Borderline personality disorder
Pozdravljeni vsi skupaj,
Slučajno sem naletel na to temo v tem forumu in sem se odločil da vam napišem par vrstic okrog tega in ker vem, da je podatkov okrog tega zelo malo vam podajam par informacij. Sam sem pred cca. 2 letoma doživel osebno izkušnja kaj se pravi biti zaljubljen v osebo, ki ima borderline, česar seveda takrat nisem vedel in sem do te ugotovitve prišel šele veliko kasneje in sicer preko tega med.over.net v temi:
Mejna osebnostna motnja – svojci
saj si kot “žrtev” nezavedno izpostavljen manipulacijam ki ti zameglijo pogled na realnost. To so preproto povedano superegoisti, ki nimajo realnega pogleda na svet. Na tej povezavi najdete veliko Zadeva je zelo kompleksna in lahko človeka spravi ob pamet, še predvsem če ne veš kaj se dogaja in poiščeš pomoč pri družinskem terapevtu, ki nima izkušenj z to motnjo. Na taki terapiji so preprečljive laži in kriva obtoževanja na dnevnem redu… Skratka ne iščite skupne pomoči pri strokovnjakih, ki nimajo s tem izkušenj ker bo zadeva še slabša za vas. Ne zanašajte se na sodišča in CSD-je (vem iz svojih lastnih izkušnjah) ker so tako prepričljivi igralci da z vašimi človeškimi občutki nimate prav nobene šanse, saj se na sodiščih in CSD-jih ne sanja kaj to pomeni za svojce in boste vi tisti ki takemu človeku želite slabo – so prepričljivi patološki lažnivci.
Pomembno je da se čim bolj informirate o tej motnji in opazujte simptome pri svojem partnerju, staršu, sestri, sodelavcu, sosedu, šefu ali komur koli drugemu ki ga sumite da nekaj pri njem ne štima… čeprav se vam mogoče tudi smisli, ampak tudi to je ena od strategij ljudi z MOM (Mejna Osebnostna Motnja), da se radi prikazujejo kot žrtve. Takega človeka ne glejte s čustvi in mu ne verjemite na besedo… Veliko bolj bodite pozorni na to kaj počne ne na to kaj vam govori!!!
V Sloveniji obstajata trenutno samo dve knjigi na to temo:
1. “Ne stopajte več po prstih” – ki je namenjena izključno svojcem
2. “Mejna osebnostna motnja za telebane” – opisuje predvsem to motnjo
Sam sem naredil spletno stran o tej narcistični osebnostni motnji, ki spada pod MOM, kjer sem zbral kar nekaj informacij na to temo iz različnih virov in opisal tudi nekatere lastne ugotovitve, za katere sem opazil, da jih drugje ne opisujejo tako podrobno:
Narcistična osebnostna motnja[/url]
Ustanovljen je bil tudi inštitut KARAKTER, ki se ukvarja z to motnjo:
Tukaj je tudi en članek iz Jane od dr. Dernovškove, ki ima veliko izkušenj z MOM in tudi s svojci:
Ta motnja dobesedno žre vpletene!
in tako naprej….
Pomembno se je zavedati dejstva da taki ljudje ne vidijo svojih napak in so pri njih za vse krivi drugi – oni nikoli – in ne smete podcenjevati dejstva, da vas taki ljudje lahko in vas tudi bodo zelo prizadeli, tudi če zgledajo nedolžno kot “srnica, ki se pase na jasi”!
Evo toliko na hitro od mene… lep dan vsem skupaj
Pozdravljena gospa Kuntar!
Res sem vesela, da se o mejni osebnostni motnji končno zančenja govoriti, saj je tako tistim, ki jo imajo in pogosto še bolj svojcem zelo težko živeti s to motnjo in še težje, če je ne prepoznajo.
Malo me sicer moti samo to,da se objavljajo podatki, ki niso realni. O pogostosti te motnje je sicer mnogo različnih teorij in študij, vendar je skoraj zagotovo bolj pogosta kot zgolj 2 odstotka, pri tem pa je potrebno upoštevati, da so sem všteti bolj ali manj zgolj tisti, ki so prišli do strokovnjakov, kar velja bolj za nizko funkcionalne mejne osebe , medtem ko visoko funkcionalne osebe skoraj nikoli ne poiščejo pomoč ( zato pa dosti bolj pogosto svojci).
Teorije, da je mejna osebnostna motnja povzročena z travamami in zlorabami v otroštvu so ovrgli že dolgo nazaj, kljub temu pa takšno prepričanje še vedno nekako vztraja. Kar lahko povrzoči svojcem, še posebej staršem mejnih otrok velike travme in težave, saj jih v trenutku ko pridejo po pomoč strokovnjaki začnejo gledati križem, češ da so oni krivi za stanje otroka. In ker ti otroci pogosto tudi poadjajo lažne navedbe o starših je stvar še bolj zapletena.
Nekdo, ki ima mejno osebnostno motnjo je lahko rojen v povsem običajni, zdravi družini, saj je pri tej motnji pomemben tudi dedni dejavnvik. Nekdo, ki je nagjen k MOM bo verjetno sicer prej razvil to motnjo, če bo rojen v disfunkcionalni družini ali imel v žviljenju kakšen dramatičen dogodek, vendar to ne pomeni, da je MOM povrzočen zgolj s tem.
Tudi prepričanje, da je MOM bolj pogost pri ženskah so strokovnjaki že nekaj časa nazaj ovrgli. Res je, da so bolj intenzivne raziskave o osebnostnih motnjah (vsaj v primerjavi z drugimi raziskavami) še razmeroma mlade ( 20 + let) vendar bi bilo vseeno dobro, da bi se se tudi pri nas pojavljaje update informacije.
Lep dan!
GittaAna
Spoštovana,
načeloma se z vašimi navedbami strinjam. Odstotek ljudi z motnjo je morda res višji in se strinjam, da ne zajema vse populacije, ki bi jo lahko sem uvrstili, sploh tistih, ki ne iščejo strokovne pomoči oz. si ne priznajo, da imajo kakrše koli težave, saj so ljudje z osebnostnimi motnjami lahko precej funkcionalni v življenju.
Na razvoj motnje pri ljudeh res vpliva več različnih dejavnikov, med drugim tudi dedni, ki ste ga omenili, pri tem pa sama verjamem, da bolj kot dednost na razvoj motnje pri ljudeh vpliva ogromna količina stresa, ki jo je posameznik doživel v okolju, v katerem je odraščal. Simptomi motnje namreč odražajo visoko stopnjo (pretirane količine) stresa, ki ga posameznik ni zmogel predelati oz. se s stresom kako drugače soočiti (ker je bilo pretežko, preveč, nedojemljivo, nesprejemljivo), zato se je le-ta v njem naselil v obliki motnje. Razlogi, ki povzročijo veliko količino stresa, so lahko različni, sem pa štejemo različne oblike zlorab, nasilja, travm in zanemarjenosti. Tukaj ni nujno, da se je moglo pri nekom dogajati kakšno fizično ali spolno nasilje, lahko je šlo le za neko trajno čustveno zanemarjenost s strani skrbnikov ali nenehne zavrnitve, ki so v posamezniku pustile hude sledi, skratka nekaj nesprejemljivega za človeka. V to, da posameznik razvije motnjo tudi v povsem zdravi družini, ne verjamem, saj so sprožilci vedno vezani na negativen stres in težko doživljanje, ki pri posamezniku povzročijo takšno reakcijo nanje, torej razvoj motnje.
Če imate kakšne zanimive, novejše podatke o tej motnji, jih mirno lahko objavite, saj bodo morda še komu zanimivi. Srečno!
Pozdravljeni
Od kar vem sem bil vedno drugačen od ostalih, občutek psihične nepopisne bolečine , ki je tako velika, da jo čutiš na fizični ravni, takorekoč, ti ohromi celo telo. Mislim, da jo zato opisujejo nekateri, kot bi imel opekline 3 stopnje po celem telesu, ja nekaj takšnega je.
Zevajoča praznina brez dna, ki jo polniš z vsem, kar ti pride pod roko, a globoko v sebi veš, da ne bo nikoli zapolnjena, ker enostavno ( tako kot pravite ni nikoli dovolj) prave ljubezni, pravih prijateljev, prave službe, pravega življenja.
Vedno sem bil tudi ižet izmučen, brez energije veselja, zadne čase je pa še posebno hudo sploh v službi, kjer enostavno nemorem več funkconirati zdi se mi ,da sploh ne obstajam več kot bi bil v nekih sanjah mogoče kot kakšna disociacija. Premikam se kot zombi sploh nezmorem več živeti.
Nihče ne more nadomestiti pomankanja ljubezni in prave nege v otroštvu, saj takšen otrok bo ostal prestrašen in vedno lačen, do konca svojih dni.
Po skoraj 30 letih notranjih bojev je sedaj ostal samo še utrujen “Starec” sam osamljen in vedoč, da mu nebo uspelo v življenju.
Zato vas naprošam, če lahko z mano delite kakršnokoli izkušnjo, vaše bolečine travme, se je gdo od vas, že zdravil je kakšen izhod iz tega brezna.
Mogoče gdo pozna kakšnega dobrega TERAPEVTA kako te stvari potekajo, je mogoče dobiti napotnico, ali je samo samoplačniško.
Hvala vsem za odgovore
Lp
condemned for life
Pozdravljeni
Moram reči, da so me pritegnili vaši komentarji glede kaj naj zdaj z neko osebo, ki ima MOM, in se popolnoma strinjam z vsemi, ki pravite čim dalje od njih, ker so samo za zgago.
Ampak vsaka stran ima dve zgodbi, vi dejansko pravite, da te osebe niso vredne ljubezni, podpore, prijatelstva niti življenja samega. Seveda ne, le kako naj si zaslužijo ljubezni, če odajajo samo sovraštvo in , le kako naj imajo prijatelje če jih samo izkoriščajo, le kako naj obdržijo stalno službo če so čustveno nestabilni in jih vsaka stvar vrže iz tira. In kam zdaj z takšnim bitjem iz drugega planeta, naj jih preselimo na mars, mislim da to še ni izvedljivo, kaj pa genocid, ja mislim, da bi bila to, kar dobra rešitev, dajmo vse te ¨ČUDAKE¨ , kar odstranit pa bo svet veliko bolj lepši.
Veste vsi smo ljudje takšni in drugačni vsi trpimo, nekateri malo bolj, nekateri malo manj, nekateri tega ne pokažejo, nekateri tega ne zmorejo skrivat. Vsi vaši komentarji so enostranski, sebični in to je vredu, saj je vsak odgovoren za svoje življene in lastno srečo, ampak izivam vas, da samo za trenutek pomislite, kaj te ¨ČUDAKI¨ preživljajo vsak dan.
Pomislite na nek dogodek v svojem življenju, ki je bil tako grozen, da se ga verjetno sploh ne spomnite oz. se ga nočete, ker je bil enostavno preboleč, sedaj pa to BOLEČINO to vaše notranje trplenje, ki je tako močno, da ga čutite na fizični ravni pomnožite z 10 in dobili boste en majhen utrinek, kaj te osebe preživljajo čisto vsak dan.
Teh notranjih bolečin se ne da opisati z besedami, in prisotne so vedno kjerkoli, kadarkoli socialna interakcija jih samo spodbudi, kot bi ti negdo dajal sol na rane, ampak to ni vaš problem to je njihov problem, to je MOJ problem ja tako je moj problem.
Tudi jaz sem eden izmed teh ¨ČUDAKOV¨ in povem vam, če bi le vedeli pomen BOLEČINA, trplenje, neskončna praznina, življenje brez smisla….. bi dvakrat pomislili preden nekoga obsojate.
Vse življenje se bojujem s svetom oz. s svojim notranjim, in vem, da je drugačen od zunanjega sprejel, sem dejstvo, da ne bom nikoli okusil vaš svet brezbrižne sreče in zadovolstva, ki ga imaste za samoumnevnega, nekaj kar je na vaši dlani.
Mojo BOLEČINO sem omamljal v alkoholu, samo tako sem lahko dokaj normalno funkconiral, dolgo sem se tudi spogledoval s smrtjo, in jo tudi našel, a me ni vzela.
Zdaj sem star skoraj trideset let, in noben dan mi ni bil naklonjen brez BOLEČINE, prej sem jo poskušal omiliti z alkoholom sedaj sem to zamenjal za knjige, in tako tudi našel svojo dijagnozo Mejna osebnostna motnja.
Ampak to ne pomeni, da nismo zmožni ljubezni prav nasprotno, zmožni smo jo toliko kot nihče drug, problem nastane samo ,ker jo ne znamo uravnavat pri nas je VSE ALI NIČ.
Zato naslednijč, ko se zazrete v oči odraslega jeznega človeka, pomnite, da zadaj se skriva nepopisna otroška bolečina.
Lp
condemned for life
Spoštovani condemned for life,
življenje je namenjeno učenju, je naš učitelj, vsi tukaj se učimo, razvijamo, seveda vsak v svojem tempu, na svoj način. Z motnjo ali brez. Ni nujno, da je nekdo brez motnje srečnejši kot vi. Lahko živi težje kot vi. Vse pa je odvisno od tega, kaj želite, koliko ste pripravljeni v svoje zadane cilje vložiti. Vse je odvisno od VAS. Ste se pripravljeni preseči v svojem razmišljanju? Ste pripravljeni izstopiti iz množice? Ali vam je udobneje ostati v ustaljenih tirnicah? Odločitev je na vas.
Vsak je odgovoren za svoje življenje in sanje. Zakaj vam to govorim? Vidim, da je ena od večjih ovir v vašem življenju vaš občutek žrtve, vdanosti v usodo, brezciljnosti, brezvoljnosti, obupanosti, izgube smisla; češ, da tako ali tako ni možno nič več doseči, spremeniti ali izboljšati. Vem, da so vse to lahko simptomi depresivne m., a hkrati tudi vaša trenutna resnica. Morda se pa da. To je vaše sedanje prepričanje, ki ga živite: da niste dovolj dobri, da vas nihče ne mara, da niste vredni nikogar, da niste sposobni, da vas vsi obsojajo, da se tako ali tako ne izplača…. Spremenite prepričanja in spremenili boste svoje življenje. Razni strokovnjaki so vam lahko na začetku v oporo, da vas usmerjajo, vodijo, poslušajo (to je moje mnenje), večina dela, ki ga boste opravili, je odvisna od vas, od vaše volje, moči, vztrajnosti. Delala sem s klienti z MOM, ni jim bilo lahko, imeli so hude izkušnje za sabo, največja težava tekom terapij je bila njihova vztrajnost, vera v to, da se da, da bodo zmogli, da bo potrebno zdržati, se potruditi. Zaradi teže stisk so želeli takojšnje učinke, spremembe, ki jih žal noben strokovnjak ne more pričarati, tudi če bi želel. To je kompleksna tema, ki zajema vrsto različnih dejavnikov, ki se vsi medsebojno prepletajo in proces še otežujejo. A vsak se odloča sam, vsak trenutek je po svobodni volji na terapiji ali pa odide, ko želi. Morda vam bi knjiga Martina Kojca Učbenik življenja za začetek podala osnove našega življenja in razmišljanja. Brala sem tudi o dr. Dernovškovi, psihiatrinji, ki naj bi se že leta ukvarjala z ljudmi z MOM, pri čemer gre za kombinacijo zdravljenja z zdravili in psihoterapijo, morda vas nagovori, boste videli. Ali pa boste iskali druge možnosti. Sami lahko začnete takoj. Eno je branje knjig, to že počnete, da dobite nekaj osnove. Priporočam, da kolikor imate še energije in moči, jo začnite vnašati v vsakdanje življenje z mislimi, da vam bo uspelo (ne glede na vaše dosedanje izkušnje), ustvarjajte si vizijo, sanje, slike, na dnevni ravni, namesto negativnih misli zavestno oblikujte pozitivne, kolikor lahko. Prevzemite odgovornosti za svoje življenje, bodite aktivni, vsak trenutek se odločamo, vedno imate izbire, lahko se odločite, da boste še naprej žrtev, ki jo vsi obsojajo, lahko pa s svojim življenjem nekaj naredite, zavrtite kolo v drugo smer, iščete dalje. Prav tako začnite spuščati preteklost, predvsem zamere, ki predstavljajo največji strup. Torej, odpuščati, odpuščati za nazaj. Poiščite način, ki vam bo ustrezal.
Raziskujte, berite še naprej, prave knjige vam bodo prišle naproti, iščite razne možnosti za napredek v svojem življenju. Naj bo en mali korak naprej in tisti gotov. Srečno na vaši poti.
Pozdravljeni
Hvala za vaš čas in odgovor se strinjam z vami, da je vsak odgovoren za svoje življenje, ter lastno srečo.
Mislim, da je moj največji problem v moji identiteti, ki se ni nikoli razvila, sodeč po branju knjig verjetno od mojih staršev saj praktično ni bilo nobene vzgoje ( zrcaljenje otroka v starših ).
Tako, da v bistvu sploh nevem kje naj začnem, kaj naj delam v življenju včasih se mi zdi kot, da sploh ne obstajam kot bi bil v nekih sanjah, imam tudi socialno anksioznost enostavno se ne počutim dobro med ljudmi, verjetno zaradi mojega občutka inferiornosti vedno sem imel občutek manj vrednosti in samosovraštva.
Vem, da je vse v moji glavi, ampak bojim se, da sem zabredel pregloboko ustvaril sem si svoj lasten labirint iz pekla iz katerega ne najdem izhoda.
Živim v majhnem mestu, kjer vsak pozna vsakogar, ljudje govorijo takšne in drugačne zgodbice o meni nekatere so verjetno resnične, saj tekom prejšnih let nisem bil ravno čustveno prijazen do ljudi in sedaj plačujem ceno za to.
Tako, da se trenutno, kjer živim težko razvijam že dolgo časa premišljujem na selitev drugam a vem, da če ne razčistim svoje zmede v glavi nebom nikoli srečen.
Lp
