Vedno sem spoštovala vse ljudi, ni važna narodnost, me pa osuplja, kaj opažam pri bosanskih ženskah v firmi, kjer delam. Vse se rinejo z nekimi pecivi, sploh rade podtikajo bureke in sladice vodilnemu kadru, se zelo rada hvalijo, zelo žaljive so do šibkih, če je kdo bolj reven ali ima kakšne probleme, ga takoj odrinejo in stigmatizirajo. Razočarana sem nad njimi, od nas čakajo spoštovanje, same so pa pristranske in poteptajo vse, kar ni po njihovih kriterijih. Je to tipično ali se gre le za redke posameznike, da so takšni kot pišem?

Kot svakinja sem imela priliko iti dvakrat v Bosno . Rada bi ti povedala , kako dobra ženska je bila od svaka mama.

Živela je visoko v hribih, na kmetiji, ki sta jo zadnja leta urejala sama s sinom. Žal je pred kratkim umrla. Imela je pet otrok, vse je rodila doma. Zadnjega je rodila v kuhinji, ga položila na posteljo in do konca skuhala kosilo. Nato pa poklicala domače, ki so delali zunaj, na kosilo. Ni znala ne brati, ne pisati. Bila pa je naravno inteligentna, polna srčnosti in pravičnosti, delovna in modra ženska.

Tudi med vojno jim ni bilo prizanešeno. Dva sinova sta bila 3 leta od doma, oba ranjena, toda oba sta vojno preživela. Hišo so jim požgali. Po vojni so poleg stare zgradili novo, preprosto, pa hlev, da so lahko znova zaživeli. Vmes je umrl oče.

Ko smo bili na obisku, je mama vstajala ob 4.h, zamesila testo in do jutra je bil vedno svež kruh na mizi.

Vodovod so šele pred kratkim uredili za silo. Prej je moral sin vodo voziti. Tudi elektrika je bolj za silo. Ljudi okoli skoraj ni. Sosedje so precej oddaljeni. Vendar pomagajo eden drugemu.

Sin je imel dekle, vendar ga je zapustila. Ne vem , kako bo sedaj sam zmogel vse. Poleti smo mama, svak in jaz sejali fižol. Svak je z motiko naredil jamo, jaz sem vrgla v jamo par fižolov, mama pa je z nogami zagrebla zemljo. Sin je letos zasadil sigurno 200 orehov. Ogromno zemlje imajo naokoli.

Doma imajo prašičke, ovce, kokoši, krave in kužke. Ob hiši je vrt, vse naokoli pa njive.

Zrak pa čist kot solza, kot pri nas v hribih. Vse diha, vse je prvinsko. Lepa narava.

Le mame ni več in resnično hudo mi je zanjo. Vendar mi bo ostala v prelepem spominu.

Ne rečem, da so bosanci slabi ljudje sploh ne, ampak ja moram reč, da je pri nas v službi tudi ena mala bosanka stara okrog 50 let, ko pride v službo slišiš samo bla bla, peče peciva jih nosi tajnici, šefom in ostalim zdaj tudi za denar peče in je priljubljena, kot nihče pa je v firmi 2 leti. Kdor zna pač zna.