Že drugo leto mineva odkar smo zvedeli, da ima brat raka na limf. žlezah, delno že tudi razširjen na pljučih, vranici. Po opravljeni terapiji s citostatiki, so mu mislili predele še obsevati, vendar neuspešno saj ima strah pred zaprtim prostorom in je odklonil. Stanje se je vseeno umirilo in se kar dobro počuti. Naj omenim ,da je zdravljen alkoholik, ki pa je žal ponovno začel piti še predenj je zvedel za bolezen.(star je 37 let) Zdaj je v bolniški, vsak dan se slišiva, večkrat ga vabim na obisk, enako starši, vendar kaj več kot stiki po telefonu in pa redki obiski držijo vezo z njim.NIma svoje družine, živi kot podnajemnik.

Za bolezen prijateljice sem zvedela pred kratkim. Pretresena sem, saj ima dva mala otroka. rada bi ji pomagala, ji rekla kakšno vzpodbudno besedo. Pri njej se je začelo se je z bolečinami v želodcu in krvavim blatom. In oprostite , če bo kakšna beseda neprimerna kar se tiče zdravstva. Osebni zdravnik ni niti pregledal krvi ali blata, ampak je rekel češ da ima hemeroide. Po dveh mesecih je urgentno, po hudem napadu pristala v bolnici, kjer so ugotovili rak želodca, takoj so ji ga odstranli v celoti, da je mera še bolj polna po nekaj mesecih -to je sedaj pred kratkim pa še odstranitev celotnih rodil. Pa lepo vas prosim, a se to lahko dogaja v moji bližini, meni ki tako neizmerno zaupam v medicino (imam sina s pomočjo epruvete), vedno se vtikam ko kdo govori čez zdravstvo.Sposobni so ,vedno govorim , saj je kakšen tudi površen ,a v glavnem sem bila na njihovi strani .
Globoko, sem razočarana saj to ni edina cvetka.

Pa kaj bi zdaj , prosim pomagajte kako naj govorim s prijateljico, obiskala jo bom v bolnici, kaj naj ji pripovedujem , bo res dovolj to, da verjamem v njeno ozdravitev??

hvala
M.P.

Draga M.P.!

Vidim, da vas bolezni bližnjih precej obremenjujejo. Položaj je resnično žalosten in stresen. Kako zagotoviti bližnjim oporo, ki jo potrebujejo?

Najprej morate vedeti, da so morebitni vaši lastni občutki krivde obremenjujoči in nepotrebni tako za vas kot za bolnike, ki jih poznate. Ne obremenjujte se z zadevami, ki se začno z “kaj bi bilo, če”; npr. kaj bi bilo, če bi nekako preprečili bratov alkoholizem, se bolj zavzeli zanj itd. Včasih razumsko vemo, da z boleznijo nismo povezani, nekje na dnu čustev pa nas nekaj gloda. Verjamem tudi, da je bila marsikatera izkušnja z zdravniki bridka in vas še danes razjezi, vendar se skušajte takšnemu razmišljanju izogniti, saj vam negativna čustva ne koristijo. Velikokrat tudi v obupu iščemo kakšnega krivca za nastal položaj (sebe, zdravnike, bolnika samega). Treba se je potruditi, da ne obsojamo nikogar.

Rak običajno nastopi kot zahrbtna bolezen, kjer le malokrat lahko slutimo dogajanje, ki se odvija za znaki. Slednji pa posnemajo čisto običajna in zelo pogosta stanja (npr. hemoroide). Tako se zgodi, da niti bolnik sam ni preveč pozoren na dogajanje, pa tudi zdravnik lahko v začetku spregleda resnost zahrbtne bolezni, saj je malo znakov, ki bi nanjo opozarjali.

Brat je odrasel človek, ki se za absinenco ni odločil. Alkoholizma prisilno ne moremo zdraviti, niti proti njem ne obstajajo učinkovita zdravila. To je bolezen odvisnosti, kjer lahko odvisniku ponudite le vso podporo, če se za zdravljenje odloči in ga vzpodbujate. Prepričevanje v zdravljenje je silno težko (največkrat pravzaprav nemogoče) in zahtevno, lahko pa ima celo obratne učinke – ker je odvisnik pod pritiskom bližnjih, se še bolj zateka k pijači.

Z rakom bi se moral torej brat bolje soočati predvsem sam, k boljši napovedi pa bi nedvomno pripomogla tudi abstinenca. Kakor vidim, vas zanj skrbi, zato mu gotovo omogočate vso podporo. Vedeti morate tudi, da se v življenje bolnika z rakom ne morete vmešavati “na silo”. Velja naj princip, da ste vselej tukaj zanj, kadar vas potrebuje.

Mnogi prijatelji bolniku, ko izve diagnozo in šele stopi na pot boja proti raku, rečejo – “če kaj potrebuješ, le pokliči.” Vendar pa bolnik redko pokliče sam, zato je pomembno, da smo z njim v stalnem stiku (če želimo, da nam kdaj zaupa kakšno stisko, kjer bi lahko pomagali). Stiki naj bodo čimbolj neobremenjujoči za obe strani. Skušamo tolažiti, poudarjamo pozitivne plati. Podrobnejših receptov za dobre odnose pa žal ne moremo pisati, saj so ti odvisni od vsakega posameznika. Nekateri bolniki se radi malo vdajo, postanejo pasivni, se nekoliko pootročijo. Drugi zanikajo svojo bolezen, želijo čimvečjo samostojnost itd. Naša naloga je nekoliko bolj neodvisna presoja, kakšne so dejanske bolnikove potrebe.

Z bolnikom se ne prepiramo, ampak ga vzpodbujamo k čimbolj realnemu pogledu na bolezen. Ne dokazujemo svojega prav, zlasti pri odraslih bolnikih, s katerimi moramo ravnati ustrezno. Sami so sposobni svojih odločitev in tudi nosijo posledice. Podpirajmo jih pri odločitvah, četudi se sami v celoti ne strinjamo z vsem. Vpričo bolnika ne govorimo z drugimi bližnjimi o njem kot o tretji osebi, kot o otroku ipd. Skrbimo, da bolnik ohrani svoje dostojanstvo, če pa to njegovo stanje dovoljuje, pa tudi kar najbolj aktivno življenje, kot ga je imel, preden je za diagnozo izvedel.

Prijateljico obiščite kar najbolj sproščeno, vendar ji dajte med razgovorom dovolj prostora, da vam opiše in zaupa, kar želi. Ni potrebno, da že med prvim razgovorom rešita vse njene težave, morda se vam sploh ne bo zaupala in s tem se ne obremenjujte. Napovejte ponoven prihod. Pripovedujte o stvareh, ki jih tudi sicer radi počneta skupaj ali o njih razpravljata. Podprite njeno razmišljanje, če je optimistično. In ne nazadnje – sami jo vprašajte, česa si želi, povejte, da ste zanjo tukaj.

Lepo vas pozdravljam!

Irena

P.S. Priporočam vam tudi prebiranje nekaterih tem na forumu, kjer so se odvijale podobne debate!

npr.

in še mnoge druge!

Draga Irena!

Lepa hvala za izčrpen odgovor. Kljub vsemu sem vsela, da sem se našla v tvoih vrsticar, da nisem delala preveč napak do sedaj – mislim na pogovre z bratom in prijateljico.

Veš, včeraj sem obiskala prijateljico, kar dobro se drži in sva kar čebljali, tako kot vidim da je najboljše.

HVALA; HVALA

M.P: