Da, lahko tako rečem: ob obiskih svojca na hematološkem oddelku ugotavljam, da moraš imeti res srečo in imaš “normalnega” zdravnika, ki bo bolniku celo namenil kakšno besedo.
Zdaj pa že sama vidim utrip na oddelku: odvisno na katero sestro naletiš…
Stalno sem v strahu, od kod bo priletela kakšna pripomba.
Kako šele bolniki to doživljajo???
Pomanjkanje informacij je prvi problem: ugotavlja se več različnih težav (npr. težave s krvjo, pljuči, kožo..), za vsako težavo posebej se opravi analiza (to razumem), bolnike vlečejo na preglede celo v druga nadstropja, tam čakanje….za nazaj čakanje pred vrati, ker jih npr. ne more nihče priti odpret…
VEM-problemi s kadrom sester, zdravnikov premalo (sklepam da je tako), ampak ljudje moji – pozabili smo biti LJUDJE.
Žalostno res. Iz Društva bolnikov za krvne bolezni je “naš bolnik” dobil “ponudbo” takoj po opravljeni diagnozi. Zanimivo. Lahko bi se reklo pohvalno, ampak ne bom tako rekla.
Je to nabiranje članov?
Ne rabi pametovanja člana, ki pride in vsiljuje svoje videnje, kako bi bilo treba v prihodnosti zaživeti.
Z vsiljevanjem ste ga samo odbili, ne pridobili.
Veste kaj potrebuje bolnik na hematologiji.
Normalno besedo sester, predvsem pa zdravnika.
Tega pa žal ni – če pa že pride s svojim spremstvom, ima svoje monologe.
Plavih kuvert pa svojci ne bomo nosili.
Morda bi bilo potem kaj drugače.
Če bi zdravniku omenili te probleme, bi najbrž ta kratko potegnil bolnik.
Saj “naš bolnik” lepo povpraša, tudi dobi odgovor, samo nekega stalnega interesa in zanimanja pa zdravnik ne pokaže.
ŽALOSTNO ljudje moji.
Zdravnikov pa žal ne moremo izbirati – prepuščen si na milost in nemilost dobre volje posameznikov.
Ampak meni bo enkrat prekurilo in bom ponorela tam.
Žalostna sem, ker je tudi moj sorodnik žalosten zaradi tega…..

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo in mnenje. Žal mi je, da ste naleteli na slabo izkušnjo, saj je ogromno takšnih, ki zdravnike in sestre na KOH UKC LJ zelo pohvalijo. Nenazadnje so bili tako zdravniki kot sestre s KOH na pobudo in z glasovi bolnikov nominirani za znanilce upanja v istoimenski kampanji, ki se je pravkar zaključila. A vedno je tako, da je takšnih, ki izstopajo iz povprečja res precej manj kot povprečnih, vedno pa se najdejo tudi takšni, ki so morda v svojem odnosu do bolnika zaprti in tako za seboj pustijo slab vtis čeprav so odlični strokovnjaki in v procesu diagnostike in zdravljenja naredijo vse in najboljše.

Prav in koristno je za vse bolnike, da se tudi o negativni izkušnji z zdravstvenim osebjem spregovori, saj je to navadno dobra priložnost za spremembe. Sporočam vam, da bom vsebino vašega zapisa posredovala predstojniku oddelka prof. dr. Petru Černelču, dr.med. Seveda pa predlagam tudi vam, da se osebno obrnete nanj in mu sporočite svojo negativno izkušnjo. Kar pogumno, je človek, ki razume vse situacije in bo tudi kritiko znal sprejeti in na primeren način skomunicirati s sodelavci.

Kar se tiče vaše izkušnje v komunikaciji z omenjenim društvom težko komentiram, saj neše Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo nima tovrstnih programov.

Vašemu svojcu želim uspešno zdravljenje in čim prejšnje okrevanje.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,
HVALA za tople besede, kljub moji ostri kritiki.
Čeprav je minilo od mojega pisanja že tri tedne, še vedno trdim enako.
Hvala tudi za kontakt, vendar si ne upam pisati – predvsem zaradi “našega bolnika” ker ne želim pisati mimo njega….. Mi je pa že povedal, da se po vseh izkušnjah nikakor ne bo izpostavljal.
Škoda, ker sem sicer človek, ki bi rad spremenil svet, a bom upoštevala njegovo mnenje.
Samo še tole: Težko bi sploh ocenila katere sestre so izstopale, saj jih zaradi strogega režima zaščite (maska na ustih itd…) niti ne bi prepoznala. Mogoče je vseeno opravičilo to, da je to nov oddelek, da je bilo res očitno, kako se sestre niso znašle, kako je bilo kar nekaj časa vse živčno….ampak tudi v takih razmerah je treba biti normalen in strokoven.
Hvala še enkrat, da ste se oglasili.
Lep pozdrav

Pozdravljeni,

povsem razumem vas in vašega svojca, da se ne želi izpostavljati. Morda ščasoma le zbere pogum, da vsaj delno potoži, kar ga moti.

Nov oddelek je zagotovo za seboj potegnil tudi nekaj težav, o katerih pišete, saj je glede na predhodni oddelek res veliko sprememb, tako organizacijskih kot verjetno drugih, ki smo jih sicer srčno čakali in ki omogočajo bolnikom varnejše prostorske razmere za zdravljenje. Hkrati pa vsa nova in najsodobnejša oprema zahteva tudi nova znanja, izkušnje. Prepričana sem, da se bodo razmere hitro vnesle in bo za vse veliko lažje. Seveda pa se v celoti strinjam z vami, da je tudi v takšnih situacijah potrebno biti profesionalen.

V kolikor boste kdaj potrebovali kakršno koli pomoč ali informacijo, sem z veseljem na voljo. Oglasite se preko maila.

Močno stiskam pesti za vašega svojca in vse vas, da boste skupaj uspešno premagali bolezen.

Lep pozdrav, Kristina