z otrokom sem morala zaradi manjših zapletov pri virozi preživeti eno noč na infekcijski kliniki. saj ne rečem, vsi so bili prijazni… ampak bolnišnica pa… kot kaka kasarna iz leta 50. pri oknih ledeno piha tako, da sem se bala, da bova oba še bolj zbolela – razlog : ni denarja za izolir trak. je pa denar za električni radiator, ki so mi ga sestre prijazno prinesle v sobo, ampak pihalo zato ni nič manj.
hrana pa taka, da je bilo samo za zjokat. večerja za triletnega (!!!) otroka je bila nekakšna omaka, juha ali kaj, v kateri je plaval fižol in nekaj zelo mastnih kosov mesa. zraven kos kruha. hrana, ki je – tudi če bi bila po naključju okusno pripravljena – absolutno pretežka za zvečer celo za odraslega človeka, ne pa za bolnega otroka, ki skorajda nič ne je. jim ne morejo dat čokolina, mlečnega zdroba, polente… karkoli, kar bi bilo celo ceneje, vsekakor pa mnogo bolj primerno otrokom. nekaj je hudo narobe s takim zdravstvenim sistemom – nič ne pomaga strokovnost zdravnikov in prijaznost sester, ki pa nimajo te moči (in denarja?!), da bi naredili bolnišnično okolje (hrana, tesnenje oken…) dostojno in človeku primerno.
je pa nekaj, česar bi se lahko naučile vse bolnišnične sestre, kar sem jih do sedaj uspela “spoznati” (v porodnišnici, na ortopediji, infekcijski, kc…) – za božjo voljo, zakaj morate paciente buditi ob pol šestih (ali pa pol ure kasneje, ni bistveno) zjutraj z agresivnim prižiganjem luči in loputanjem z vrati, samo zato, da izmerite vročino ?!!!?? kaj ne morete biti malo bolj nežne???
maja