Saj ne vem več, kako naj začnem. In ne vem niti, ali naj o tem sploh še razmišljam – ker kakorkoli obrnem, se okrog tega vrtim že leta in leta…

Sram me je. Sram, da sem stara okrog 40 – torej sem v letih, ko naj bi si že nabrala nekaj življenjske modrosti – pa sem očitno še vedno naivno dekletce, ki čaka na čudež, na lepo besedo, topel objem…

Tako rada bi se pogovorila z možem, pa mi ne uspe. Izmika se vsakemu pogovoru z mano, kadarkoli načnem kakšno temo, ki zadeva naju ali nas kot družino in odnose v njej, zavija z očmi in vzdihuje. Ker se želim običajno pogovoriti zvečer, ko otrok spi, si seveda glasnega govorjenja ne moreva privoščiti. On pa začne ravno s tem – napada v vedno glasnejših tonih, prošnje ne zaležejo – in tako na ta način doseže, da se nehava pogovarjati. Običajno se otrok zbudi in jaz odhitim, da ga pomirim, on pa naprej gleda televizijo. V miru.

Ker sva v vezi že skoraj 15 let, se je vmes nabralo marsikaj. Moti me predvsem to, da se nikoli ne smeji, da je nenehno slabe volje, razdražljiv, da se ne zna prijazno pogovarjati ne z mano, ne z otrokom. Pa je krasen otrok – radoveden, živahen, zvedav in nagajiv, čisto primerno svoji starosti. Ker se veliko gibamo med družinami z otroki podobne starosti, menim, da ne izstopa v ničemer. Samo moj mož na njem opazi nešteto napak in kadarkoli se začneva pogovarjati o naju, mi začne metati naprej, kako je nemogoč, razvajen smrkavec. Nikoli ga ne pohvali, ne za športne dosežke, ne za dosežke v šoli, ne ko kaj pospravi, počisti, pripravi zajtrk (glede na to, da je star 8 let, si to po mojem mnenju zasluži). Ker se možu ne da, se s sinom pretežno sama ukvarjam. In ker oče zanj ne naredi nič, imam sama vedno slabo vest in se mu posvečam, koliko se lahko in kolikor mi služba, ki je tudi zahtevna, dopušča. Pregledujem mu naloge, pripravljam vaje za učenje, skrbim, da bere, se uči, vozim ga na trening, v prostem času greva na igrišče nabijat žogo, se igrat, igrava doma razne družabne igre… Možu ni za to in le stežka se nama, po dolgem pregovarjanju, kdaj pa kdaj pridruži. Pa bi bilo bolje, ko se ne bi, ker s svojo nejevoljo vedno vse pokvari. Če se imava midva super, se zabavava in smejiva, mu gre to tako na živce, da gre proč. Enostavno tega ne prenese. Pa je drugače (bil včasih) zelo zabaven človek. Ko sinu pripovedujem o tem, kaj vse je njegov oče počel in kakšne vragolije je ušpičil, me gleda, kot bi mu pripovedovala pravljice. On ga še ni videl smejati se… Pravzaprav se tudi jaz ne spomnim, kdaj se je nazadnje doma smejal…

Velikokrat ga sprašujem, kaj je tisto, kar ga tako mori, zaradi česar se ne more sprostiti. Sprašujem ga, kako si je on predstavljal našo družino, življenje v njej, kaj si želi spremeniti, kaj bi rad drugače, kako je videl najino skupnost ob najinem začetku, kaj pričakuje od mene, otroka, ali si sploh še želi biti z mano in zakaj… a teh odgovorov ne dobim. Ko sem ga že neštetokrat vprašala, naj mi vendarle pove, če ni srečen z mano, če si želi kaj drugače… ampak naj mi že enkrat da nek odgovor, mi je rekel, da ne ve, na katero vprašanje naj mi odgovori, da se ne spomni nobenega mojega vprašanja več in da če hočem odgovor, naj mu vprašanje napišem. Vso noč nisem spala. Bila sem jezna, razočarana, obupana – torej me vsa ta leta sploh ni poslušal, kaj še le, da bi razmislil o tem… Pa sem mu vseeno napisala svoje videnje najine zveze, naše družine, povedala, kaj mi pomeni in ga prosila, da razmisli, kaj pomenim jaz njemu in kaj si želi za v prihodnje. Najprej nekaj dni ni imel časa (!) prečitati, nato pa mi še do včeraj, skoraj dva meseca, ni dal nobenega odgovora. In tako sem včeraj vztrajala, da mi končno odgovori – rekel mi je, da od mene želi samo imeti zlikano perilo in mir od šeste ure dalje, da lahko sam gleda televizijo… Kar pošteno sva se sprla po teh besedah, na kar mi je rekel, da je med nama konec. Hvalabogu, se je zadeva vsaj nekam premaknila. Vem, da od njega ne bom dobila nobenih odgovorov, zakaj, kaj mu je manjkalo, kaj je bilo narobe, zakaj je cele dneve doma samo kričal in si iskal prepir… Ker sem bila zelo jezna, sem mu zabrusila, da upam, da ne bo nikoli razmišljal o naju, ker če bo nekega dne prišel do spoznanja, kaj je zavozil in izgubil, sam s sabo ne bo mogel več živeti… Posmehoval se mi je, da kaj je le on imel – pa sem rekla, imel si družino – ženo, ki te je oboževala, ljubila in ti stala vedno ob strani, živel si z otrokom, ki te ima rad, imel si urejen dom… Odgovoril mi je, da imajo to vsi…

Mislim, da še zdaleč nimajo vsi ljudje tega, vem pa tudi, da njemu to nič ne pomeni, nič ne šteje. Res sem se trudila za to vezo, zanj, za otroka, za dom… Ničesar nisem dobila nazaj. Že več let ne spi v spalnici in me s tem kaznuje – če sem sitna, ne bo spal zraven mene, drugače pa ima tudi izgovor, da je na kavču zaspal… Ne reče mi ničesar prijaznega, nikoli nima časa zame, ker ima toliko bolj pomembnih stvari – od športa, do druženja s kolegi.

Zadnja leta si tudi izbira vse bolj “čudno” družbo – moške, ki preganjajo kakšne mladoletnice ali študentke, poročene može, ki imajo veliko denarja in veliko žensk… Jaz jih sicer kot njegove kolege sprejmem, vendar pa imam o njihovem vedenju svoje mnenje. Moj mož pravi, da tako pač jaz mislim – kaj pa misli on, pa ne pove… Začel se je precej drugače vesti. Npr. ko sva šla poleti ob plaži in sta prišli mimo dve (zelo lepi) mladi dekleti v kopalkah, se je obrnil za njima in zažvižgal oooopaaa! Pogledala sem ga, pa je vprašal, če je to rekel na glas… Zvečer je na zabavi snemal eni mladi punci (zraven mene) pod krilo… Obrnila sem se in odšla, kasneje pa je doma rekel, da sem f…., da on tega že ni…

Skratka, če ste se slučajno uspeli prebiti skozi vse te zmedene misli, mi prosim, pomagajte najti odgovor, zakaj je bil vedno tako slabe volje in zakaj ni hotel, da bi se imeli dobro? Zakaj je vedno, ko bi se lahko imeli skupaj lepo, namerno vse pokvaril, poiskal nekaj, da se je lahko jezil, drl, razgrajal in zakaj ga je tako motilo, če nama je s sinom dobro, lepo skupaj?

Hvala lepa vsem za odgovor!

Ojla, ok sem se uspela prebiti skozi tvoj post:) Bom poskušala biti kratka, ker ti bo Boštjan verjetno napisal bolj obsežno razlago. Ampak iz tvojega pisanja čutim, da te mož že zdavnaj več ne ljubi, niti ne spoštuje.

Sploh tvoj predzadnji odstavek me je kar šokiral da je tip snemal ženskama pod krilo in kreten je to potem še zanikal in žvižgal za nekimi ženskami pred tabo. Drugače pa poznam tipe moških kot je tvoj, doma imajo ponavadi družine, otroke, žene sami se pa kurbarijo okoli in lovijo ženske kot sem sama torej mlajše, brez otrok, brez obveznosti, da si nabijajo egote. Bi ti lahko precej zgodbic povedala od takih, eni se lažejo da so že ločeni čeprav so še vedno v vezah, drugih ni pa nič sram pa povejo da so poročeni še da jih doma žena ne zadovolji da je ne ljubijo ampak ja, nore zgode, tvoj partner me spominja na takšne idiotke. In to da ima družbo moških, ki so v eni besedi poznani pod besedo kurbirji, je sigurno tudi on eden od njih. Možno je tudi da te vara že dolgo možno je tudi to da te je prevaral že dolgo nazaj ko sta bila kao “noro zaljubljena” ker varalice se ne spreminjajo, če te pa ne te pa itak tudi nič ne spoštuje. Na nek način mi je škoda ko sem prebrala vse skupaj sem si tebe res predstavljala skupaj s sinom da sta sama in se zabavata sama, ko pride tvoj partner v to skupnost se kar vse poruši, vama po domače zagnoji dan. Ne vem sicer nisi nič napisala točno koliko časa se že tvoj partner tako obnaša, mislim da je škoda da s sinom zabijata življenje z njim. Partnerju si dala ogromno šans da se pogovorita pa očitno vse zavrača. Večinoma je tako da tam kjer ni spoštovanja ni tudi ljubezni in če ni tega se ne more odnosa graditi in popravljati. Poskušaj mu odpustiti, pa delaj na tem da bi se odselila preč in zaživela s sinom samostojno življenje.

S tem se popolnoma strinjam…

Zdi se mi, da se ti trudiš na vse pretege družino obdržati skupaj, on se pa zabava po svoje in čas, ki ga preživljate skupaj životari, gleda v prazno (TV) in čaka, da mine, da bo lahko spet šel po svoje in užival…

mene pa zanima, zakaj si izbrala njega za moža? zakaj ga že 15 let prosiš in bevskaš v luno?
Zakaj misliš, da bo on srečen po tvoje?

Žalosten in jezen pa je po moje zato, ker bi rad bi bogat, da bi preganjal mladenke naokoli, ne pa gledal doma eno povprečno žensko s povprečnim otrokom. Ti si lahko čisto v redu, samo on bi rad nategnil Heidi Klum ali pa Kim Kardashian, ali pa Jessico Albo, ali pa kakšen njihov približek.

Tebi bo najbolje ko ga boš končno pustila.Čemu še vztrajaš in si glavo razbijaš, ko pa vidiš da je zaman? Ne glede na vse kar bo Boštjan rekel tukaj gor, ti povemo mi da te res JEBE v glavo ti se mu pa še bolj pustiš in klanjaš pred njim. Zakaj se sploh še sekiraš in trudiš ko pa vidiš da je v prazno. Sam ti je povedal in še bolje ti kaže, da te ne jeb* pet posto, da si mu samo za služkinjo doma, ki pere itd…
Vse drugo mu več pomeni. Ne vem no, predstaljaj si da si ti samo bralka- kaj bi svetovala taki ki bi to pisala?
Suni ga v rit, kajne. Ne danes, ne jutri, ampak že včeraj bi ga morala. Samo eno življenje imaš, brezveze ga je zapraviti za nekoga, ki te dobesedno zajebava v glavo že več let.
Dosegla pa tako ne boš nič, samo lajf ti bo tekel in boš vse zapravila za nekoga, ki te verjetno že lep čas vara, če pa te ne, te pa glede na napisano bi.
Vso srečo, dedca pa suni v tri pisane marjetice, naj mu druge perejo.

Škoda je, ker se otrok tako kot od tebe, uči tudi od očeta, čeprav se z njim ne ukvarja. Otrok ga vseeno opazuje in si dela iz tega neke zaključke in predstave o družini, ljubezni med partnerjema, ki se mu bodo zasidrali v glavo. Le ta pa bo kasneje skušal udejaniti v praksi. Kar bi se lahko naučil danes, se bo morda nikoli ne bo.

Mene pa najbolj zbode njegova izjava, da rabi samo zlikano perilo in mir. Jao….

Razloži mu, da ni problema, da po svetu hodi dovolj plačljivih gospodinjskih strojev, ki si jih za omenjena dela lahko najame in seveda tudi plača. In da mu torej ti zastonj strežnice ne misliš več igrati. Naj se torej izvoli pobrat k hudiču.
Verjamem, da ti je hudo, da si ga imela rada in da se počutiš ogoljufano, ker ti tega ni vračal. Ampak boš videla, kako hitro bo minilo. Bolje je biti sama kot s takim.

Misliš ti, da imaš na grbi edini primerek moškega spola, ki bi ga ti zanimala kot še čisto malo rabljena in dobro ohranjena ženska, ki pere pri svojih zgodnjih 40-tih temu primerku gate? Pa še ta te je očitno zagrabil bolj po pomoti, kot iz ljubezenskih vzgibov, ti naredil enega otroka, nakar ga je že pred leti vse minilo. Seveda od tedaj dalje računa s tem, da ti ne bo padlo na pamet, da bi jo podurhala stran od njega, kljub odsotnosti vsakršne ljubezni in razumevanja med vama. Kakšna gmota od ega govori iz njega! Celo upa se odkrito izjaviti, da je med vama konec, ker računa s tem, da si postala njegova nepremičnina, s katero počne, kar hoče. Videti je, da te morda malo pa le pozna! Potiho vprašam, si morda res boječa, neodločna, nesamozavestna, od tega primerka odvisna nepremičnina, ki si ne upa odločno vstati iz pepela pogorelega zakona in zakorakati v svobodo in morebitni sreči naproti? Dvomim, čeprav zaenkrat ne kažeš posebnega veselja po odhodu stran. Dvomim, da si tako zelo, recimo: nadstandardno neprivlačna, neurejena, sitna, tečna, zdraharska, obup od karakterja, aseksualna ali vsaj zmerno do pretežno spolno zavrta, poleg tega morda še nesamozavestna, boječa, vase zaprta, asocialna, nedružabna in poleg vsega pa baje še celo preneumna, kot praviš o sebi v svojem nicku, torej, popolnoma nezanimiva za več sto milijonov potencialnih preostalih in tebi ustreznih moških na tem svetu, dvomim, ker takih skorajda ni. Zato ni razloga, da si nepremičnina ob tem modelu, ki misli da je car in bog batina in veliki Ego ki lahko dela, kar se mu zazdi, zljubi, kar si izmisli in zamisli nedodvisno od tebe in svojega otroka!! To, kar živiš ti, ni zakon, to ni nič, to še pogorišče od zakona ni več! En drekecpekec je to. Se tebi zdi to stanje in mrtvilo tako domače, to, da nekdo tebe uporablja za služkinjo, kut kuharico, pralnočistilni servis, snažilko, kot predpražnik in nekoga, ki se ga da krasno ignorirati, kot da je zrak in živeti mimo njega? Kako pa je bilo kaj pri vas doma, odnos tvoj očka pa mamica? Podobno, kot tole, kar gledaš sedaj ali čisto drugače, kar meni seveda skorajda ni verjetno? Ljudje nezavedno izberejo tisto, kar jim je čisto – domaaaaaće. Po moje si tudi naredila enako, kot vsi, zato je, kot je. Eeee, sedaj moraš pa to stanje sanirati ali porušiti do podna.

Ne predlagam ti terapije v duetu model + ti, ker ni kaj reševati. Kaj boš s pepelom brez žerjavice ljubezni? Če vsaj tli, je kaj za razpihat, če tudi tli ne, je konec. Model te nima nič več rad, komaj te lahko še prenaša v svoji bližini, alergičen je nate, išče načine, da se ti ogne, kamor le more, to mu je že skoraj v navadi in ne bo se spremenil, ne bo te na novo vzljubil, konec je, posebej, ker izjavlja, da potrebuje izključno zanesljivo služkinjo, ki zna biti tiho, to je pogoj za zaposlitev in še to izljučno za gospodinjska opravila, ker seks in ostalo lahko dobi na prostem trgu, kjer je ponudba za njega pestra, dandanes jih pol skače čez plot, torej… Zato, terapija odpade, če se stirnjaš s tem.

Predlagam, da razmisliš, kako najbolje zaščititi svoje interese in interese svojega otroka v postopku ločitve, poiščeš dobrega pravnika in postopek izvedeš. 40 let je zelo dolga doba. To je pol življenja človeka! Zamisli si životarjenje sebe ob tem modelu nadaljnjih 40 let! Bi te to veselilo? To po moje ni smiselno, kaj ti misliš? Če se ti zdi životariti nesmisel, se odloči, izpelji ločitev in začni živeti. Bolje storiti to sedaj, kot čez pet ali deset let. Kaj lahko izgubiš? Skoraj nič ali kvečjemu eno veliko zgubo od modela, pridobiš pa svobodo in možnost za nov začetek. Poleg tega se bo tvoj otrok navzel tega, kar vidi. Tudi njemu bo potem to tako domaaaaće in čez trideset let se bo pet tepevtov ukvarjalo z njim, od kje je potegnil te čudne vzorce in bodo za velik denar in po dolgih terapijah odkrili to, kar ti pravkar živiš. Bolje bo, da tega ne gleda več ne otrok, ne ti.

Imej torej rada vsaj sama sebe, če te že tvoj ne mara čisto nič in se prisrčno in odločno – loči od njega. Imela boš priložnost za ponovitev filma in za nov začetek in želim ti pri tem več sreče, vendar takrat resnično pazi, kaj počneš. Naslednjič ne izberi enakega modela, toliko pa mislim, da si pridobila izkušenj v 15 letih, da znaš ločiti ljubezen od ostalega, kar se pod tem nazivom ponuja na prostem trgu. Ženske tvoje sorte tako rade ponavljajo enake napake, dokler jim ne zmanjka časa in zraka. Ne bi rad še enkrat pisal isti ženski, enak govor, na isto temo, to bi bilo pa res – preneumno.

Zato, izprsi se, poišči v sebi zaupanje vase, verjemi vase in v svoje odločitve, vzravnaj se in – v akcijo. Ne veš, česa vsega so sposobne samozavestne ženske. Daj mu svobodo v obliki brcke čez prag in

srečno.

Kaj bi sploh bilo drugače, če bi mož danes odšel iz tvojega življenja? Razumem, da se v tem času človek navadi in naveže na osebo, s katero živi 15 let? Ampak kaj bi v tvojem primeru resnično pogrešala, če ga ne bi bilo?

Mori ga preteklost. Njegova preteklost, kjer je doživljal vse to, kar sedaj izraža. Tako, kot se sam ne ukvarja z otrokom in kakor si mu sama odveč, tako sam živi z občutkom, da je svojim staršem tudi sam bil odveč.
Ne rabi pozornosti, ne zna vračati ljubezni in izraziti prijetnih občutkov, ker jih ni bil deležen.

Ti sama ga ne boš spremenila. Razen, če se bi odločil za kakšno terapijo, ki pa je dolgotrajna.

Hvala za vaš prispevek. Žal je primerov kot je vaš precej.

Ne vem, če ima smisel, da pišem vse možne psihoanalitične razlage. Razlogov zakaj se vaš mož tako vede je več. Razloge lahko zagotovo iščemo tudi v njegovem otroštvu, skoraj prepričam sem da je s strani njegove mame prihajalo do določene čustvene manipulacije (verjetno pretirane pozornosti z vzbujanjem občutkov krivde). Tudi z očetom verjetno ni imel dobrih odnosov, ker ali je bil oče zaradi svoje žene agresiven, ga ni bilo doma (je bil s kolegi na pivu) in ker je njegova mama verjetno skušala obrniti svojega sina proti očetu. Verjetno v stilu “vidiš kakšen je oče, ne mara naju, midva sva najboljši par”. Otrok bo vedno želel zaščititi mamo in očeta in bo razvil neko strategijo, ki bo vsem omogočala neko najbolj optimalno preživetje. Podzavest seveda ne odpušča tako zlahka, zato je velika verjetnost da je zaradi vsega tega razvil določeno podzavestno sovraštvo do žensk (ki mu govorijo kako ga imajo rade) in da v svojih prijateljih sedaj išče neko vez z moško energijo, s katero v resnici nikoli ni uspel imeti iskrenega stika.

Ko je odrasel, je spoznal vas, idealno žensko, ki ga je ljubila bolj kot mama s to razliko, da ni v zameno za ljubezen zahtevala ničesar. Če ne prej, pa se je ta idila razbila z rojstvom vašega sina. Ženski se začne v času nosečnosti energija, ki je sicer usmerjena proti partnerju, usmerjati proti otroku. To traja vsaj še pol leta po nosečnosti. Veliko moških v času nosečnosti in po rojstvu otroka popolnoma izgubi kompas, saj tistega kar so prej dobivali od ženske, sedaj ni več. Pogosto začnejo popivati, varati, ali se vsaj počutiti izgubljene, nepomembe … Poglavitni razlog je, da z razliko od ženske, moški težje preklopi v očetovsko vlogo. Zelo pomembno je, da se tudi oče poveže z otrokom, ko je otrok še v trebuhu in da ženska ustvari prostor tudi za očeta otroka.

No pravi kaos se začne dogajati ko otrok odrašča in se mama ne zna naravnati več nazaj na partnersko vlogo ljubice, podpornice, žene … Vrhunec pa nastane, ko je otrok (še posebej sin) star okrog 4,5 leta. Takrat se začne razvoj spolne identitete in sin se začne do mame vesti drugače, bolj seksualno. Mama mu namreč povzroča ne samo občutke varnosti, ampak tudi občutke užitka. V primeru, da partnerski odnos ni trden, začne moški postajati ljubosumen na sina, prav tako pa se tudi sin začne do očeta vesti “kot na ni potreben”. In če temu ognju prilije še mama svoj delež in postavi sina nad očeta je zgodba popolna. Tako kot opisujete vi svojo zgodbo bi rekel, da se je tako zgodilo tudi v vašem primeru.

Vaš mož seveda ne more razumeti svojih občutkov, vendar logično je, da ne prenese, če se imata vidva s sinom super. Zaveda se namreč, da sin izpodriva energijo, ki bi morala teči od vas k njemu.

Vzorec se prenaša iz generacije v generacijo, moški ne znajo biti očetje, ne znajo biti partnerji. V resnici ni samo ženska tista, ki se mora po porodu otroka zavedati, da je še vedno partnerka in žena, ampak je tudi moški tisti, ki mora razbiti nezdravo vez med sinom in mamo. Ženske postajajo dominantne nad svojimi otroki (še posebej nad sinovi), očetje so popolnoma nefunkcionalni in to v naslednji generaciji zopet zavrti krog v nezdravo smer.

Rešitev je zelo kompleksna in zahteva terapevtsko obravnavo vaju obeh. Vaša naloga je predvsem ta, da pomagate sinu, da vzpostavi vez z očetom. Če bi vaš mož delal z nekom terapevtsko (najbolje z moškim) bi lahko sčasoma spoznal, da njegov sin ni njegov sovražnik, ampak nosilec njegovih genov. Mislim, da za to še ni prepozno. Morda je za vaju prepozno, težko rečem, vsekakor sta čakala dolgo. Ampak če imata nek interes delati na sebi in odnosu, potem bi morda šlo.

Ločitev je tudi rešitev. Pri tem pa morate zelo paziti na svoje naslednje korake. V primeru, da ne dobite novega partnerja bo vaš sin prevzel njegovo mesto (v resnici je to že naredil), če pa boste dobili novega partnerja bo začel vaš sin protestirati, še posebej če bo to moški, ki ne bo želel deliti svoje partnerke z njenim sinom in še posebej, če boste imeli otroka tudi z novim partnerjem. V primeru, da ostanete sami s sinom bo vse nekako šlo, do trenutka ko bo želel vaš sin sam formirati svojo družino.

Situacija ni rožnata in seveda ni nujno, da je takšna kot sem opisal. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, boste morali tudi vi sami delati na sebi (in še več vaš mož, če želi družino nazaj). To, da ste formirali družino z moškim, ki ga opisujete, pove veliko tudi o vas in vaši primarni družini.

Bilo bi zanimivo slišati tudi zgodbo vašega moža.

Ko odnos doseže dno se lahko zgodi samo dvoje.Lahko se začne graditi znova ali pa dokončno razpade. Poiščita pomoč.