sva oba še vedno intenzivno in noro zaljubljena.  Kljub vsem racionalnim argumentom proti, sva vzpostavila močno ljubečo in strastno zvezo. Ki sem se ji čustveno in telesno povsem prepustila.

Razmišljam, kako naprej, odrasla hči (oba z ljubimcem sva preko 50 let) me spodbuja, da odidem in si ustvarim novo življenje, a ne ve za mojo situacijo z ljubimcem.

Kakor bi rada to naredila, se najbolj bojim tveganja, kaj če bom ostala sama na stara leta. Kaj če zveza s sedanjim ljubimcem ne uspe? In osamljena. Kljub bogatemu družabnem življenju. Kajti osamljena sem pogosto že sedaj in to so prav tesnobni občutki. Ki si jih ne želim stalno do konca življenja. Čeprav se sedaj v zakonu pogosto počutim osamljeno, pa je vendar nekje moj mož, z vsemi napakami, in odtujenostjo. In znanci, sosedje, neke družabne mreže, ki jih bi z ločitvijo presekala.

Mi lahko ponovno svetujete, kaj naj izboljšam pri sebi, da se spoprimem s temi skrbmi, da se pravilno odločim (se mi zdi, da sem se že skoraj) in izpeljem čim boljšo ločitev?

Ker tega dvojnega življenja se ne morem več iti.

Hvala v naprej.

Spoštovana,

mislim, da ste si odgovorila že sama in sicer s tem:
“In osamljena. Kljub bogatemu družabnem življenju. Kajti osamljena sem pogosto že sedaj in to so prav tesnobni občutki. Ki si jih ne želim stalno do konca življenja.”

Seveda pa je odločitev na vas, kajti samo vi boste nosila posledice vaše odločitve, pa kakršnakoli že bo. Če ostanete ali greste.

V kolikor bi želela, da skupaj raziskujeva globlje vaše strahove pa ste dobrodošla na terapijo:
[email protected]
041410843

Srečno,
Eva