Božič je, praznovali naj bi ga s tistimi ki jih imamo najraje! Pravkar sem se vrnila iz KC kjer me počasi a vztrajno zapušča moja preteklost. Vem, da živimo za prihodnost pa vendar mi je preteklost, ki jo predstavlja moja mama pomeni veliko če ne največ . Dala mi je čudovitih 40 skupnih let, naučila ljubiti, spoštovati me vzgojila v močno trdno osebo kateri naj bi bila laž tuja. Sedaj pa ji vsak dan gledam v oči in ji lažem!!! Da lažem ji ,saj ne vem zakaj naj ji ubijem še tisti žarek upanja, ki tli v njej čeprav je tako daleč. Srce se mi trga in po obisku sem tako utrujena, da bi najraje tudi jaz kar tam ostala.

Za vzpodbudo ti prilagam nekaj vrstic, ki sem si jih sposodila na sosednjem forumu med.over.net.:

Dobro je in mora biti dobro,
ko v hiši vendar upanje domuje,
ko hrepenenje upanju botruje,
ko dobro kljub porazom še kljubuje,
ko srce še srcu ne odpoveduje,
ko je hudo in bi lahko bilo še mnogo huje…

Dobro bo in mora biti dobro!

Naši prazniki bodo posebni, drugačni, žalostno veseli…

Pa vendar je lepo, ko čutiš vonj želja in sanj in upaš…

Sonček,

vem da hočeš pomagati, ampak ali si lahko predstavljaš, kako je, ko tolažiš drugega, da bo bolje, pa sam tega ne verjameš…

Pogosto tolažim mami, da saj bo boljše in da jo vsi skupaj potrebujema, hkrati pa v meni vse trga, ker še vedno tako pogrešam atija in vem, da ta praznina ne bo nikoli zapolnjena…

Nives

predlani točno v tem času sem bila povsem na tleh. moja mama je umirala, počasi, v hudem trpljenju, niti najboljša protibolečinska sredstva niso dosti pomagala. bilo je resnično do zadnjega atoma moči, do zadnjega vlakna. dan po božiču je morala v bolnico in potem se ni več vrnila domov, umirala pa je še tri mesece. kaj vse sem se spraševala takrat, molila, preklinjala, rotila, Boga, če je kje, naj…prej se je z boleznijo hrabro bojevala sedem let, potem je omagala. bila sem ob njej do konca, ko je odhajala, sem jo držala za roko in to je bilo tisto, zaradi česar danes, ko je ni več lažje prenašam njeno odsotnost. ko zdravniki povejo, da upanja ni več, moramo to sprejeti. največ, kar lahko narediš za mamo v tem trenutku je, da si resnično ob njej vsak možno minuto in da narediš zanjo vse kar si zaželi in potrebuje. to so vajini zadnji dnevi, tedni, meseci…vse ostalo bo počakalo, tvoja družina, delo, hobiji…mama pa bo nekega dne odšla…ostal pa bo lep občutek, da si zanjo naredila vse, ji olajšala odhod in bila ob njej. kasneje boš spoznala, da so to kljub bolečini neprecenljive stvari.
ne smili se sama sebi, mama je zdaj tista, ki potrebuje močno hčerko!ne sprašuj se zakaj, ker odgovora ne boš našla. vsi se bomo morali nekoč posloviti. na nas zdravih bližnjih je, da odhajajočim skušamo polepšati in olajšati zadnje dneve.
mnogo moči in potrpljenja ti želim in mirne praznike