Pozdravljeni

Star sem 45+ in sem že od 18 leta zaposlen v logistiki. Pisarniško, telefonsko delo, ki v večini traja po 24/7. Vodeči položaj že več let. Privat srečno poročen, dva mala fantastična otroka. Družina harmonična, zdravje in finance v dobrem stanju.

Verjetno se boste vprašali, zakaj se ob takšni 7mici v loteriji življenja sploh obračam na splošno mnenje ljudi, na tiste, ki podobno doživljajo sami ali tiste, ki imate podobno situacijo za vami.

V določenem trenutku mojega življenja, sem postal drug človek. Robot. Izgubil kratkoročni spomin in v sedanjosti dnevno opažal odmik od realnosti. Recimo kako sem prišel od a do b, kako sem lahko pozabil ročico za točenje goriva v avtomobilu, itd. Na kratko, tipičen primer izgorelosti.

Takrat sem se s svojim osebnim zdravnikom in po posvetu z ženo odločil za psihiatrično mnenje. Izbral sem kvalitetnega in priznanega psihiatra. Po določenem času sva ugotovila, da sodim v tako imenovano Borderline osebnostno motnjo. Bolj po domače, hitra menjava tempa med depresijo in manijo, oz. hiperaktivnostjo. Zdravljenje s pomočjo kemije se je začelo. Izgorelost=bolniška, Borderline=zdravila. Počitek. Mirovanje. Narava. Srečni trenutki. Obvezno! Dnevno! Ves čas!

Slednje pa mi le redko uspeva, saj kdor ima male otroke ve, da mirovanja in sproščanja skorajda ni. Ob boku imam še starša, stara med 85 in 90 let, ki na lastno željo živita sama v veliki hiši, saj pomoči “kao” ne potrebujeta. Ok. Žena aktivna kot jaz. Od 8ih do 18ih v pisarni. Otroke 100% prevzamem sam. Gospodinjska dela, kljub temu, da sva si slednje brez razmišljanja vedno delila, kao vidiš nered, ga pospraviš. Pošteno, ne ločujeva na moško ali žensko vlogo. Prav tako pri otrocih. Pokakana plenica. Kdor zavoha ta očisti. Brez nerganja. V glavnem harmonija družine. No, tudi slednje je nekako padlo izključno na moja ramena.

Da povzamem: Sem na bolniškem dopustu s nujnim sproščanjem, umirjenostjo itd. Uživam močno terapijo Kvelux SR 400 mg in Lamal 200 mg dnevno. Ravnokar opustil Paroxat in Welbutrin, saj sta mi onemogočala spolnost oz. potrebo po njej (ne rečem, lahko da sem tudi v t.i. Middlife Crisis). V službi tolerirajo večmesečno odsotnost, saj na izgorelost gledajo kot na 100% poškodbo pri delu. Tam ni problemov.

Prevzel pa sem 80% otroke (šola, dejavnosti, bolezni, itd), 100% gospodinjstvo (deljenja dela več ni, saj sem ves čas doma?) in sam skrbim za starša vsaj 1 krat dnevno. Vsaj enkrat, ker sta tudi dementna in se včasih zgodi, da mi telefon zvoni ves čas. Pred 1 mesecem je bila žena operirana, po tem sem vse prevzel 100%. Počutim se še bolj utrujen in izgorel, depresija kljub terapiji z zdravili prednjači vsak dan…

Potrebujem vaše mnenje o tem. Ali bi moral vsaj za nekaj časa gledati egoistično na vse? Se enostavno posloviti za nekaj dni, in te izkoristiti samo zase v obliki dopustovanja ob kakšnem jezeru ali ob morju, v lastni tišini in naravi? Žena ne razmišlja tako, kar ji tudi ne zamerim, saj Borderline ni enostavno razložiti. Žena si trdi, da sem dosti bolje, odkar sem 100% družinski človek. Sam pa prebedim noči, kljub ubijajočemu Kveluxu (uspava, dobesedno te pribije na posteljo), uživam v tišini in se sproščam na tak način, saj vem da bo ponovno jutro in ponovno stres.

Kako naj se razbremenim, sprostim, pozdravim (za tiste, ki gledate z zdravstvene plati), če sem večno priklenjen na dnevne obveznosti.

Kdor ne pozna Borderline, naj omenim nekaj znanih oseb: Van Gogh, Kurt Cobain, Robin Williams, Ernst Hemingway… Vsi bogati, vsi imajo vse, vsi popolni, a vsi so si vzeli življenje sami. Včasih loterija življenja ni dovolj, da bi brez “Litija” lahko preživeli.

Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni!

Kolikor slišim imate, kljub temu, da ne hodite v službo, veliko obveznosti in dela že doma (dom, starši, otroci). Nedvomno je pomembno, da imamo v življenju čas za delo, počitek in spanje. Če pride do neravnovesja, se počasi izčrpavamo.

Kar se tiče “borderline osebnostne motnje” in zdravljenja. Ne poznam vaše zgodbe, ampak sodeč po vašem opisu jaz te diagnoze in vzroke za jemanja zdravil ne vidim. Kar opazim je, da ste začeli pri sebi opažati določene simptome, ki nakazujejo na to, da vse le ni v najlepšem redu, kot ste to opisali na začetku vašega sporočila.

Simptomi nas opozarjajo, da nekaj v nas ni v redu. Ponavadi gre za nezavedne vsebine, ki vplivajo na naše telo, počutje in ravnanja. Tudi v vašem primeru je verjetno tako. Ker gre za signale iz vaše podzavesti bi bilo smiselno, da se “najdete” s pomočjo poglobljene psihoterapije, ki se ukvarja s podzavestjo. Na ta način boste lažje začutili kaj je vaša pot in kaj vi potrebujete zase ter kako krmariti med svojimi potrebami in obveznostim zunanjega okolja.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj