bolna osamljenost
Pozdravljeni.
Imam problem. Čedalje pogosteje se mi dogaja da sem “bolno osamljena”. Ob tkih trenutkih mislim samo na to kako najti nekoga s katerim bi se lahko družila. Ostale stvari me ne zanimajo, zato, če ne najdem nikogar zapadem v zelo slabo počutje s pesimističnim razmišlanjem.
Rabim več prijateljev ali je z mano nekaj zelo narobe?
Clovek je ze po naravi druzabno bitje,Zato me nic ne cudi,da tako zelo pogresas druzbo.Vecina smo radi vcasih sami in ista vecina vedno isce stik z ljudmi,z okoljem…
Vse je odvisno od nasega razpolozenja….
Veliko je odvisno tudi od kararterja in ce cutis potrebo po druzenju se ne zapiraj doma med 4 stene ,temvec pobegni na plano….morda h kaksni prijateljici ali prijatelju na cvek,kavo,sok…morda pa ti koga povabis k sebi.
Samota ubija in bolj ko bos razmisljala kako si osamljena,bolj bos res sama.
Ves,jaz se nikoli ne pocutim osamljeno,ker je zmeraj pestro in zmeraj si najdem nekaj,tako,da po pravici povedano me ne muci osamljenost,pa ceprav je moj mozek sluzbeno kar dost odsoten.
Morda ,bi bilo dobro zate,da se vclanis v kaksen klub,s taksno interesno dejavnostjo,ki te veseli.
MORDA TI NISEM VELIKO POMAGALA,AMPAK VEDI,DA JE LE NEKDO NA TVOJI VALOVNI DOLZINI IN MORDA SE BOS ZE ZATO BOLJE POCUTILA!cao!!!!!!!
Draga Zvezdica!
Tako kot pravi Kiara, človek je že po naravi družabno bitje. Albert Einstein je celo dejal, da je človek socialno bitje do zadnjega atoma. Torej je povsem naravna potreba vsakogar izmed nas, da imamo stike in odnose s soljudmi. Naši odnosi so seveda različni, nekateri trajnejši in globlji (na primer, partnerski, starševski, prijateljski), drugi bolj kratkotrajni in površni.
Če pogrešaš družbo, ne čakaj doma, da pride k tebi, temveč bodi aktivna in si jo poišči! Pojdi ven, med ljudi, na izlet, vključi se v kakšen tečaj … – možnosti za druženje je res veliko. Marsikdaj se pristna in globoka prijateljstva porodijo prav iz skupnega zanimanja, ko imamo nekaj, kar nas druži. V Šoli čustvene inteligence, na primer, se tudi naši slušatelji mnogokrat že po nekaj srečanjih spoprijateljijo med seboj.
Naučiti pa se uživati tudi sama s seboj. Povsem naravno je, da si kdaj želimo biti tudi sami in dragoceno je, če si takrat znamo biti dobra družba. Da nam ni težko ali neprijetno, če gremosami na sprehod, v kino, na kavo in podobno.
Želim ti veliko pristnih človeških vezi! Takšnih, ki povezujejo in ne omejujejo!