Spoštovani,

po mojem mnenju bi težko rekla (čeprav bi to bolje potrdil strokovnjak psihiater), da simptomi pri BPD popolnoma izzvenijo, saj priročnik DSM VI opredeljuje osebnostne motnje, kamor sodi tudi BPD, kot trajne vzorce komuniciranja, dojemanja in razmišljanja o sebi, drugih in svetu. Ti vzorci, ki so v človeku globoko ponotranjeni, v življenju povzročajo osebne stiske in težave v odnosih. Prav tako je prognoza teh motenj slaba.

Sama bi vam priporočila delo na sebi oz. obisk terapevta/terapevtke, kjer bi tekom procesa lahko razkrili vse vaše najgloblje strahove in probleme, ki vam ne dajo miru ter spregovorili o vseh strahovih in tudi željah v vašem življenju. Smisel terapije je ravno v tem, da se ponovno po-doživi vse najtežje pretekle izkušnje in da vas tokrat v najtežjih trenutkih terapevt sprejme, sliši, vztraja in ovrednoti vse občutke, ki vas ob tem spremljajo. Po takšnih, drugačnih izkušnjah v odnosu, katerih niste vajeni (npr. da terapevt vztraja z vami naprej kljub temu da se močno razjezite; kljub temu da ga zavrnete in zamudite terapijo, idr.) in preko katerih se ustvarja varen odnos in zaupanje do drugega, vam bo življenje marsikdaj lažje in v marsičem bolj razumljivo. Vas so namreč izkušnje od doma tako močno zaznamovale, da vas spremljajo še danes in se v nepričakovanih trenutkih izražajo (strah pred zapuščenostjo, strah pred tem, da bi se poškodovali, strah pred konflikti…). Strah pred zapuščenostjo ali zavrnitvijo je temelj vsem BPD. S terapijo in pogovori se lahko simptomi močno olajšajo in znižajo, tako da življenje lahko postane precej funkcionalno, ne bi pa rekla, da simptomi v celoti izzvenijo. Potreben je namreč čas, preden znova vzpostavite zaupanje do bližnjih, potrebno je veliko pozitivnih situacij, ki vam bodo zaupanje dodatno okrepile ter zmanjšale strah, ki vas spremlja. V vašem primeru vidim, kot ste že sami navedli, da ste v partnerski zvezi našli smisel v življenju in je le-ta morda nekatere simptome zmanjšala, sploh ker se v njej dobro počutite in ste relativno brez skrbi. Pridejo pa trenutki, kot pravite, ko se znova počutite prestrašeno in negotovo, tudi besno, prazno in osamljeno in bi se najraje obvarovali z že preverjenimi, a precej uničujočimi recepti samopoškodovanja, ki ni nič drugega kot zapolnitev notranje praznine, ki je tako zelo močna. Zaradi negativnih izkušenj iz otroštva vas nevede spremljajo občutki nepomembnosti, nevrednosti in odvečnosti, ki se vsi izražajo preko nezaupanja, strahu pred tem, da bi ostali sami ter željo, da vsaj nekaj čutite, čeprav samo bolečino (z zadajanjem poškodb).

Srečno vam želim na vaši poti.

Pozdravljeni!

Po vztrajnem iskanju mnogih odgovorov in razlag za pekel v razmerju z mojo punco sem naletel na tole temo… Našel sem marsikaj, vsak opis različnih psihičnih stanj pa je imel rahlo odstopanje od stanja, ki me zanima. Tale pa je pravi. Žal…
Razumem Marka, avtorja teme izpred štirih let. Najbolj pa stavek:”…Ker dokler ne daš tega skozi, ne moreš razumeti, kakšni so občutki in kako težko lahko postane življenje…”
Tudi sam preživljam podoben pekel s punco, mojo drago, s katero sem nadomestil ali pa tudi marsikaj izgubil skoraj vse v mojem življenju. Moja draga ima prekleto BPD!!! Popolnoma sem na tleh… že spet… ne vem kolikokrat sem že bil, v najinih tako ali drugače skupnih skoraj štirih letih. Mimogrede – ravno to se dogaja, kar je opisano na strani http://sharischreiber.com/anycost.html , ki jo je prilepil Marko.
Trenutno spet preživljava obdobje “napada” njene pošasti od kdovekje. Prišla je kot ponavadi – nenapovedano, čeprav sem se v tem času naučil prepoznati znake, ki naznanjajo bližajočo se katastrofo.
Skratka – rad bi pomagal, njej in s tem tudi sebi, rad bi naju rešil. Prosim za pomoč, kako, kje naj začnem?

Hvala za odgovor.

Spoštovani Burnout,

predlagam, da podrobneje preberete moje predhodne odgovore ter predvsem odgovore drugih bralcev foruma, ki so podali zanimive izkušnje in informacije, ki bi vam utegnile koristiti. Npr. našli boste kontakte, ki bi vam morda koristili, ga. Maja 1984 je pisala o svoji izkušnji zdravljenja, našli boste info o jemanju zdravil, ki so nujna pri tovrstni motnji in še kaj. Če bi vašo punco lahko spodbudili, da si poišče strokovno pomoč psihiatra, ki je tu neizogibna, ter nato v kombinaciji s psihoterapijo, torej pogovori o njenih travmah in zlorabah iz otroštva, menim, da se simptomi motnje lahko olajšajo, zmanjšajo ali stabilizirajo. Težko presodim, ali se simptomi v celoti odpravijo. Vaša punca ima za seboj nedvomno težko zgodovino, ki jo bo spremljala, dokler ne bo o njej spregovorila in jo čustveno predelala. Ob tem ste ji vi lahko v oporo in pomoč. Nemara jo boste v teh izkušnjah tudi najbolj razumeli. Če punca bolezen priznava, bo bistveno lažje.

Srečno in pogumno vam želim.

Sem napisala celo zgodbo, pa ni sprejelo. Upam, da bo bolje sedaj. Malce sem prebirala o MOM, forum in prišla do zaključka, da bi naj imela oba s partnerjem MOM. Zakaj?
Kot prvo naj povem – oba izhajava iz čudnih družin. Pri možu je veljalo samo delo, učenje, nagrade,… Če je bil v vsem tem uspešen, so ga doma “videli, čutili”, v nasprotnem primeru je bil tepen, kaznovan,… Vsekakor ni bil deležen prave ljubezni, pohval. Banalna zadeva – ko je želel trenirati nogomet je oče izjavil, da to je za luzerje, tiste ki nimajo kaj delati. On bo raje koristen. In je moral doma delati, včasih cele dneve. Ven je šel, ko je oče ocenil, da je naredil dovolj. Isto je bilo kot otrok, mladostnik, nato pa kot oče. Imel je neverjeten strah pred očetom. Mati je morala biti vedno tiho. Ko smo še živeli skupaj, smo se morali vsi prilagajati tastu. Nekoč sem ponorela, od takrat je bilo drugače, pa vendar – nekaj je ostalo v zraku.
Pri meni zadeva obratna. Nikoli se ni nihče preveč zanimal zame, živela v selitvi med babico, mamo, stricem. Vsak imel svoje normative, vendar sem živela s samo sabo. O kakšni starševski ljubezni nikoli ni bilo nič čutiti. Nikoli pokazala prizadetost. Samo jezo sem lahko kazala, žalost nikoli. Če sem bila žalostna, sem se skrila in jokala, da kdo ni videl moje slabosti. Še danes je tako. Žalost ne kažem, ker pokažem slabost. Jezo kažem z lahkoto – potem te nimajo za slabiča. Žal, v vseh letih zakona, poznanstva, me niti mož ne pozna. Ali tako dobro igram, ali ne želi (mislim, da ne želi, ker to pomeni, da se bi poglabljal vame ter najin odnos).

In dva takšna čudna patrona sva se našla skupaj, si ustvarila družino. 20 let je nekako klapalo, z vzponi in padci, odhajanjem in vračanjem. Sedaj pa jaz ne zmorem več. Moti me, da se mora mož še vedno samo dokazovati, da drugače ni zadovoljen sam s sabo. Da mu pomeni nekaj samo, če ga pohvalijo ali pohvalimo. V službi dela po 12 ur in več, samo da dobi neko potrditev oz da vidijo drugi, kaj je naredil. Če ne komentirajo, je potem doma užaljen in ga jaz tolažim. Prosila sem ga, da ga doma tudi potrebujemo, ampak to ni to. Kot da ga duševno hrani pomoč drugim, doma se že znajdemo ali počakamo na to, da mu je. Moja čustva ga ne zanimajo, razen ko mu zagrozim z odhodom. Potem je kot med sladek kakšen teden. Pozneje pozabi in ga ne zanima nič kako smo domači. Otrokom najeda, govori, da nimajo delovnih navad, da so leni. Meni ne pomaga nič, saj sem tako sedaj doma in imam čas, naj delam. Če ga kaj prosim – bo že. In čakam tako dolgo, da na koncu naredim sama. Če mu povem o svoji neizpolnjenosti v zakonu se razjezi, reče da ga jaz odrivam ker pritiskam nanj, da ga je strah vračat se domov, ker samo najedam, mu ne dam dihati. Pa vendar – mene moti, da me celo življenje nihče ne upošteva. Mojih želja, mojih čustev, mmoje žalosti, veselja. Tudi jaz iščem neko potrditev za svoje opravljeno delo. Pa je ne dobim. In sedaj, ko sem ostala brez službe je zadeva še hujša.
Lahko iz razbranega kdo pove, če naju muči MOM ali pa samo mene ali moža? Mož je zaradi službe in vsega na antidepresivih, meni dosti ne manjka, ker imam prav prazno življenje ob njem. A si res ne zaslužim da me ima nekdo rad, mi to pokaže? A res pri možu samo nekaj velja, če ga hvalijo in da dela? Najbolj se lahko skregava, ko reče, da samo delo krepi človeka. In potrjevanje vidi samo v delu. No, zdaj je začel še, da mu ženske lahko zaupajo težave, se mu zasmilijo, jih posluša,… Ko sem ga vprašala zakaj to, je rekel da mu pač zaupajo, da jim pomaga že če jjih posluša, jim po moško svetuje. Jaz pa??? Komu pa se naj jaz zaupam, da mi bo svetoval? Zalotila sem se, da mislim, da moža sovražim. Ker me ne upošteva, ne pozna, ni čustev z njegove strani, zato ker laže. Laži so še ena stvar, ki me milorečeno zelo moti pri njem. Tolikokrat sem ga dobila na laži, da že več enostavnih stvari ne verjamem. Laže o vsem – delu, kolegih, kje se nahaja, s kom je, občasno se dobi s dvema ženskama – briše majle, klice, pogovore (nič strašnega, samo prijateljsko). Laže tudi kolegom, domačim – včasih manjše včasih večje laži. Pred leti sva sicer poskusila neko terapijo – njega nikoli ni bilo, jaz sem hodila. Možu se to zdi poniževalno, idiotsko, saj ni neki bolnik, težav tudi nima. Jaz pa če jih imam, pa le naj hodim. On ima bolj pametno delo, kot pa tam sedet eno uro. Izguba časa. Res sem obupana, včasih razmišljam, da bi naredila kaj možu, včasih sebi. To ni življenje, to ni zakon. To je trpljenje, umiranje na obroke. Vsa sreča, za moje otroke, ki so edina lučka na tem svetu.
Hvala, če me boste prebrali in kaj svetovali.

Tudi na Monu obstaja forum MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA, tako za svojce in za tiste, ki obolevajo za to motnjo.

Pa srečno!

Spoštovana motena oseba,

žal mi je, da ste si nadeli takšno uporabniško ime, saj se sliši precej žaljivo. Glejte, če imate pogoste izbruhe jeze, besa ali sovraštva in če grozite, da boste odšli (oziroma ste tudi odšli in se vrnili), to še ne pomeni nujno, da imate motnjo. Za diagnozo MOM mora človek izpolnjevati večino (to je v psihiatriji točno opredeljeno) simptomov te motnje, ki morajo hkrati trajati dlje časa (tudi to je opredeljeno). Vsak od nas se vedno lahko najde v simptomih različnih motenj, kar ne pomeni, da imamo zdaj neko motnjo, le kdaj pa kdaj se počutimo tako, npr. depresivni smo vsi kdaj. Ali imate vi oziroma mož motnjo bi vam točneje lahko povedal strokovnjak-psihiater, ki se s tem področjem ukvarja. Mimogrede lahko omenim, da je v zadnji številki Revije Jana z dne 17.07.2012 intervju z znano psihiatrinjo, ki govori ravno o zdravljenju omenjene motnje. Morda vam in še komu njeni napotki in informacije lahko pridejo kaj prav.

Glede na svoje izkušnje bi rekla, da vaju je z možem samo tako zelo zaznamovalo vajino otroštvo, da se njegove posledice že vrsto let kažejo v vajinem odnosu in zakonu. Oba sta bila v jedru in zgodnjem otroštvu zavržena s strani staršev, vi tudi zanemarjeni, zaradi česar vaju pogosto spremljajo občutki praznine, osamljenosti, žalosti in močnega hrepenenja po bližini, kar je razumljivo. Vsak od nas želi biti od bližnjega sprejet in pripadati družini, saj se sicer počutimo, da življenje nima smisla in vrednosti. Našla sta se ravno takšna dva, ki oba hrepenita po bližini, sprejetosti in ljubezni, nihče od vaju pa tega nikdar ni dobil, zato to težko nudita in dajeta drug drugemu. To ne pomeni, da nimata ljubezni, imata jo. To samo pomeni, da sta bila v otroštvu in tudi kasneje tolikokrat prizadeta in razočarana, da sta si nadela različne obrambe nase, ki vama zdaj ne dovolijo, da bi se drugim odprla, jim zaupala, se zbližala ali povezala. Do vašega najintimnejšega jedra nihče nima dostopa, saj je bil prevečkrat ranjen. Funkcionirate pač kakor ste se naučili v preteklosti, da bi preživeli. Ugotovili ste, da če znorite, se razjezite ali zagrozite vas drugi resno vzame, opazi ali sliši, sicer ste neopazni in spregledani. Nikomur nočete nič slabega (niti vaš mož ne), ne znate pa reagirati in razmišljati drugače. Vaše sovraštvo, ki ga trenutno čutite do moža, je v bistvu resnice namenjen vašim staršem, katerim ste bili odveč. In še vedno se počutite tako, le da tokrat ob možu. Odvečnost in nepomembnost pa izhaja iz vašega ranega otroštva, ko so vas selili sem in tja “kot mačka mlade” (oprostite izrazu). Saj vi ne morete vedeti komu pripadate, ker se niste nikjer zares počutili varno in zaželeno. In če ne pripadate družini, življenje res izgubi svoj smisel. Tako je res težko živeti. Vaš mož pa funkcionira, kot se je naučil kot otrok, in sicer po principu “da nikoli ni dovolj dobro”, “da je vedno lahko še bolje”… Nima občutka, da je naredil zadosti in da se mu ni treba nikomur dokazovati več. Njega sicer še vedno žene strah pred kaznovanjem s strani očeta, zato se podzavestno dokazuje njemu in vsak dan upa, da ga bo oče končno pohvalil in bil ponosen nanj. Enako zdaj vaš mož pričakuje od vaših otrok, ker je to edini način, ki ga pozna in misli, da je tako prav. Tukaj vi lahko odločno nastopite in ga ustavite v ustrahovanju otrok (če slučajno to počne) oziroma kadar ocenite, da absolutno pretirava, jih sili, terorizira ali kaj podobnega.

Nedvomno si oba zaslužita biti sprejeta in ljubljena, saj sta zagotovo globoko v sebi, tako kot vsak izmed nas, v redu človeka. Ljudje se med seboj razlikujemo po načinu, kakor smo bili vzgojeni ter izkušnjah, ki so nas oblikovali v določeno osebnost. Sicer pa si vsi zaslužimo bližino drug drugega in srečo v odnosih, tudi vi. Sama bi vam predlagala, da se terapevtske obravnave, kolikor imate seveda željo in voljo, udeležite sami in naredite nekaj na sebi in svojem odnosu z drugimi, kot žena, ženska in mati. Če bo mož kdaj želel, se vam lahko pridruži, če pa ne, pa nič hudega. Imate vso pravico, da nekaj ukrenete s svojim životarjenjem in nesmiselnim življenjem, seveda pa si lahko bodoče življenje preko strokovnih pogovorov veliko bolj osmislite. S svojim drugačnim razmišljanjem lahko kasneje vplivate na vse ljudi okoli sebe, tudi moža. Sčasoma lahko ugotovite, kaj si želite od zakona in podobno. Morda potrebujete samo dolgoročnega sogovornika in nekoga, ki bo z vami vztrajal in verjel v vas. Pa srečno!

Pozdravljen.

Življenje s človekom, kot partnerjem,ki ima MOM, ima za posledico dejstvo, da se tisti, ki živi ob takšnem , vedno ubogem človeku,da se ta počuti, ko da bi bil vsak dan v centrifugi …

Kar preživljamo zakonci, kateri imajo partnerji MOM, je neopisljivo.

Svetujem, da preberete knjigo NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH , potem pa zdravo pamet v roke.

Lep pozdrav in vso srečo

Pred casom sem izpolnila nek vprasalnik in razultat naj bi povedal ali imam bdp ali ne.. Vprasalnik je rekel da ne, vendar imam vseeno obcutek, da ja.

Pri nekaterih partnerjih imam velik strah pred izgubo pri nekaterih ne.

V otrostvu sem prezivela izgubo obeh starsev in mislim, da ja, da jemljem zivljenje iz vidika borca.

Imam izbruhe jeze pa ne vedno. Pri nekaterih stvareh sem iztrazito tolerantna. Niti malo pa nisem tolerantna npr. fantova bivsa z nami na dopustu. V druzbi sem velikokrat tista nevtralna.

Razvila sem velik detektor za pocutje drugih, verjetno zato, ker sem bila odvisna od tujcev v rani mladosti.

Sedaj ob koncu partnerstva se pocutim prizadeto in jezno.

Imam obdobja, ko imam obcutek da je jeza stalno prisotna. Spomnim se sebe, ko je nekdo namenoma neprestano praskal moj avto. Nisem mogla ugotoviti kdaj, zakaj in kdo. Pocutila sem se nenavadno ranljivo (strah) in jezno. Ves tisti cas (pol leta) me je to zelo motilo.

Spoštovana,

iz enega takšnega pisma je težko oceniti, ali imate BPD ali ne. Če bi to zares radi izvedeli, bo najbolje, če se obrnete na najbližjo psihiatrično ustanovo, kjer vam bodo dali nadaljnje napotke. Sicer pa ni dvoma, da vam je bilo že od otroštva izredno težko, saj ste odraščali brez staršev. In rekla bi, da je vaš strah, da ne bi izgubili partnerja ali ljubljene osebe, povezan ravno s tem. Ker ste kot deklica morali izpustiti svoje ljubljene starše, pa tega niste hoteli, vas je zdaj podzavestno pogosto strah, da boste najbližje izgubili (in da ne veste, če boste zmogli iti še enkrat skozi vso tisto grozo). Izguba staršev je morda ostala neizžalovana in vas mogoče še kar spremlja. Razumljivo je tudi, da imate veliko jeze in besa, saj jo že zaradi te krivice lahko čutite veliko, če so se vam pa dogajale še druge, pa sploh. Morda bi vam bilo lažje iti skozi življenje naprej, če bi si našli pomoč v obliki sogovornika-terapevta, ki bi vas poslušal, ure in ure ter bil v oporo.

Srečno vam želim!

Pozdravljeni.

Mogoče bo malo zmedeno napisano, se vnaprej opravičujem.
Rada bi se pozanimala malo glede mejne osebnosti borderline, saj sem pred kratkim ugotovila, da jo imam kot diagnozo. In če si lahko sama pomagam, ker sem veliko prebrala o tej motnji in se bojim da ne bom nikoli nehala biti taka.(še kar nekaj časa ne bom šla na psihoterapijo, ker se še menim, jemljem pa zoloft, lexaurin in floanksol ter quelex, ampak ni vse samo na tabletah) Sedaj imam več kot leto dni fanta in odnos sem začela slabšati. Velikokrat začnem prepir brez razloga, že samo če se me kdaj dotakne v sebi pa ćutim zelo močno jezo brez razloga, (je sicer brez razloga, zavedam pa se, da izhaja iz preteklosti, saj sem imela starša alkoholika, s sestro sva bili zanemarjeni in ne vem, mogoče zlorabljeni) Hkrati vidim, da ga prizadane v sebi pa čutim, kako me jeza pomiri. Vedno mi je žal in mu dopovedujem, da ni on kriv in da jeza ne leti nanj osebno. Ne vem, bojim se, da bo postal čustveno izmučen, saj sem zahtevna, on pa je vedno zelo potrpežljiv a tako ne more iti večno. v bistvu pišem, saj se želim v času pomagati, sedaj, ko sem spoznala da sem jaz tista, ki razdira odnose – zamenjala sem več rejnic, posvojitelji so se me odrekli( najbrž niso bili dovolj močni za to), sicer na mojo željo, bila sem v polju, na KOMZ – u… in vedno ko se preveč navežem na osebo, začne iz mene prihajati vedno več jeze. Upam, da bom enkrat v odnosih normalno funkcionirala. Sedaj sem zelo napredovala, tudi psihiater je tako napisal saj se že več kot leto ne režem, začela sem ceniti življenje, postala bolj samozavestna in optimistična in s tem sem mogoče končno dobila nekaj empatije do ostalih.to so opazili tudi ostali. verjamem, da s tem ko se trudim in opazujem sebe, svoje izbruhe in obdobja tesnobe itd., da bom to motnjo s tem ko se bom opozarjala in iskala načine da sem boljša oseba v odnosu do drugih premagala. Vendar se zelo bojim, da bom pristala kot večina z to motnjo in kar piše v knjigi in ne vem kaj naj. stara sem komaj 19 in živim sama, fant pa pride na dva tedna za vikend.

Hvala za vaš čas! Lp.

Spoštovana oksana,

zelo spodbudno je kdaj prebrati tudi tako obetavno zgodbo, kot je vaša. Da kljub docela negativnim in težkim izkušnjam iz preteklosti razmišljate z upanjem na boljši jutri. Zelo dobro. Sem vesela za vas.

Kot kaže, ste v svojem mladem življenju izkusili najrazličnejše oblike zlorab in zanemarjenosti, torej tisto najhujše, kar človek v življenju sploh lahko doživi. Zavrženost s strani staršev in kasneje številne zavrnitve in obupani razhodi od tistih, ki so vam bili dokaj blizu. Vaša motnja je samo odraz vašega težkega otroštva. V sebi nosi vsa pomembna sporočila. Kako človek ne bo imel kasneje v življenju težave v odnosih, če pa so bili vsi dosedanji tako grenki in negativni? Verjetno podzavestno vsakič znova pričakujete, da vas bo najbližji znova zapustil iz ne vem katerega razloga in se trudite narediti vse, da vas ne bi, pa se kljub temu vedno približate podobnemu zaključku. Razumljivo je, da imate v sebi tono besa in sovraštva na starše, saj ste bili zaradi njih nezaščiteni, zaradi njih so vas selili iz družine v družino, zaradi njih ste morali tako mladi doživeti tako velike spremembe in to brez prave čustvene opore. Nikoli pa ni bilo možnosti, da bi staršem ta bes vrnili nazaj in da bi se do onemoglosti zjokali in razjezili na vse krivice, ki ste jih doživeli, a jih ne bi smeli. Verjetno ste se večkrat vprašali, zakaj ste morali vse to doživeti ravno vi ali s čim ste si to zaslužili. Z ničimer. Očitno pa ste tako močna in vztrajna oseba, da vas kljub vsemu različne življenjske situacije ne ustavijo kar tako in se trudite iti v življenju naprej, kar je tudi prav. Vsekakor bi vam priporočila sogovornika (terapevta, psihoterapevta, psihologa…), nekoga, ki mu boste zaupali in ob katerem se boste počutili varno, da boste v živem odnosu lahko predelali in znova odprli pretekle izkušnje ter o njih večkrat spregovorili. Šele ko te pretekle izkušnje lahko začutite in razumete ter globlje sprejmete, lahko zaživite na drugačen način. Vaša jeza ni v vas kar tako, ampak za njo tičijo številni razlogi. Zagotovo ste zaradi dosedanjih izkušenj občutljivi že na čisto drobne zavrnitve ali znake, ki spominjajo na zavrnitev, zato burno odreagirate, ne da bi se tega zavedali. V procesu terapije vas lahko kdaj spremlja tudi fant ter se pogovarjate o vajinem odnosu. Tudi doma se lahko pogovarjata o stvareh, ki ste jih zapisali v tem pismu: da ne zmorete ali ne znate odreagirati drugače, čeprav si želite. Če vaš fant čuti vaše stiske in vaš trud, da želite nekatere stvari spremeniti, ne bo kar odšel. Šteje namreč vaša celotna osebnost, vaša dobrosrčnost, kdo vi ste, kako razmišljate in čustvujete, ne le napačne poteze.

Želim vam vse dobro na vaši poti, čimveč stvari dajte iz sebe in jih ne zadržujte v sebi – seveda osebi, ki ji zaupate in ki je iskrena do vas. Naj bo vaša pot, po kateri boste šli, odslej posuta z lepimi in dobronamernimi stvarmi ter mirom in varnostjo. Enako želim tudi vaši sestri, s katero sta verjetno povezani, saj sta doživeli podobne izkušnje. Zaupajte vase in svojim odločitvam. Nekaterim boste morda lahko odpustili, nekaterim pa morda nikoli, prav je, da naredite, kakor čutite. Srečno vam želim!

Pozdravljeni,

Ne morem verjeti…slučajno sem, ob vpisovanju določenih zadev v iskalnik, naletel na to motnjo in bolj ko sem jo bral, bolj zgrožen oz vesel sem bil. Zgrožen zato, ker sem se našel v skoraj vseh točkah, vesel pa zato, ker sem vsaj našel vzrok oz razlago, zakaj sem tak (oz sem bil tak – ampak več o tem v nadaljevanju), kot sem. Aja..pa še par podatkov..star sem 29 let, sem poročen, imam otroka.

Bi pa rad, da bi mi nekdo, ki ima s tem več izkušenj, probal potrditi ali gre za to…

Kot prvo, da na hitro naštejem svoje značilnosti (nekatere sem že odpravil, druge ne):

– intenzivna čustva
– nesamozavest
– neizoblikovana samopodoba
– žellja biti všeč in ugajati drugim
– “kuhanje mule”
– spreminjanje razpoloženja
– izbruhi jeze, tudi agresije (nikoli proti ženi/otroku/staršem.. in nikoli proti ženskam) in tovrstna početja
– težave pri nadziranju čustev in vedenja
– strah pred samoto oz zapustitvijo
– želja po nadzorovanju v odnosih
– želja po skrbi za druge
– želja po tem, da drugi skrbijo zame
– ljubosumnost
– pretiravanje v določenih konstrukcijah glede nekih dogodkov (iz muhe ne le 1 slona, ampak 2)
– občutki tesnobe..
– občutek zapuščenosti / osamljenosti
– odvisnost (od odnosov, spolnosti, pornografije)
– rahla oblika depresije
– nezaupanje v ljudi
– ogromno časa analiziram (tudi psihološko) ljudi, občutje, odzive, iščem razlage..
– rahla obsesivno kompulzivnost (preverjanje če sem zaklenil vrata sigurno kake 4x preden grem, preverjanje če imam denarnico – tudi zelo pogosto, določene zadeve morajo biti nujno na določenem mestu, če ne me to izjemno moti…..)

Naj prvo omenim, da sem prejšnji dan izpolnil tuj vprašalnik in je bilo točkovanje “pod 20″, med 20-25” in “nad 25”. Nad 25 točk naj bi bila velika verjetnost, da imam to “disorder”. No..dosegel sem 32 točk.

Prvo, da začnem v mladosti… Sicer sem bil vedno mnenja, da sem imel lepo mladost…starša se mi sicer nista veliko posvečala (čas), sta mi pa dosti krat privoščila razne materialne dobrine. One dva sta namreč – lahko bi rekel – deloholika. Sicer je bil vedno razlog pač finančna varnost – v primeru zdravljenj, izgub službe,… Ok..sem pač to sprejel, ni problem. Sem pa bil popolnoma pozabil na določene dogodke iz mladosti, ki sem jih čez čas ponovno podoživel, ko sem se začel obnašati tako tudi sam… Spomnim se namreč, da ko sta se včasih starša skregala (to je bilo v starosti 6-10 let) -> žal je bilo to dosti krat med vožnjo, je imel oče navado sunkovito nekam zaviti, ustaviti avtomobil (pred tem voziti dokaj nevarno) groziti z odhodom, se dreti, gre ven iz avta in začne hoditi stran, mama gre za njim, ga pomirja, ga prosi da neha – sploh pred mano, itd itd itd… To potem tako traja kakih 10 min (včasih so znali ljudje kar gledati kaj se dogaja), potem pride nazaj v avto in če je vse po sreči, je bil potem celo pot domov in cel dan doma tiho in je pač “kuhal mulo”. To se je dogajalo v povprečju 1x tedensko, kasneje 1x na 2 tedna, potem 1x na mesec.. No…potem je v določeni točki celo nehal. Pozneje sem itak že jaz naredil izpit in nisem več toliko hodil z njima. Kakorkoli že…ko se sedaj spomnim na te dogodke….to so bile res travmatične izkušnje… Dosti krat sem bil celo jezen na mamo, ker pač ni hotela ponavaljti določenih zadev, ki jih je govoril oče oz je imela svoje mišljenje.. Pa sem si mislil: “pa dej bodi tiho in ponavaljaj oz govori, kar hoče”.. Pač..kot otrok ne razumeš. Tudi doma je znal imeti pogosto izbruhe jeze, čeprav ni niti 1x v življenju položil roke niti name, niti na mamo. Je pa znal rabiti kak telefon, daljinc, vrata.. No….potem pa še druga skrajnost očeta…. Včasih je znal biti tako ljubeč, tako dober, tako pozoren, skrben, da se kar topiš… Mami se spomni prinesti rože, kavo v posteljo, zajtrk, meni je kupil dosti krat kar sem si želel,….. Ampak kaj ko po 5ih dneh takega lepega življenja, spet pride 2-3 dni pekla.. Pač, čim nekaj ni bilo po njegovem, se spremeni. Vedno pa je “jamral”, da bo odšel, da ga bo infakrt od skrbi, kar mu delamo, da ga stiska v pljučih, da mu drveni roka, da se trese in da bo omedlel, ipd….

Vedno je tudi izvajal “pritisk” nad nami v smislu “vojaške discipline”. Pač..ustajanje najkasneje ob 8h tudi ko ni šole (počitnice), itd itd itd.. Pač njemu se je poležavanje do 9h 10h zdelo kot lenoba in vedno, ko si ustal, takoj oblačit in nekaj delati. Pač delo delo. Pa potem si hotel nekaj, pa pride on in reče, da ni uredu, da se mora drugače, pa še to se je moralo narediti drugače TAKOJ. Seveda….človek se na to navadi in potem vedno čakaš na navodila, ker nikoli nisi siguren, ali boš naredil nekaj OK.

No…da zaključim z njim… Trenutno jaz z njim itak nimam nobenega ekstra odnosa.. Pač normalno se pogovarjava, čeprav še to zelo zelo malo… Dejansko ne, da bi se ga bal, samo nekako želim čim prej “opraviti” druženje in iti stran. Žal pa se bolj razumem s tastom, od katerega sem se precej zadev naučil in sem na splošno spremenil (na bolje) vzorec razmišljanja. Dejansko sem od našega 1. skupnega 10-dnevnega dopusta (takrat moja punca, sedaj žena, njena mama oz sedaj moja tašča in njen oče oz sedaj moj tast), videl, da v življenju zadeve niso nujno take, kot sem jih jaz prej videl.

Kakorkoli že…v sedaji zvezi je bilo na začetku kar precej težav.. Dejansko sem s sedanjo ženo oz prej punco, v zvezi že 10 let. Pred tem sva bila kolega, precej sva si povedala, bila sva nasmejana, srečna itd… Potem se je začela zveza in vedno sem bil izjemno pozoren, naklonjen, kupoval sem darila, skrbel za njo, itd itd itd… Dejansko je bila ona navdušena, srečna, jaz tudi, itd…

No….potem je prišlo do težav..ona je šla študirat 200km stran.. Kmalu po odhodu sem se začel počutiti zapuščeno, prevarano.. Vsakič sem imel pred očmi sliko, kako se zabava s sošolci, kako je nekoga spoznala, itd… Klical sem jo zelo pogosto, čim mi ni odgovorila, sem ji pošiljal nevem koliko SMS-ov, najprej blaga, potem bolj “groba” in “grozilna” (pač moj odhod, moje bolečine…). Dokler se ni potem javila, da je imela predavanja in da naj pač pogledam njen urnik bolje (ker sem seveda imel urnik, da sem lahko videl od kdaj do kdaj jo lahko kličem) in res… Potem sem se opravičeval, bil sladek, se pogovarjal z njo ure in ure.. Dejansko je bilo spet uredu, dokler ni šla recimo potem ven – na kak žur ali kaj takega s prijateljicami/prijatelji.. Ma že pred tem sem bil slabe volje, metal sem ji pod nos, da bo sedaj sigurno spoznala kakega tipa, da me bo prevarala, da naj se mi javlja, da naj bo do takrat in takrat nazaj….. No…med tem ko je bila ona zunaj, sem ji pisal sms-e, jo klical, počutil sem se spet nekako izdano, prevarano, slabo….. Ko se mi je javila, sem ji jamral kako me to izčrpava in kako me ona dejansko muči..: Kako čutim, da psihična bolečina prerašča v telesno, da se mi zdi da imam težave tudi s pritiskom, srcem, itd itd itd… Da nevem zakaj je taka do mene in ali ne more pač biti doma, ali mora hoditi ven, kaj ni šla štdirati z namenom, da se uči in ne da žura,…. Pač dejansko sem jo hotel nekako prizadeti, da bi mi se potem opravičevala, mi razlagala itd… Do neke točke tudi je, potem pa je bilo tudi njej vse težje in mi je povedala, da to tako ne bo šlo naprej, da jo dušim, da me ima izjemno rada, ampak da jo dušim in da vsakič joka, po mojih številnih sms-ih in klicih s tako vsebino… Potem sem zadeve nekako zgladil, do naslednjega takega dogodka… Vedno pa sem se bal, da me bo zapustila, zato sem imel ogromno željo jo nadzorovati in ji govoriti kaj lahko in kaj ne. Kasneje je prišla nazaj in so se zadeve ublažile, ker sva bila pač vsak dan skupaj.. Ampak, čim je šla na kako večerjo s sodelavci ali kako žurko – prednovoletna/ipd…, sem že po kaki uri začel znotraj sebe razpadati oz se je jeza, žalost, ljubosumje,…, nabiralo do točke, ko eksplodira in ko zadeve ponovim podovno…

Kasneje me je bilo izjemno sram, sploh če sem bil tak pred njenimi kolegi/sodelavci/…, ampak v tisti točki pač nikakor nisem razmišljal trezno in si nikakor nisem mogel pomagati.. Pač vedno sem ji uničil večer, ker sem želel, da bi bil jaz njen center sveta in da se končno posveti meni, ne pa da se tam zabava s sodelavci in kaj jaz vem vse, jaz pa tako zapuščen, bogi in sam.. Poleg tega sem se pa vedno bal, da ji bo nekdo nekaj naredil, jo bo napadel, posilil… Zato sem ji vedno govoril po kateri poti naj gre, kakšen prevoz, katera družba…

Seveda…marsikdo bo sedaj rekel da sem nesramnež, da sem neumen, itd… Ampak…jaz sem te zadeve dejansko tako doživljal… Jaz sem bil žrtev. Če sem se kam recimo vozil, med temi dogodki, sem vozil nevarno, agresivno, bil sem poln jeze, bolečine, itd.. Povzročal sem incidente, fizične konflikte,… Podobno, kot je počel moj oče. Pač iskal sem način, da se mi, tako kot se je moja mama očetu, podredi, da se mi opraviči in pusti, da jo nadziram 24/7.

No…bilo je tega kar nekaj, ampak k sreči, zaradi (očitno) velike doze ljubezni, sem vedno bolj začel zaupati punci in ji vedno manj težil. Sigurno je veliko pripomoglo tudi to, da se je javljala sama od sebe, dosti krat me je klicala, da grem z njo nekam, pa čeprav s sodelavci, če mi je težko, da sem jaz ta čas doma, itd itd… Dejansko sem videl, da je bilo vedno tako, kot je rekla.. Seveda..še vedno, tudi sedaj ko sva poročena, se mi začnejo rahlo porajati razne misli, ampak je intenziteta samo 15% prejšnjim. Tudi nasekiram je ne več, ko recimo pride domov. Sicer redko kdaj kam gre, ampak ko že gre, se potrudim gledati na njena čustva in poskušam svoja čustva nadzorovati oz secirati in ugotovim, da pretiravam po nepotrebnem..

Pač…kot bi me motilo, da se ima lepo, da se zabava…ker pač mene ni zraven in me je dejansko zapustila, ker se “sme” zabavati oz imeti lepo le z menoj. Ne znam opisati..

No…da ne dolgovezim preveč, ker bi rad opisal še nekatere od simptomov.. Nesamozavest in neoblikvanje lastne podobe.. Kaj pa vem..evo banalen primer: ko me je kdo vprašal kakšna glasba mi je všeč, nisem upal povedati, ampak sem rekel “vse” in čakal, da ta drugi reče, kakšna glasba je všeč njemu/njen in potem pritrdil, da je to tudi meni všeč. Čeprav to kar poslušam ni nič posebnega..ponavadi je bilo tako ali tako enako.. Ampak sem se bal, da nekomu, zato ker poslušam določen tip glasbe, ne bom všeč.. In tako v debatah, dosti krat ne povem svojega mnenja, ampak potrjujem mnenja drugih.. Tudi to se mi zdi, da izhaja iz moje mladosti, ker je bilo moje mnenje dosti krat “prezrto” oz pospremljeno s komentarjem: “da sem pač še majhen in da zadev ne razumem” oz tudi če sem imel kako mnenje, čim ni bilo v skladu z mnenjem staršem, je bilo “povoženo” in pač na koncu razloženo, da imata onedva več izkušenj, več vesta, itd… In to je bilo tako za pffff stvari.. Tudi ko smo mi šli kupovati recimo kolo pri 10-ih letih… Čakal in gledal sem njun odziv, katera kolesa bi bila “sprejemljiva” (čeprav finančno recimo ni bil problem) in tega sem potem izbral. Če bi rekle, da mi je všeč recimo zelen, bi onedva rekla, da se bo hitro umazal, opraskal, itd… in naj vzamem rjavega.. Pa sem se potem nekako strinjal: “ja, sej to je res..” in “ma sej rjavi je tudi zelo lep”. In potem sem pač moral biti zadovoljen. In dejansko 8/10 mojih odločitev je bilo sprejetih s strani mojih staršev ali pa so bili prej vedno kakih namigi iz katerih sem razbral njuno voljo. Tista 1 od 10-ih je bila recimo celo pravilna, tista (moja) druga od 10-ih pa je bila recimo napačna… In to napačno odločitev sta mi starša potem nabijal na nos še 5 let po njej. In potem sem dejansko videl, da je bolje, če odločitve prepustim njima oz preden se nekaj odločim, vedno vprašam njiju in čakam odobritev. Če pa se kdaj za nekaj odločim, pa jima ali prikrijem ali se spet bojim kako bosta to sprejela.

Dejansko je to privedlo do tega, da se zelo težko odločim za nekaj, ko pa se za to odločim, čakam za potrditev, da je ok. Če pa mi recimo starša namigneta, da to nikakor ni okej, hitro spremenim odločitev.. Čeprav sta mi vedno poudarjala, da moram odločitve in posledice nosit sam, mi tega nikoli nista omogočala.. Ponavadi sta potem sama od sebe pri posledicah vskočila sama in jih rešila, potem pa mi spet to metala pod nos še par let. Nekako se bojim sprejeti odločitev. Kar je po eni strani hecno, ker drugače zelo pogosto ravnam v določenih situacijah (podzavestno) dokaj pogumno -> v pretepu sem se nastavil, da sem jih fasal jaz, namesto ženske, skočil sem med pse, da rešim malega psa, ko je bila enkrat dokaj nevarna situacija (v tujini spuščeni in “divji” psi), sem se kot ščit nastavil jaz in naredil prostor ženi in otroku, da gresta mimo in potem v avto, jaz pa bi jih, v primeru, da se jim “strga”, zadržal….

Mislim…po eni strani sem pri odločanju strahopeten in čakam navodila/potrditev, spet po drugi strani se brez težav in brez oklevanja in paničarjenja (ko ni časa za razmislek), “žrtvujem” in tvegam svoje življenje.

Aja..pa še tista agresija.. Včasih recimo, ko mi nekdo stopi na prste ali imam občutek, da se iz mene norčuje in mi vsiljuje svoja prepričanja, jih jaz ne sprejmem in se ne umaknem, kot bi se mogoče pričakovalo od take osebe, ampak zelo intenzivno izbruhnem. Dejansko nisem sposoben konstruktivnega kreganja, ampak je pri meni vedno na vse ali nič. Pa tudi to, kar to zadevo “sproži”, je dosti krat majhna zadeva – recimo mi pride na vrata prodajati kake izdelke, pa se kulturno zahvalim in rečem, da ne bi, pa mi potem ponovi, kaj vse imajo, pa se spet zahvalim in odklonim, pa mi potem še tretjič pove, da če bi se usedel, da bi se sigurno odločil in takrat…kot bi se neko stikalo v meni preklopilo, naraste mi adrenalin, občutek imam kot da se rahlo tresem, okrog mene se vse upočasni, iz okolice več skoraj nič ne slišim, osredotočim se na to osebo, priletim ven skozi vrata, jo najprej naderem in potem čakam odziv z željo, da se začne dreti name, da potem s to osebo tudi fizično obračunam. Ponavadi se konča tako, da se obrnejo in gredo. Čez kakih 5-10 min, ko raven adrenalina pade in se umirim, me je ponavadi zelo sram. Sploh, če recimo kaj tudi naredim. Ampak…takrat si res ne morem pomagati. Je pa zanimivo (sreča) to, da se nikoli ama res nikoli ne spravim na ženske/otroka…

Pffff….pismo…tistih alinej je kar precej, rad bi jih obdelal vse, ampak vidim, da to ne bo mogoče.. Pri vsaki bi lahko napisal vsaj toliko, kot sem napisal do sedaj.. Aha..še to… Napisal sem na začetku, da se je stanje izboljšalo… Ja….z ženo sva se odselila “na svoje” – v podnajemniško stanovanje. Prej sva živela pri mojih nekaj časa. Dejansko sem videl, da manj ko imam stika z njima, bolj in bolj se “oblikujem”. Na srečo ampak tudi ob enem (ko zadeve analiziraš) na žalost, imam z njima še vedno precej stika (4-5x tedensko, v povprečju 2 uri), ker jima pomagam pri vzdrževanju hiše, obveznosti, obnavljanju…., ampak onedva pomagata tudi nama… Hah..pa sej to je to.. Eni pomagamo drugim in v kolikor bi eni odklonili (sploh mi2 z ženo) pomoč, bi se midva počutila krivo in nesramno, ker nama moji pomagajo, midva pa njim ne. Pa smo spet v začaranem krogu, ane?

Aja…pa glede na to, da je pri teh motnjah potreben tudi nek časovni okvir, bi jaz rekel, da te mnoge težave trajajo že od mojega 10-ega ali še raje 12 leta, pa sedaj do cca 30-ega. Torej že 18-20 let. Nekatere so se sproti “dodajale”, druge pa so sproti “oslabele”.

Pfffff 🙂

Spoštovani,

kot kaže, je tole čakalo mene. Naj najprej omenim, da ste zelo dobro “zadeli” bistvo sebe in povezali pretekle izkušnje z vašim sedanjim življenjem. Zelo dobro. Ne vem, če vam bom lahko dala lahko tako dober odgovor, kot ste sami analizirali svoje življenje. Zelo dobro ste teme današnjega življenja povezali z negativnimi izkušnjami iz otroštva, kar dejansko drži. Vaše težko otroštvo vas je zaznamovalo do te mere, da danes razmišljate, čutite in se vedete podobno kot nekoč oziroma v skladu s čustvenim vzdušjem, ki ste ga doma srkali s strani obeh staršev – tako z zgledi kot predvsem čustveno. Vse ste občutili, vsega ste se preveč naužili in danes še vedno to živite – čeprav ravno tega nočete. Vaše negativne in kar precej travmatične izkušnje iz otroštva ob vaših starših so vas zares zelo zaznamovale. To se upam trditi, ker ste tudi sami našli smiselne vzporednice, ki se ujemajo.

Za katero motnjo dejansko zares gre, si ne bi upala zagotovo trditi, imate pa precej simptomov različnih osebnostnih motenj, morda največ mejne (borderline), nekaj narcicistične, antisocialne, depresivne simptome. Verjetno bi točno diagnozo bolj izluščil kak psihiater, ki so boljši strokovnjaki na tem področju. Izvor teh simptomov ste že sami ugotovili. Kot otrok ste bili nemočni in odvisni od staršev in niste imeli izbire, da bi se drugače zaščitili, kot ste se. Ko otrok svojega mnenja, občutkov, jeze… ne more izraziti, ker je prenevarno in ker staršem niste zaupali, le-to vse ostane v njem (ker je tako bolj varno), vendar se počasi izrazi na zelo destruktiven način. Vse to pa ste opisali. Vse, česar niste mogli izraziti in potožiti staršem, da bi vas slišali, vam prisluhnili, vas zaščitili, se je začelo po malem izražati preko tesnobe, neustreznega vedenja, nekontroliranih izbruhov jeze, slabe samopodobe (veliko krivde ste prevzeli nase) in predvsem veliko strahov in nezaupanja. V vaši globini je nedvomno en ogromen STRAH PRED ZAVRŽENOSTJO. Le ta pa izhaja iz travmatičnih izkušenj ob vašem očetu, ki je bil skrajno nepredvidljiv in ne-varen, saj nikoli niste vedeli, kaj lahko pričakujete, pa tudi s strani vaše matere, ki vas ni zaščitila, ko bi vas lahko, temveč sta na koncu celo oba nastopila proti vam. Niste imeli druge izbire, saj ste bili otrok!, le navidezno prilagoditev skrajno uničujočemu čustvenemu vzdušju vaše primarne družine. Posledice pa so se pri vas začele izražati na različne načine.

Všeč mi je, da ste se tako dobro bili sposobni poglobiti vase in se samo-analizirati ter si hkrati priznati, da imate težave in da rabite pomoč v stiski. To je namreč zelo težko spoznanje, pa hkrati odrešujoče. Vaše trenutno razmišljanje tudi kaže, da hočete izstopiti iz tega kroga ponavljajočih se vzorcev, ki se vlečejo že kakih 20 let, in zaživeti drugače, kot ste nekoč živeli s starši. Bravo. Vi ves čas čutite, da tega nočete in je tudi krivično, da ugotovite, da po tolikih letih dejansko še vedno živite tako, kot nekoč, čeprav ravno tega nočete. Danes še vedno nevede poustvarjate situacije (in občutke), ki vam omogočijo, da se počutite tako, kot ste se ob starših, kar vam je poznano in varno. Svetla točka pri vašem bodočem delu je vaša žena, ki vam je v oporo in se vas trudi razumeti. Cilj zdravljenja je zagotovo doseči, da bi vašim staršem dokončno preko pogovorov lahko vrnili vse, kar čutite, kar ste čutili, vse zamere, vso jezo in vse breme, ki sta ga nevede prenesla na vas. Potrebno bo iti zelo v globino in preteklost ter veliko govoriti o tem, kako ste se počutili, kar je zelo težko. Pri terapiji bi se morali vrniti čisto nazaj in začeti snovati temelje za vaše drugačne odzive, reakcije, vedenje, nastopanje, saj bi vam šele te začele tlakovati drugačen način življenja. Da torej spoznate drugačni svet, takšnega, ki bo bolj varen, gotov in trden za vas. Bolj predvidljivega.

Priporočila bi vključitev v katerokoli obliko terapevtske pomoči, kjer bi intenzivno delali na sebi in preko pogovorov in konkretnih dejanj počasi začeli spreminjati te destruktivne vzorce in jih menjati z za vas bolj varnimi. Gre za proces in stvari se bodo spreminjale počasi, zato je potrebno vztrajanje in potrpežljivost. Terapijo bi lahko obiskovali sami, po želji z ženo, kasneje pa bi bil dosežek, če bi se vam pridružili starši. Vaš odnos s starši je tisti, ki vas je zaznamoval, in vaše življenje v bodoče bi se precej spremenilo, če bi vas nekoč zares slišala v vsem, kar ste kot otrok doživljali. Sami boste najbolj vedeli, kaj želite, kako čutite in kam bi se vključili. Na internetu danes lahko najdete različne možne oblike dela z ljudmi, ki so se znašli v osebni stiski.

Začnite se ceniti, ker si to zaslužite, začnite zaupati temu, kar čutite in občutkom slediti. Začnite si bolj zaupati, po malo in po malo, začnite počasi uveljavljati svoje mnenje, odločitve in opazujte, kaj se takrat dogaja z vami. Boste videli, da boste preživeli in da bo vse v redu tudi, če boste kdaj bolj odločni, takrat ko vas bo najbolj strah. Začnite se preverjati in preizkušati na nov način. Te večkrat reakcije vam bodo vlivale več poguma in zaupanja. Tveganjem se ne boste mogli izogniti, ker so del terapevtskega zdravljenja, ravno s tveganji se nekaj doseže. MIslim, da težje, kot vam je, vam ne bo moglo biti. Doživeli ste že ogromno težkega, je pa ta razlika, da je tu upanje na nekaj boljšega.

Naredite to najprej zase in nato za ljudi, ki jih imate radi. Odločite se, kakor čutite, to bo edino prav. Pri vaših bodočih odločitvah vam želim vse dobro in veliko poguma. Pa srečno!

Anyeon, poišči na tem portalu forum Mejna osebnostna motnja.
Meni se zdiš tipičen predstavnik, edino samopoškodbe ti manjkajo. Moj partner ima to motnjo.
Imaš veliko srečo, da imaš razumevajočo partnerko. Pogovarjaj se z njo o tej motnji, poišči na youtube filme, predavanja o tem, pričevanja ljudi, poglejta si skupaj te posnetke, da bosta oba laže razumela, kaj se dogaja s tabo. Meni je bilo na začetku zveze za znoret, ker enostavno nisem mogla dojet, kako se lahko odrasel človek obnaša tako neuravnovešeno in da se mu vrtijo taki filmi po glavi. No, zdaj o tem motnji vem malo več in laže razumem situacije.
Na forumu boš izvedel tudi imena slovenskih strokovnjakov, ki se spoznajo na to motnjo, pa tudi kakšno preprosto finto, kako ublažiti napade besa in blackoute v glavi. Na srečo je s to motnjo tako, da se z leti ublaži. Ti si verjetno ven iz najhujšega, saj je ravno v puberteti in zgodnji mladosti najbolj grozno.

Pozdrav!

Obema se zahvaljujem za odgovor. Meni je ta tema ogromno pripomogla…dejansko, kot bi dobil razlago celotenga življenja – za stvari, ki mi niso bile jasne. Večkrat sem se vprašal…pa zakaj se tako odzovem na te neke stvari, dočim nekateri drugi, to dojemajo drugače… Pa sem se recimo pomoril in si rekel, da res nisem normalen…ampak…spet je prišel kak tak dan in sem si našel razlago, da je pa pri drugih situacija drugačna, da je pa npr moja partnerka drugačna, da je njena družba problematična, itditd.. Dejansko ta nihanja -> iz ene skrajnosti (neizmerna ljubezen do te osebe), pa v drugo (ne bom rekel sovraštvo, ampak dejansko neka jeza, zamera, tesnoba…).

Ga Novak: Definitivno bom naredil nekaj v tej smeri, da poiščem še kako pomoč. Sicer pa dvomim, da bom kdaj v življenju materi, sploh pa očetu, povedal o svojih občutkih v mladosti.. No…mogoče, ko se nekega dne spremenim, do takrat pa res težko. Sem pa odkril še par zadev v zvezi s tem.. Imam občutek, da ima tudi oče to motnjo, ker je bilo njegovo obnašanje zelo podobno mojemu..AMPAK z ogromno razliko, in sicer to, da se je moja mama podredila in prilagodila tem njegovim izbruhom oz načinom življenja, dočim je moja partnerka precej bolj “samostojna” in se je – ne bom rekel ravno uprla – ampak mi je vseeno potem recimo rekla, da to kar delam ni normalno in da neham kvariti razpoloženje, itditditd.. Pač dejansko se je vedno “upirala”. Včasih je bilo po moje, včasih po njeno. Dočim je pri moji mami in očetu, vedno bilo potem tako, kot je želel oče. No…da pa to še ni dovolj, sem s “preučevanjem” prišel do zaključka, da ima tudi očetova sestra ali borderline motnjo, ali pa narcisoidno motnjo. Mislim da je nekje pol pol. Kar je paradoksalno je to, da ona celo zdravi ljudi z raznimi motnjami…. Pa ko pomislim..oba – tako oče, kot njegova sestra – sta izjemno inteligentna (in v svojem poklicu uspešna) človeka in dejansko ne premoreta toliko razuma, da bi dojela kakšna sta.. No..kar je še huje, se mi zdi, da je tudi moj pradedek imel neke izbruhe te vrste, ampak tja ne bi zahajal, ker je le nekih par zgodbic, kjer je vedno zaključek, da je bil izjemno “zafrknjen” človek.

Aja..pa še to…moja starša imata izjemno visoko raven zahtevane etičnosti, poštenja itd… (moraš pomagati temu in temu, nikoli ne smeš pozabiti, kaj je nekdo naredil zate, pa četudi je to prapra dedek od nekoga…). Dosti krat se zgodi, da sem kako zadevo komentiral, pa sta me (sploh mama) povozila, da nemoreš to tako, to ni pravilno, itditd.. Pa se spomnim tudi moje žene oz takrat punce, ko ju je šele spoznala in po parih mesecih ko sva hodila in obiskovala moje, enkrat v hecu rekla: “zelo sta mi všeč, ampak včasih imam občutek, kot bi bila na izpitu” (torej ali bo rekla pravo stvar, ali ne).

No..še nekaj..kar se tiče odhoda na svoje… Dejansko niti do tega ne vem če bi prišlo, če bi bilo vse na meni..verjetno bi zadevo vlekel v nedogled in bi trajalo in trajalo in bi bila pri mojih, dokler ni imel oče enkrat enega izbruha, češ kako se s partnerko nisva mogla javit, da ju je skrbelo itd itd.., midva pa sva bila na eni zabavi, ki je bila v kleti.. Ne morem jaz hoditi ven in iskati signal..ampak pač tako je bilo. Po tem sem enkrat govoril z mamo, ki mi je po ovinkih rekla, da bi bilo bolje za mene, ženo in pa bodočega otroka, da bi bili na svojem, ker bodo po vsej verjetnosti še kdaj taki izbruhi. Ker sem bil takrat že malo drugačen, sem sklenil…nič, greva na svoje -> čeprav sva s partnerko že začela razmišljati o opremljanju nadstropja pri mojih. In res…..življenje je precej bolje in lažje.. Vsakič ko pridem k mojim domov sem pod neko napetostjo -> tisti “standby”, ko pa prideva z ženo domov…ma kot bi mi se odvalil kamen s srca…pač vse je šlo ok. Pa tudi vedno ko sem prihajal iz šole domov npr, se spomnim, da sem praktično vsak dan previdno bral obrazno mimiko in obnašanje, da vidim, ali je vzdušje ok, ali se “potuhnem” (pa čeprav nisem bil jaz nič kriv). Pa tudi sedaj je tako..

Evo….ogromno tega imam še za povedati, ampak vem da ne bo šlo.

Neugodna: Ja…se strinjam..moja sreča je, da nikoli nisem bil nagnjen k samopoškodovanju, niti nisem razmišljal nikoli o samomoru. Verjetno se imam preveč rad.. Mislim, res si ne želim umreti kmalu, kaj šele, da bi si kaj naredil, da bi do tega prišlo. Neglede na težave. Pa tudi kakega alkohola oz drog se nisem posluževal.. So pa bile tu druge odvisnosti -> sem pisal zgoraj.

Sicer pa tudi jaz mislim, da sem iz najhujšega.. Dejansko sem se sedaj zmožen brzdat, oz sam sebi dati v miselno klofuto in se strezniti – pač v 70% primerov sem prepoznal (v lanskem letu), kdaj je začela delovati ta motnja. Sedaj, ko sem te zadeve o motnji prebral, pa bi rekel, da kar 90 ali 95%. Sem pa tisti dan pregledal kar nekaj posnetkov na youtobu, prebral kar nekaj pričevanj (obeh strani) in bil vesel/zgrožen, kako podobne izkušnje imamo..

Še najbolj pa sem vesel, da sem zadevo prepoznal dovolj zgodaj, da s tem svojim obnašanjem ne bi zaznamoval svojega otroka, ki je sedaj star 9 mesecev. Sedaj dejansko živim precej bolj sproščeno in sem bolj zadovoljen. Mislim…zadnji teden je sploh super, ker sem zadevo diagnosticiral.

Je pa tu še kar nekaj težav, ki izvirajo iz te motnje in ki bi se jih rad rešil, da bi nekoč v življenju, dejansko živel v polnem pomenu besede – tako jaz, kot ljudje okrog mene.

Še enkrat hvala in lep dan!
A.N.

A. N., mislim, da ti gre zelo dobro, stoprocenten pa itak ni nihče. Super je, da se zavedaš, v čem je problem, in da si ga pripravljen krotiti. Lahko si predstavljaš, kako blagodejno bo to šele za otroka.

Daj tudi ženi pogledat kak posnetek z youtuba, da bo tudi ona laže razumela. Meni je to res pomagalo odpreti oči in mi je bilo življenje takoj bistveno lažje.

Glede razčiščevanja s starši je tako kot pri vseh “otrocih”. Če meniš, da boš lahko kaj dosegel ali če boš ti doživel olajšanje, ker jima boš povedal, kako ti je bilo in kaj si doživljal, potem to vsekakor naredi. Jaz si konkretno za svoje starše ne predstavljam, da bi lahko debatirali o takšnih zadevah. Mislim, da bi bilo to zanje čisto prehudo, sta pač res čisto drugačna generacija pa še zelo stara povrhu.

Hvala ti za te obširne poste!

Ko tole berem je, kot ta bi opisal moj odnos z mojim fantom. Tudi pri njem, spoznavam, zadeve izvirajo od doma.
Njegova mama se tudi nikoli ni uprla, bila je celo prevarana s strani očeta itd.
Jaz pa sem taka, kot praviš za svojo punco – se upiram, ga opozarjam, da dela narobe itd, AMPAK mojemu še ni prišlo ‘iz riti v glavo’. 🙁

Lahko si zelo ponosen nase, tvoja žena pa tudi!

Moj dragi noče niti slišati, ko se skušam z njim pogovoriti o teh stvareh.
Sicer mislim, da ne pati za Borderline Personality, temveč za narcistično osebnostno motnjo – simptomi in posledice so si podobni.

Kako naj se približam fantu, kako naj mu predočim vse tole – sigurna sem da ima eno od teh motenj, ker je njegovo obnašanje identično temu, ki ga opisujete komentatorji in tistim, ki so opisani v strokovni literaturi.

Želela bi, da vidi, da ga ne obsojam (kot vedno misli), ampak da zgolj hočem dobro sebi in njemu.
Malo sem razočarana, saj je moj fant po poklicu v psiho/pedagoških vodah, pa nima niti malo posluha za tole stvar. Češ, ‘a verjameš vsemu, kar najdeš na internetu?’.

Sam pa non stop (tako kot vsi danes) išče podatke na internetu za vse, kar ga zanima..
Ko pa mu jaz želim pokazati kak članek na to temo, pa se dobesedno posmehuje, kao ‘to je larifari’… Jasno, zatiska si oči pred relanostjo.
Kako na eleganten način doseči, da se zave te svoje težave?
Predvsem da ne dobi občutka, da je slab, da dela narobe ipd – ker to je najin največji problem – da on ni sposoben prevzeti odgovornosti za nobeno svoje (napačno) ravnanje ravno zato, ker to dojema kot osebni polom….

Spoštovana DooDoo,

bojim se, da vam odgovora, ki ga iščete in ki bi vas pomiril, ne bom mogla ali znala dati, vsekakor pa bom navedla, kako razmišljam v zvezi s temo. Morda bi kakšno bolj konkretno usmeritev lahko našli pri strokovnjakih, ki se s takšnimi motnjami intenzivno ukvarjajo. Zelo dobro ste že sami opisali, ocenili stanje oziroma vajin odnos s partnerjem. Skozi svoje številne in različne izkušnje z ljudmi, ki so se znašli v kakršni koli stiski v življenju, ostajam pri mnenju, da dokler se posameznik sam ne odloči, da želi nekaj narediti s svojim življenjem, kaj spremeniti, urediti odnos, da sam sebi ne prizna, da ima neke težave, ki jih želi rešiti, do tedaj je kakršna koli pomoč temu posamezniku (svetovanje, delo na sebi, delo skupaj s strokovnjakom) neučinkovito (kar pa mislim, da že veste). Torej, dokler vaš partner sam ne bo začutil, spoznal ali sprevidel nekaj od tega, kar ste vi zaznali in opazili, da se bo odločil, da želi raziskati izvore, da želi nekaj spremeniti, da ga nekaj moti, da mu nekaj ne da miru…, se ne bo odločil za nikakršno spremembo v življenju. Nekaj ga bo moralo v to spodbuditi (kakšna negativna izkušnja, kak globok komentar, spomin iz otroštva, kakšni stavki…).

Omenili ste narcistično os. motnjo, za katero so značilne težnje po veliko potrditvah, veliko je samohvale, občutka posebnosti idr., vsekakor pa zelo globoka ranjenost in bolečina, ki jo s takšnimi, za mnoge nerazumljivimi psihičnimi obrambami vaš fant prekriva. To pomeni, da ima bolečino zelo potlačeno in si je ustvaril veliko obramb, s katerimi zdaj relativno funkcionira, bi pa potreboval dolgotrajno obravnavo, da bi počasi te obrambe začel razreševati in prišel do bistva. Ker ne čuti stiske, tudi ne čuti, da bi potreboval pomoč. Seveda čuti in se zaveda, kako se včasih odzove, kaj mu sporočajo ljudje, da bi ponekod lahko kaj spremenil, ne čuti pa, da mu njegovo vedenje povzroča tako stisko, da bi rabil kakršno koli pomoč.

Razumem vaše razmišljanje v to smer, saj sta si zastavila skupno življenje, je vaš intimni partner in nedvomno bi želeli poskrbeti za varen odnos v bodoče, tudi za lastno varnost in brezskrbnost. Lahko ste mu v oporo (še naprej), da mu ob različnih prilikah omenite, kako se počutite, kaj doživljate ob njem (neobsojajoče), kaj bi si želeli, česa ne, kaj vas moti. Dokler govorite o tem, kako se VI počutite ob njem, ni toliko ogrožajoče zanj, kot če bi mu govorili neposredno. Lahko rečete, da bi vam veliko pomenilo, če nekaj prebere (članek…), kako se bo odločil, je pa njegova stvar. Ali da nekaj pregledata skupaj. Vsekakor osebnostne motnje narekuje težko otroštvo, negativne izkušnje iz preteklosti, različne travme, zlorabe, negativni odnosi s starši. Morda bi pomagala vključitev v kakšno skupino s podobnimi življenjskimi izkušnjami, v katero bi se skupaj vključila in o tem pogovarjala, ali da bi delili izkušnje z ljudmi s podobnimi izkušnjami, ki se prav tako srečujejo s tem. Menim, da je pomembno, da sledite temu, kar čutite, da v različnih trenutkih, ko se vam začne porajati dvom, obup, prisluhnete svojemu srcu in se nato odločite, kaj in kako boste naredili. Šesti čut vam bo vedno služil in vas nekam vodil.

Upam, da vam bo tole pisanje kakor koli v pomoč, sicer pa v življenju nasploh zaupajte vase in v sebi iščite moč za naprej. Želim vama, da vama uspe. Srečno.

Menda nekateri MOM in narcisitično motnjo povezujejo v eno diagnozo, čeprav se meni zdita zelo različni. Pri MOM človek dejansko trpi, ne razume, kaj se dogaja z njim, zelo pogosti so poskusi samomora, samopoškodovanje, depresija …
Tako da menim, DooDoo, da gre pri tvojem partnerju za narcisizem. Mogoče so posledice zate podobne, zanj pa sigurno ne.
Če si želiš izvedeti, kako razmišlja narcis, na youtube poišči posnetke Sama Vaknina (Sam Vaknin). Ima tudi profil na facebooku in kot narcisist seveda potrjuje vse prošnje za prijateljstvo in je vesel komentarjev. Res zanimivo govori, izberi nekaj posnetkov, pa boš ugotovila, za kaj gre pri tvojem partnerju.
Si ne predstavljam, kako je možna zveza s hudim narcisom, verjetno mora temeljiti na takšni ali drugačni patologiji (da je eden izrazit narcis, drugi pa nagnjen k bolestni navezanosti ali kaj podobnega).

Spoštovana Neugodna,

prav ste navedli, da sta mejna os. motnja in narcistična os. motnja dve različni motnji, vsaka s svojimi simptomi, ki sodita v skupino osebnostnih motenj. Skupno jima je to, da je v globini posameznika en velik strah pred zavrnitvami in zavrženostjo ter da ima človek zgodovino številnih zavrnitev ali drugih negativnih izkušenj iz otroštva, navzven pa motnji delujta vsaka na svoj način z raznimi obrambnimi mehanizmi.

Lep pozdrav,