Bolniška za obiske terapij da ali ne?
Spoštovani,
morda pri vas veste tudi tole:
En mojih zdaj 2,5 letnih dvojčkov je imel kar omembe vredne razvojne težave, vendar mu je pri dveh letih uspelo premagati večino njih, seveda ob veliko ljubezni, zaupanja v otroka in vaj pri raznih terapevtih (pa tudi alternativnih znanjih, kot naprimer masaža dojenčka – ki jo toplo pripročam). Tako diagnoze CP, ki smo se je vsi, z zdravniki vred, potihem bali, ni dobil. To je čudovita novica in smo presrečni.
Vendar še vedno obiskujemo razne terapije. Spec. pedagog, delovni terapevt, enkrat mesečno premaz pri pedontologu, okulist in tako dalje … Povsod imamo termine v dopldanaskem času, saj so popoldnevi rezervirani za šolarje.
Seveda je obisk terapije nujen, vendr imam zadnje čase težave s časom / službo.
Od zaključka porodniške (na srečo sem imela podaljšano) sem zdaj v službi s polnim delovnim časom že kakšno leto dni (krajšega delovnega časa zaradi deleža v podjetju ne smem koristiti – ampak to je druga zgodba), in od tega enkrat do dvakrat tedensko manjkam, zaradi te ali one terapije.
Če poenostavim, v službi sem zdaj kakšno leto, in vsak teden manjkam vsaj en dan. To je zdaj že več kot 50 dni in ker imamo terapije še naprej, se moram počasi pozanimati tudi o drugih možnostih.
Zvedela sem več različnih informacij, predvsem da bolniške ni, oz. da mi jo lahko predpiše moj osebni zdravnik in ne pediater.
To pa je velika rezlika, saj:
– če sem na bolniški za nego otroka, ki mi jo piše pediatrinja, dobi moja služba povračilo za vsak dan moje bolniške. Se pravi, da ni na izgubi.
– če grem na bolniško pri osebni zdravnici, pa mora biti 30 dni neprekinjeno na bolniški, šele potem se začne povračilo podjetju.
Ali veste, kaj pravi o tem zakon in kako gre v praksi?
Hvala in lp
Nataša
Kako je to v praksi ti jaz ne morem povedati, kajti sama zakljucujem podaljsan porodniski stalez. Z otrokom imava prav tako terapije (zaenkrat samo se nevrofizioterapevta) enkrat na teden preko zdravstva. Dva do trikrat na teden pa hodiva se samoplacnisko. Da o bolniski nimam kaj razmisljati mi je dala jasno vedeti otrokova razvojna zdravnica. In da naj z otrokom telovadim po sluzbi.
Zanima me, kaksne tezave si imela z otrokom in kam ste vse hodili. Namrec tudi mojemu otroku so pri enem letu predpisali diagnozo CP, sicer lazja oblika, ampak vendarle.
Lep pozdrav,
Natasa
Natasa,
Hodili smo v razvojno amb. v Moste, in tam je zdravnica tudi rekla, da ni prav, da dajejo diagnoze PRED DRUGIM LETOM, saj večina otrok ujame vrstnike do drugega leta in je pri prvem letu še vse “v zraku”, in se še vse lahko popravi.
Sicer pa je moj sinko bil predvsem zelo hipoton, danes pa veselo skače naokrog, tudi škiljenje se izboljšuje. Hodili smo na nevrofizioterapijo, zdaj pa na hodiva še delovno t. in k specialnemu pedagogu (ampak ni nič tragičnega, 1x na 14 dni).
Držim pesti in verjamem, da tudi pri vas pri 2 letih ne bo ne duha ne sluha o CP!
Nataša
Nataša,
Za različne terapije lahko dobite:
– nego za otroka (ki jo napiše otrokov zrdavnik). Po novem si v primeru, da je nega zaradi obiska pri specialistu ali terapije, mora pediater to napisati v otrokov zdravstveni karton. Nekateri pediatri v primeru, da gre za obiskovanje različnih terapij, ki trajajo dalj časa staršem predlagajo, da uveljavljajo spremstvo.
– Spremstvo vam napiše vaš osebni zdravnik.
Kako se boste dogovorili je med drugim tudi odvisno v kakšnih odnosih ste z obema zdravnikoma. Nekateri starši prakticirajo tudi, da za dan obiska terapije koristijo bolniški stalež (ki jim ga da njihov osebni zdravnik).
Če pogledamo skozi finančno plat, je res da nega za otroka in spremstvo, delovno organizacijo manj stanejo in da stroške dobijo refundirane nazaj. Za delavca samega je bolniški stalež bolj ugoden, ker se računa na povprečje trenutne plače (pri negi in spremstvi se gleda na lansko povprečje), pa tudi procenti izračunave so malce drugačni.
Nekatere delovne organizacije imajo določeno število ur, ki jih lahko delavec koristi za obiske zdravnikov. V tem primeru ne potrebuje nege, staleža ali spremstva – pogoj je le, da pri zdravniku potrdi »dovolilnico«.
Kako bo na vaše odsotnosti gledal delodajalec in kakšno obliko (nego, spremstvo, stalež) boste dobili je odvisno od pogovora z delodajalcem in zdravniki. Je vaše delo takšne narave, da ga lahko opravite tudi doma?
Nekateri starši se z delodajalcem dogovorijo in manjkajoče ure nadoknadijo ali delo opravijo doma.
Je mogoče, da bi otroka na terapijo spremljal kdo drug? Prav tako lahko specialistom, ki jih obiskujete razložite svoje težave in si zagotovite kakšen popoldanski termin.
Lep pozdrav, Petra
Pošlji oblikovano (01-06-04 08:50)
Nataša,
K nevrofizioterapvtu vas je najbrž napotila zdravnica iz razvojne ambulante. V kolikor vam ne bo – ko boste ponovno začeli delati – priznala nege, lahko »uveljavlajte« spremstvo (ki ga napiše vaš zdravnik).
Zamima pa me tudi – če nam lahko zaupate – zakaj hodite še v samoplačniško ambulanto? Dela v obeh ista nevrofizoterapevtka? Če ne, kateri bolj zaupate?
Lep pozdrav, Petra
Samoplačniško še hodim z otrokom iz razloga, da mi je terapija enkrat na teden 45 minut absolutno premalo. Otrok se je začel postavljati na noge, nogico mu vleče navznoter, stoji na prstih, v možgane se zapisujejo nepravilni vzorci. Pa še teh 45 minut ne more ves čas delati z njim. Otrok je namreč v fazi plazenja, zanima ga okolica in se ne pusti.
Prepričana sem, da je to absolutno premalo. Pa čeprav mi rečejo, da naj delam doma z njim. Ja, seveda. A kdo me bo naučil? V tem kratkem času še fizioterapevtka ne utegne sama delati z njim, kaj šele da bi meni kazala.
Osnovno zdravstveno zavarovanje naredi zdaleč premalo za takšne otroke. Pri mojem otroku so prepozno ugotovili CP, in namesto, da bi sedaj stisnili in z njim največ naredili kaj se da (preden shodi), mi dajo 1x tedensko terapijo in me pošiljajo v službo. Zdravnica pravi, da bom z njim telovadila popoldan. Torej ob 18.00 uri bom doma in z njim delala 1 uro, potem gre otrok spat. In kakšen bo rezultat? Otrok ne bo hodil nikoli normalno in bo celo življenje oseba s posebnimi potrebami.
Skratka, jaz sem nad delovanjem zdravstva in države zelo razočarana. Nič mi ne omogočijo.
Natasa
ga.Nataša,
popolnoma se strinjam z vami.Sama sem v podobni situaciji-otrok je upravičen do terapevtske obravnave enkrat tedensko (težja oblika CP ),
zato tudi mi hodimo na privatno nevrofizioterapijo in to vsak dan.
Ne znam si predstavljati,kaj bi bilo z našim otrokom,če ne bi toliko telovadil.
To pomeni,da nam vse to vzame ogromno časa in denarja seveda.
Ampak za otroka vse…
V službi dobim dodatnih 5 dni dopusta,to pa je poleg borih 18.000 SIT za nego otroka tudi vse.
In tako gleda na naše otroke zdravsvo-kaj pa tisti starši ,ki svojim otrokom
zaradi financ tega ne morejo omogočit ?In revež ostane revež,tudi kar se tiče zdravstvenih storitev.
Pa lep dan vsem skupaj !
za —————,
Zal res CP ne izgine.
Hotela sem le napisati, da včasih pri otroku, ki je star šele eno leto (in je recimo za povrh tudi nedonošenček) morda zgleda, kot da ima CP – pa je nima.
V razvojni ambulanti poznajo tudi nekatere kazalce, ki že zelo zgodaj lahko v več kot 90% pokažejo verjetnost, da bo otrok imel CP. Ampak nekaj odstotkov otrok pa vseeno pri dveh letih “ujame” vrstnike in take diagnoze ni treba postaviti, ker simptomi skorajda izzvenijo.
To se je zgodilo pri nas in moja sinova sta bila tudi zajeta v eni taki raziskavi. Zato je najbrž bolje, če se diagnoze CP ne bi postavljalo prezgodaj, saj lahko sam razvoj še naredi svoje.
Nataši sem želela pravzaprav samo to, da bi se izkazalo, da je bila diagnoza preuranjena (ker je napisala, da so to ugotovili pri enem letu).
N:)