Brat gej…

Živijo,

Ne vem kje naj začnem… Pred nekaj dnevi sem izvedela, da je brat gej in ne vem kako naj se s tem sprijaznim. Do sedaj sem mislila, da nimam problemov s sprejemanjem homoseksualcev – nekaj znancev sem kot take povsem sprejela in v stikih z njimi skoraj nikoli ne pomislim, da to pač so – a to je moj edini brat, ki ga imam rada.

Sedaj končuje študij, dekleta ni imel sicer res nikoli, a nikoli ni kazal kake naklonjenosti istemu spolu. Kolikor vem nima fanta. Nima ‘tetkastih’ kretenj… nasprotno… rekla bi, da je pravi ‘dec’. Ukvarja se s tisoč stvarmi in je vselej v družbi – celo zelo prijetni družbi, ki še zdaleč niso sami fantje ali samo dekleta… Mislim, da je kar priljubljen, duhovit in zna nasmejati ljudi z izvirnim humorjem… nekakšen ‘stand up’. Ljudje ga imajo radi in se nanj pogosto obračajo za razne stvari (je tudi dober glasbenik, govori več jezikov, je vrtičkar, mularijo inštruira vse sorte – in to zastonj…).

Sedaj ko to vem pravi, da tak pač je, da se je tak rodil in da se ni nikoli za to odločil. Pravi, da velikokrat razmišlja o prihodnosti, od katere ne more ne vem kako veliko pričakovati. Mislim, da bi zelo rad imel družino, a je ne bo mogel imeti. Sam pravi, da bi ne bilo pošteno do njega, nje in morebitnih otrok. Njegova priljubljena fraza je, da ‘ima vsak svoj križ…’

In to me skrbi. Včasih je depresiven, res depresiven. Enostavno obtiči doma, v pižami do treh popoldne… To zna trajati celo dva ali tri dni. Ne jamra veliko, le vidi se, da ga včasih nekaj zelo muči. Tega sploh sedaj ne morem spregledati. Je mogoče, da si bo kaj naredil? Je to tiha voda, ki lahko nenadoma podre jez?
Starši živijo v tujini in nikoli niso posumili ničesar. Ne vem, če naj jim sploh kaj rečem. Bojim se, da še vedno sanjarijo o vnukih in o tem, kako bo njihov sin naredil nov rod z očetovim priimkom… On jim o tem ne bo pravil, ker da niso pravi ljudje za te stvari. Verjetno ima prav.

Včasih razmišljam, da se je moral že do sedaj zelo mučiti sam s seboj. Gotovo ga je težila njegova drugačnost. Tudi sama sem bila do njega pogosto res grozna (pa on tudi do mene… a sedaj imam občutek da pogosteje jaz). Mislim, da je sicer zelo stabilna oseba, ki ga viharji ne podrejo kar tako. Za seboj ima že kar nekaj precej zoprnih in težkih preizkušenj (zdravje, smrti v okolici…).

Kaj naj storim? Od tega ne spim. Kakšna je moja vloga? Je mogoče, da bi si kdaj kaj naredil, če ga pustim samega?

Pogovori se z njim in mu priporoči kakšnjega strokovnjaka (psihologa), s katerim bi se pogovoril o svojih problemih. Veliko se pogovarjaj z njim in ne pokaži mu, da te moti njegovo nagnjenje k moškemu spolu. Čudi me le, da so starši proč od vaju in je zato vso breme padlo nate. Kljub vsemu mislim, da sta z bratom pozitivna in se bo vse dobro izteklo.

Jaz mislim da k psihologu ne bo hotel – saj ni ne prvi ne zadnji ki je gay. Jah…verjetno je lažje imeti frenda ki je gay kot brata…****, si ne predstavljam…pa vendar…bodi ob njem, ko te potrebuje…podpiraj ga v tem kar čuti, pa čeprav je to ljubezen do moških…Jaz imam enega frenda ki je gay pa ga ne zamenjam za nobenega na svetu. Čeprav nisva nikoli govorila o tem in kao ne vem, ampak…Ej…to so ful u redu ljudje, verjetno je tak tudi tvoj brat…Je pa ****, vem…Zapomni si – v vsaki družini je nekaj…če ne to pa bolezen ali pa katera druga piz….

Daj mu vedeti da je “unique” – kakršen koli že je!!

Od kje ti pa to, da brat ne bo nikoli imel družine? Tudi oči + oči + otrok je družina. Tudi v Sloveniji bodo slejkoprej sprejeli tak zakon. Mogoče čez dve leti, mogoče čez pet. Ali pa se bo brat preselil s parnerjem v tujino, če se bosta za to odločila.
Je pa iz tvojega pisanja očitno, da tvoj brat še ni čisto sprijaznjen s seboj. Na tvojem mestu bi se čimveč pogovarjala z njim in ga spravila v kakšno skupino za istospolno usmerjene. Poskusita z Legebitro. http://www.drustvo-legebitra.si.
Vse bo okej.

Kaj pa če bi mu v odkritem pogovoru povedala, da veš da je gej in ga kot takega sprejemaš, da do tega nimaš predsodkov. Če te drugi geji (prijatelji) ne motijo, potem očitno nimaš fobije ali sovraštva do istospolno usmerjenih. Samo tvoj odnos z bratom je nerazčiščen.

Recimo moj fant je bil dolga leta prijatelj z enim tipom za katerega se mu tudi slučajno ni sanjalo da je gej – recimo, da mu je ime Marko. Potem pa mu je Marko vedno bolj zaupal, je povedal da je bil v San Franciscu, razlagal o zabavah, mislim, da je enkrat omenil medvede (geji, ki so pravi dedci)itd. Potem pa je še fant od enega drugega prijatelja, recimo mu Peter, za katerega je vedel da je gej (Peter je flegmatik in tega nikoli ni skrival), izvedel, da je Marko 100% gej, ker je poznan med drugimi slovenskimi geji. In potem je bil moj fant dolgo časa na trnih, ni vedel kako naj se obnaša, da ga ne bo prizadel, čeprav ga istospolnost sploh ne moti – gleda čisto odprto na to. Njun pogovor je bil vedno bolj zadržan, Marko je včasih govoril malo bolj odkrito o tem kje je hodil, s kom je bil, kaj je počel itd., pa mu je vedno postalo nerodno, če se mu je zazdelo da je rekel kaj preveč – da bo moj fant posumil da je gej. Potem pa sta se enkrat malo napila skupaj in sta bila zelo dobre volje in je pogovor nekako nanesel na to temo – takrat pa je moj fant kar naravnost rekel, ne se pretvarjat Marko, vem da si gej in me to sploh ne moti, pred mano ti ni treba ničesar skrivat, zaradi tega te ne bom obsojal, ne zdi se mi nič nenormalnega in tako naprej… no Markotu je odleglo in je rekel da si nikoli ni upal direktno povedat, ker se je bal da bo izgubil zelo dobrega prijatelja. Od takrat naprej sta še boljša prijatelja.

Mislim, da ima tvoj brat že tako krizo identitete – se še ni niti sam s seboj čisto sprijaznil poleg tega pa čuti, da si tudi ti v dilemi glede tega in ga to spravlja v še večjo krizo. Resnično pogovorita se!

Mene bi tudi zelo prizadelo, če bi bil brat nagnjen k nasprotnemu spolu… Kaj bi naredila??? Ne vem, res ne vem…

Moj mlajsi brat je tudi gej.

Zvedela sem, ko je imel 16 let. Slucajno sem prebrala en njegov SMS. To mojih obcutkov do njega ni spremenilo saj ga imam se vedno na moc rada.
Sem se pa velikokrat skregala z njim, ko je bil depresiven in se sam prepriceval, da je z njim nekaj narobe.
Takrat sem vedno eksplodirala! Zakaj bi nas morala spolna usmerjetnost definirati???

Vsakemu istospolno usmerjenemu človeku je najbolj pomembno, da je sprejet, da se zaradi tega ne počuti odrinjenega iz okolice in iz družine. Sama sem lezbijka in mi zelo veliko pomeni,da me vsaj brat sprejema takšno kot sem,če me že starša ne moreta. Bila sem pa vsaj toliko poštna najprej do sebe in potem do njih,da sem priznala,da sem lezbijka. Priznam pa,da sem včasih tudi sama zelo depresivna,ker ne vem kako bi me sprejeli določeni prijatelji,ki tega še ne vedo. Ampak navsezadnje sem takšna kot sem…kdor me bo sprejel me bo,kdor pa ne pač ne.
Lep pozdrav vsem!

Nika