Še enkrat jaz….kar v bistvu sprašujem je tole:

kaj je “narobe” z mano, da nimam nobenih abstinenčnih težav (spim ko šus, malo več jem –
ampak ne pretirano, se ne tresem, ne potim, nič, nič, še v glavi mi ne dogaja nič groznega,
malo me skrbi pritisk, ki je že po naravi zelo nizek, pa je za sedaj ok, )
Nič od tega, kar me je skrbelo se ne dogaja….(kadila sem 25 let )…a sem normalna?? :-)))

Še enkrat jaz….kar v bistvu sprašujem je tole:

kaj je “narobe” z mano, da nimam nobenih abstinenčnih težav (spim ko šus, malo več jem –
ampak ne pretirano, se ne tresem, ne potim, nič, nič, še v glavi mi ne dogaja nič groznega,
malo me skrbi pritisk, ki je že po naravi zelo nizek, pa je za sedaj ok, )
Nič od tega, kar me je skrbelo se ne dogaja….(kadila sem 25 let )…a sem normalna?? :-)))

Spoštovana!

Brez skrbi, ste normalani!!! Imate pa to srečo, da pri vas očitno ni prišlo, kljub dolgoletnemu kajenju, do močne odvisnosti, ki bi vam ob prenehanju povzročala hude abstinenčne težave. Vemo, da razlike med ljudmi glede odvisnosti obstajajo. Trdne razlage zakaj, zaenkrat še ni, nekaj teorij je (genetika), raziskave pa še potekajo.
Kakor koli, bodite veseli, da težave niso večje, vendar naj to ne bo vzrok, da bi ob priliki zopet prižgala enega. Žal je tako, da pri tobaku pregovor “eden ni nobeden” ne velja, še posebej, ko se nekdo odloči za prenehanje. Že po eni cigareti je običajno na stari odvisniški poti.
Vsekakor držim pesti za vas da boste vztrajali.

bom napisal kratko in jedrnato!kajenje je smrtno nevarno in je nekaj najbolj podlega kar si je lahk človeštvo umislilo,zato bodi samo vesel da si še živ in kok tok cel kajti jutrišni dan s ceigareto je že lahko poguben!pri odvajanju je pomembno da znova in znova prebiraš in raziskuješ kakšne so posledice te nagnusne razvade ki se ji reče kajenje,da te totalno mine ta smrdljiva do konca nagnusna razvada…motivacijo za življenje išči v pozitvnih stvareh…

Ja, se jaz potrdim, da si normalna. Po 25 letih suzenjstva in po ne vem kolikih poskusih sem
prenehala brez kakrsnih tezav. Enostavno sem po 2 dneh pozabila, da sem sploh kdaj kadila. Nisem rabila oblizev, tablet, knjig in drugih metod. Tudi ni bilo zelje po hrani. Je pa vecja zelja sedaj po sladkih zadevcah- kot neka nagradica po delovnem dnevu. Sele po enem mesecu brez cigareta, so se kilogrami zaceli nabirati na dolocenih mestih. Ampak raje imam par kil vec kot pa da kadim… Vse je v glavi je resnicen pregovor v katerega sedaj verjamem. Zanimivo pa je, da okolica mojega dosezka niti ne opazi. Niti nisem skoraj nikomur povedala, da sem koncala s to razvado, ker jo tokrat niti nisem nacrtovala… Niti moji otroci niso opazili, da ne kadim. Prej so bili prikrajsani za dolocene trenutke kot npr. takoj pridem, samo pokadim do konca..Nikoli z mozem nisva kadila z njimi v istem prostoru. Tega si nisem dovolila… Tako, da…ni se konec boja… pravijo, da ga nikoli ni! Ampak jaz se ne dam;)

Tema je sicer stara, vendar se mi zdi tukaj primerno znova načeti malo o (ne)kajenju. Kaditi sem začela v gimnaziji, danes sem že študentka, vendar še vedno kadilka. Ko sem se dva dni nazaj odločila za prenehanje s kajenjem, sem ugotovila, da se mi zdi celo moje življenje kadilsko determinirano. Imam 100% kadilsko družbo, vsi ti kolegi niti ne razmišljajo o prenehanju, mene pa so študentska leta nekako spremenila, vsaj občutek imam takšen. Naenkrat so moji interesi precej več kot občasno popivanje, lenarjenje, klepetanje na kavah in nenehno kajenje. Nepredstavljivo se mi zdi, da bi “zamenjala” prijatelje, ker so to ljudje, ki so bili ob meni in imam z njimi najlepše spomine, pa še vedno so tu zame, da mi svetujejo glede stvari. Čustveno smo si sicer zelo blizu, vendar mi stvari počasi začenjajo iti na živce, in se sprašujem, ali nisem do njih morda preveč kritična. Začenja se poznati, da sem jaz postala veliko boj aktivna, ukvarjam se s športom, hodim naokrog, skratka, počnem stvari, ki jih prej nisem počela. Zdi se mi sebično od prijateljev, da jim povem kako zelo me to moti, da sem jaz pripravljena hodit na kave, čeprav ob tem početju ne uživam več, oni pa niti meni ali sebi ne dajo priložnosti, da bi vsaj enkrat upoštevali moj predlog, ki pač sega iz njihove cone udobja. Začela sem ceniti nekadilsko miselnost- stvari, ki mi manjkajo v osebnem življenju, ne morem in nočem nadomeščati s cigareti, pitjem, opravljanjem, samopomilovanjem. Zato se mi gnusita tudi lenoba in dejstvo, da ljudje očitno niso pripravljeni tvegati, poskusiti stvari… ne vem. Utruja me vse skupaj. Vem, da je moj življenjski slog moja odločitev in da je moj problem, če se ne morem odvaditi. Ampak zdi se mi, da je kajenje včasih še edina skupna točka, ki jo imam s prijatelji. Že vnaprej lahko povem, da stikov ne morem kar tako prekiniti. Te ljudi obožujem, konec koncev sem zelo socialna oseba in prijatelje v svoje življenje postavljam takoj za družino. Boli me, ker vem da ni več obratno in nekako se vrtim v krogu, kjer želim vsem ugoditi, hkrati pa pozabljam na svoja pričakovanja zase. V sebi imam ogromno jeze do ljudi, ki me obdajajo, predvsem pa do sebe, ker me sploh pogojujejo. Ves čas govorim o tem, kako moram imeti stvari v svojih rokah, pa delam ravno nasprotno. Zaradi mojega gledanja na svet kot na nekaj, čemur moram ustreči, JE ŠLO VSE V MALORO, ker sem nekje na tej poti pozabila, kaj sploh hočem od sebe, bolj pa sem dovolila da me oblikujejo drugi. Kaj naj torej storim? Zdaj sem se zbrala vsaj toliko, da vem kaj hočem v smislu študija, da nočem kaditi, da si postavljam raznorazne cilje… sem na tej poti zares tako zelo sama, kot se mi dozdeva? Vem, da sem premalo samokritična, to se očitam ves čas, vendar enostavno pridem v obdobja, ko stegnem vse štiri od sebe in nimam energije za NIČ. TEGA SI RES, RES ne želim več. To ni življenje, ki ga hočem. Prosim, pomagajte!

Spoštovana!

Moram reči, da ste lepo napisali in opisali veliko stvari, ki vas težijo. Pravzaprav je vse, kar ste napisali del nekega normalnega zorenja v bolj zrelo, intelektualno osebo. Čas študija je seveda pomemben za pridobivanje znanja, vendar prav tako za osebno dozorevanje in pomebno je, da o teh stvareh razmišljate. To odlikuje intelektualce. Zagotovo boste potrebovali še nekaj časa, verjetno še kakšno krizo (te so nujni del osebnega dozorevanja), vendar menim, da razmišljate v pravo smer.

Kar se kajenja tiče, je to seveda del sedanjega vašega življenja, vendar že to, da ste se začeli spraševati o tem, je izjemno pomebno. Sami ste že navedli vrsto drugih stvari, ki vas tudi zanimajo in izpolnjujejo. Absolutno vas podpiram pri tem, da greste v to smer. Nič ni “zabtoniranega” v našem življenju in čim bolj imate oči odprte, čim več razmišljate, tem bolj polna in široka osebnost, z veliko tolerance do drugih, lahko postanete. V določenem trenutku boste verjetno spoznali, da lahko rečete “ne” kajenju, kljub temu, da okoli vas kadijo in močna osebnost je prav tista, ki to zmore. Glede na to, kar ste napisali, sem prepičan, da postajate (ste že) točno to. V vsakem primeru vas pri tem razmišljanju podpiram in držim pesti za vas, da greste po tej poti naprej. Prepričan sem , da zmorete.

Kadim že 50 let po 20-30 cigaret na dan sedaj pa me je zdravje izdalo. Dobil sem kops in nekaj astme in hoče me zadušiti nimam zraka uživam aspiratorje katere mi je predpisal pulmolg-specialist za pljučne bolezni.Vem da bi moral NUJNO prenehat s kajenjem pa bi prosil za pomoč ,nasvet itd. da bi se odvadil.Sedaj sem zmanjšal na 5 cigaret dnevno.