Najprej lep pozdrav.
Po dolgih letih trpljenja in kdo ve koliko uničenih vezah, sem pri 45 letih končno prišla do ugotovitve, da imam MOM. Ko sem nekaj dni nazaj naletela na članek o tej motnji, sem ga prebrala dobesedno odprtih ust in izbuljenih oči. Vse se je poklopilo, našla sem se skoraj v vsakem stavku (razen samomorilnih nagnjenj). Po eni strani sem bila srečna, da sem končno ugotovila kaj se dogaja z menoj in da ima moje stanje ime, kar pomeni, da se bom lahko začela boriti proti temu. Po drugi strani pa sem prestrašena, ker ugotavljam, da bo borba naporna in dolga. In boleča!
Začela sem pisati dnevnik in tudi partnerju sem povedala za motnjo in mi stoji ob strani (hotela sem dopisati “upam”, pa načrtno nisem. 😉 To je bil spet trik motnje, ki želi vnesti nezaupanje in dvom med naju). Sva še precej frišna v vezi in zato sem sploh šla raziskovati zakaj se mi določene stvari pojavljajo. Zadnjih nekaj let sem bila namreč samska, ker mi je bilo v vezi vedno prenaporno (I wonder why, a!). Zdaj pa so se spet pojavili isti problemi, paničen strah pred izgubo partnerja, stiske, tesnoba… skratka tipičen MOM.
Ok, če povzamem… zadovoljna sem, da sem prišla do “diagnoze”. Zdaj pa ugotavljam kako naprej. Včeraj sem doživela prvi impulz motnje in jo uspešno obvladala s samozavedanjem, da je to samo MOM. Ampak predvidevam, da ne bo vedno tako lahko.
Kako naprej? Vsakega nasveta bom zelo vesela.
In hvala za ta forum!

Včeraj sem bila še tako polna upanja in prepričana, da zmorem… Potem pa smo imeli praznovanje njegovega rojstnega dne. Seveda se je popilo tudi malo alkohola in 3x sem bila na meji, da se odpravim domov in ga zapustim. Ker me ni pravilno pogledal… ker se mi je zdelo, da eno drugo lepše gleda od mene… ker ni skakal v luft ob mojem darilu (seveda sem takoj mislila, da mu ni všeč)… ko je dal kakšno pesem na youtube, sem razmišljala zakaj je izbral ravno to… sigurno ga spominja na kakšno drugo, ki si jo seveda želi bolj kot mene… vsako njegovo besedo sem tisočkrat pretehtala v mislih, kaj je hotel s tem povedati, na kaj namiguje… vsak njegov pogled meni sem videla kot obtožujoč in da razmišlja, da ne more biti več z mano… karkoli sem naredila, se mi je zdelo, da ne ceni oziroma, da mu celo ni všeč… Skratka borba sama s seboj cel večer! Vmes sem se enkrat na skrivaj zjokala in okrivila rezanje čebule, da ne bi vznemirila gostov. In njega, seveda. Čeprav sem ga v toku celega večera vsaj nekajkrat na smrt sovražila. In ga čez 15 minut spet brezmejno oboževala in bi zanj naredila popolnoma vse. Zdaj vsaj vem kaj to je… črno ali belo… vse ali nič. Ampak ta prekleta bolečina! Mislila sem, da se mi bo zmešalo! Če ne bi pred nekaj dnevi izvedela, da je to samo motnja, bi bila danes spet samska. Odkorakala bi že ob prvem napadu. Ker se mi je zdelo dosti lažje biti sama, kot pa se boriti s temi občutki. Čeprav vem, da bi si ga potem na smrt želela nazaj. Zdržala sem, to je res. Ampak trpljenje, ki sem ga preživljala ob tem… je vredno? Še danes se sprašujem… In ko zjutraj vstaneš in potrebuješ zagotovilo, da je vse ok med nama in reče “seveda”. Ti ga pa gledaš v oči in zraven melješ po možganih, če res tako misli. Ali je to rekel samo zato, ker se mu ne da ukvarjati z mano. Moji možgani niso nikoli in z ničemer zadovoljni. Še če bi padel na kolena pred mano in mi obljubljal večno ljubezen, bi najbrž mislila, da blefira. Kako naj človek zdrži takšne vlake smrti čustev? In tipična izjava MOM osebe… vse bi naredila zanj! Vse! Samo da bi lahko čutila, da me ljubi.

Iskrena hvala za vsak nasvet in lepo besedo, Vesna.

Pozdravljeni,
moja nečakinja ima MOM. To so ugotovili, ko je še osnovnošolka poskušala narediti samomor. Zdaj je stara 25 let. Njena družina ni našla razumevanja zanjo. Njeno obnašanje so sprejemali kot “neposlušnost, hudobija…itd” . Prišel je dan, ko jo je oče vrgel iz doma in njene stvari zmetal po stopnicah. Socialna služba ji je pomagala in našla sobo, kjer je lahko bivala naprej.
Spominjam se, da je že kot prvošolka pretirano skrbela za svoje zvezke. Vsaka stran besedila je morala biti do črtice urejena in barvno usklajena z naslovi. Če je bila kakšna črka nagnjena bolj postrani, je takoj iztrgala list iz zvezka in začela znova in znova, trgala in pisala…njeni zvezki so imeli zelo malo listov, a so bili popisani brezhibno. Takrat sem pomislila, uva, kako pridna je…
Tudi sama imam motnjo. Bipolarno. Vem, kaj je stigma. Najhuje je nerazumevanje v primarni družini, ki si jo ne izbiraš sam…
Moji nečakinji sem želela pomagati. Tudi mene so vrgli iz doma, staro 17 let. Dve leti sva si stali ob strani. Potem pa je prišel dan, ko se je najin odnos naenkrat presekal. Nisem razumela, čeprav mi je nekoč v mailu napisala, da bo morda prišel dan, ko se bo umaknila in da naj vem, da me bo imela vedno rada.
Ni je. Umaknila se je. Ne le od mene, ampak od vseh poznanih ljudi. Nikjer ni nobene sledi za njo. (zamenjala telefon, email…) Od tega je že več kot leto.

Zelo rada bi vedela, ali obstaja kakšna možnost, da me bo kdaj spet sprejela in spustila v svojo bližino. Sicer pa je vse, kar si želim, le vedeti, da je tam…
Hvala.

Lp,
Manca