Ne bi vam rada na dolgo opisovala 3 letno zgodno življenja brata. Na kratko gre nekako tako. Smo (bili) zelo povezana in ljubeča družina. Zelo smo se razumeli, do trenutka, ko je v naše okolje vstopila droga. Pri bratu smo večkrat našli “orodje” za uživanje droge, zasledili krajo domače zlatnine, krajo domačega denarja, nekontrolirano zahajanje od doma, čudno obnašanje, leži,… Starša sta takoj, na dokaj miren način, brata postavila na dejstvo, da je potrebno nekaj narediti. Izolacija od prijateljev, ni več mobitela, b kartic, ni denarja,… Seveda, najprej obisk institucije v Lj, ki se srečuje s takimi problemi, obisk posvetovalnice v zdravstvenem domu, ki se ukvarja s takimi rečmi, vendar mu njikjer niso znali pomagati. Vsepovsod so trdili, da ni tipični zasvojenec. Tudi sam je pravil, da vzame drogo (vse vrste drog) le ob priložnostih. Zato sta v roke vso zadevo vzela moja starša. No da ne dolgovezim. Od takrat se je brat zelo spremenil. Študij mu laufa dokaj dobro ( samo dva dni v tedn se vozi z vlakom v lj), ostale dneve priložnostno dela, doma se zelo trudi, pomaga mami, kuha kosilo, sesa,… Lahko rečem da je 90 % tedna doma, se skoraj ne druži s prijatelji, ima samo enega, soseda, ki gre občasno z njm na kakšno pijačko – popoldne, 1x na teden za pol urce. Zvečer je doma. Redno ga spremljamo, ga kontroliramo, gledamo zenice. Do pred enim letom smo mu na vsaka 2 dni dajali tudi kontrolne teste. Zdaj že kako leto ne več, ker se nam zdi da je iz tega nekako ven, čeprav nas je še vedno strah. Problem pa je seveda tudi v mojem očetu. Nikakor se ne more sprijaniti, da je njegov sin bil drogreaš oz. strah ga je vsakega dneva. Ko je z bratom in mamo hodil na trapije so mu vsi govorili, da je to dolgotrajen postopek, da se mora brat sam odločiti da bo prnehal,… Oče se je praktično od brata čisto oddaljil. Od takrat naprej nimata več bljižnega odnosa. Mama je vpeta med obema. Če brata iz tistih kavic ni več kot pol ure, nori po hiši, se vozi z avtom okoli (ga ne more poklicati ker brat nima mobitela), preklinja na njega ko pride nazaj, z groznimi kletvicami, mama zraven joka, brat ne more več živet v takem okolju. Oče je postal tipični KULERIK. Nikakor se ne more sprijazniti, STRAH GA JE, DA MU NE BO BRAT SPET LAgAL.
Kaj naj jaz, kot hčerka in sestra v tem trenutku naredim. Prosim svetujte mi, ker mama je pred ločitvijo. Hoče zaščititi brata, ki pravi, da v takšnem okolju ne bo več živel. Prosim predlagajte mi kakšnega prihiatra za brata in za očeta. Mislim, da bi morala oba sodelovati. Oče je zelo zaprt človek. v družbi ne kaže problemov, se dela veselega, ko pa pride domov nori na brata, vsak dan se kregajo. Hvala

Nina
Se opravičujem za zapozneli odgovor na vaše vprašanje.
Vidim, da je vaša družina zapadla v položaj, kjer vladajo neznosne razmere, nezaupanje do brata se stopnjuje, vaša družina se vrti v začaranem kaotičnem vzdušju.

Bistveno je pridobiti ponovno zaupanje v osebo, ki je bila zasvojena. Seveda obstajajo dvomi, vendarle takšnega nadzora ne boste mogli izvajati v nedogled, niti ni smiselno, saj je namen, da bivši odvisnik zopet zaživi odgovorno in samostojno življenje, brez stalnega nadzorovanja, očitkov, obsojanj.. Če doma ne bo imel zaupanja, ki ga je nedvomno težko pridobiti saj vas je brat tolikokrat pretental, da je tokrat zadnjič zadet bo le težko zaživel odgovorno življenje.

Pomembno je tudi, da vendarle pridobite neko zaupanje in ne le pričakujete poraz. Ljudje smo preveč obremenjeni z mislijo na neuspeh, da začnemo končno vanj tudi verjeti. Naslednji vzrok za neuspeh je, da za svoje spodrsljaje krivimo druge. Strah je namočnejša rušilna sila na svetu, saj zavira motivacijo, uničuje voljo, vas oropa zmožnosti, da bi ljubili, zaupali, vam izbriše vse želje, upanja in načrte in povzroča skrb, spodbuja dvome ter daje občutek odtujenosti in izgube. Kot posledica strahu se v naših možganih kopičijo podobne stvari, ki jih v življenju ne želimo doživeti. Ko se nam te stvari zares začnejo dogajati, nismo nad njimi niti malo presenečeni. Ta mehanizem nas nato vklene v začaran krog, ki nam okupira misli in nas noče spustiti iz njihovih krempljev. Živite z vero v prihodnost, pozabite na preteklost in spreminjajte sedanjost.

Pustite bratu možnost, da se dokaže, da se je spremenil, da z dejanji dokaže, da je vreden zaupanja. Res je zdravljenje zasvojenosti dolgotrajen postopek, ki zahteva mnogo napora tako iz strani odvisnika kot tudi svojcev, ki prav tako rabijo neko psihosocialno pomoč in tudi sami razčistijo kaj se je dogajalo s sinom. Vendarle pa mu pustite to možnost, da živi po svoje, če se ni trdno odločil, da ne želi nadaljevati z zgrešenim načinom življenja tudi stalen nadzor očeta ne bo pomagal. Čas bo pokazal, če se je brat zares spremenil. Starša naj zaživita svoje življenje, sin pa naj se čimprej odseli in zaživi svoje življenje, drugače ne bo zdržal pritiska staršev. Pomembno je, da se razmere doma uredijo in se družina spet postavi na stare tirnice.

Če rabite dodatna pojasnila me pokličite na spodnjo telefonsko številko.
Pozdravljeni