Pozdravljeni,

Ja, boli za znoret in to vsak dan huje. Ne morem se sprijaznit, da ga ni in da ga nikoli več ne bo. Saj ne more biti res. Zakaj ravno on, ki v življenju ni prizadel nobenega človeka, ki je bil sonce za vse nas, zakaj ravno on, ki ga tako rabimo, zakaj? Zakaj?

Svet se pa kar vrti, čas gre naprej, jaz pa imam občutek, da stojim na enem mestu in samo čakam, čakam…
Le zakaj vsi tako hitijo? O, kako bi upočasnila svoj korak, če bi vedela kaj me čaka. Tudi sama sem hitela, želela, upala, se veselila, zdaj pa ….

Pred sabo vidim le temo, vse je tako brez smisla, ne razumem ljudi, ki živijo, kot, da se ni nič zgodilo in od mene pričakujejo, da bom taka kot prej. Za vse ostale življenje teče naprej, meni čas stoji, le v srcu imam vsak dan več bolečine in sovraštva.

O BOG, tokrat si se res zmotil!

Je to PEKEL na zemlji?

lp Nataša

Pogled z mojega okna: meni je pred kratkim umrl otrok; vse se mi je ali se mi dogaja na način kot bi me nekdo vrgel z vlaka; kot da vlak brzi in se oddaljuje v daljino, jaz pa sedim ranjen in polomljen in gledam za svetom, ki odhaja nekam, kjer mene nikoli vec ne bo. Ko pogledam nazaj, je drug svet, svet kamor je odsel tudi moj otrok. Torej kje sem jaz? Ce gre tam z vlakom svet naprej, jaz stojim, otrok pa se oddaljuje od mene? Ali se premikam naprej tudi sam? Ne vem. Vem samo to da sem fizično tu, drugače me pa ni; kje torej sem?
Z znanci, se mi dogaja podobno kot vam; vsi mislijo, pričakujejo, da bom tekel za vlakom in ga tudi ujel; ujel v času, za dolžino katerega sami presojajo… Zdaj vem, to delajo samo zaradi svojega lastnega miru; češ, če bodo videli da sem OK se bodo tudi sami boljše počutili in to se pač mora zgoditi v nekem uglednem času.
Kaj naj rečem za naprej? Ne vem, rad bi kaj pametnega povedal, pa nimam kaj? Sedim (se premikam?), čakam in gledam; za druge sem kot lunik, sebi sem cisto normalen. Danes boli, jutri je bolje, zvecer spet slabse. Ne vem kaj mi bo pomagalo, za nekaj sem pa siguren da vem da mi ne bo, namreč, da mi nekdo govori da SAJ BO in od mene pričakuje nekaj za kar še sam ne ve kaj pomeni. Neko floskulo, ko jo izrečemo ko ne vemo kaj reči.
Za konec: vem , da čas (kao) ceni rane. Kaj naj bi to meni pomenilo ne vem, upam, samo da bom nekoc lahko v miru preživel en brezvezen dan in da bom lahko kdaj tudi jaz rekel kkasno brezvezno floskulo. Takrat ko jo bom, bom vedel da mi je bolje, do takrat pa, bodo misli točno take, kot so ti – za nekoga zmedeni – … stavki.

Ja draga Nataša, točno tako je kot si napisala.
lahko ti napišem, da zdrži, pa sama ne vem kako bom. Od vseh že ves čas dobivam, ja saj zelo dobro zgledaš. Ker potem jim ni treba imeti s z menoj več opravka.

Miha hvala, ker si napisal tako tako resnično, da bolj ne more biti. Sama si sploh ne želim več na vlak. Boli pa vedno in najbrž vedno bo. Pa skušam biti korajžna, potiskati vse naprej, v resnici me pa vedno bolj zdeluje.

BOG, ne le da se je zmotil, popolnoma nepravičen je.

Ana

Draga Natasa,

ne morem, da ti ne bi napisala vsaj nekaj. Ceprav sem brez moci, ker ti ne morem pomagati, ampak samo vedi, da sem v mislih s teboj. Poznam to bolecino. Sami moramo skozi to.

Miha je zelo dobro opisal situacijo, sama ne bi nasla boljse prispodobe za trenutno stanje.

Sama imam tezavo, ker na trenutke ne locim realnega od imaginarnega. Sanje so bolj resnicne od resnicnosti. Kaj je resnica? Pocutim se kot v brezteznostnem prostoru, popolnoma sama, brez moznosti opreti se na karkoli kogarkoli.

Na ljudi sploh nisem vec jezna, ker ne razumejo, samo to je. V mojem/nasem primeru ne bi govorili tako.

Natasa

Draga Nataša!
Kako zelo te razumem Vem, da ti ne bo v tolažbo, pa vendar ti bom napisla svojo zgodbo.
Velik greh sem naredila, ko sem se še ne 18 letno dekle zaljubila v poročenega moškega. Leta me je prepričeval in zatrjeval, da se bo ločil, da ni srečen itd. Zanosila sem, videla sem, da ne bo iz te moke kruha zato sem ga prepričala, da me je peljal na splav. Vendar ni odnehal, še vedno je hodil in prosjačil, tako da sem popustila in zanosila drugič. A tokrat je bila moja nosečnost zelo težka. V šestem mesecu sem rodila in otrok je umrl. Končno sem se razšla z lažnivcem, ki mi je vzel tri leta mladosti. Hudo je bilo. Po dveh letih sem se poročila. A glej, ker mi ni bila sreča naklonjena mi je še ne eno leto po poroki (10 mesecev) mož umrl ( prometna nesreča). Tri leta so bila huuuuda, grozljiva, ne da se povedati. Naslonila sem se na lastno mamo, ki mi je bila v pomoč in me tolažila. Sovražila sem vse okrog sebe, tudi otroke, ker jih nisem imela in žal mi je bilo, da mi po možu ni ostal vsaj otrok. Dolgo sem ostala sama, gledala družine kako se veselijo, kako so srečna. Jaz pa. Vedno in povsod drugačna tudi v službi mi je bilo dano na znanje, da ženska brez družine ni nič -smet. Hudo je bilo in še kako. Nekoč, ko smo imeli v službi 8. marec, mi je bilo nakazano, da to ni moj praznik, da je to prazni žena in mater ojoj kako hudo jebilo. Potem sem se čez kakšnih 20 let pobrala in se odločila, da si poiščem moža. Kdor koli bo, imela ga bom rada . In res našla sem ga, zdelo se mi je, da ni mogoče, da sem našla tako dobrega. No umislila sva si tudi otroka. Toda ni šlo, zato sem morala poiskati zdravniško pomoč in šla skozi vse gorje, ki spremlja neplodnost, bolečine trpljenje in vedno strah ali bo ali ne. Pa se je zgodilo. Rodila sem zdravo dete, ki mi je v veselje in srečo. Toda moj ljubi mož se je spremenil. Ni več takšen kot je bil, zelo se je spremenil, nima čustev, ne pozna jih.
Tri tedne je, odkar mi je umrla moja mama. Hudo mi je, nihče ne razume, kako zelo. 50 let smo živeli pod eno streho, vsak dan, tudi moj mož ne razume. Jokam, ko me nihče ne vidi, jokam, ko me moj otrok ne vidi. Začuda ona ne joka, Ali je brez čustev? Ljudje mi pravijo, hvala bogu, da se je rešila, saj je bila že stara. A mene boli, moja mama je bila in nikoli več je ne bom imela. Nikoli več, da si potolažim dušo, da ji povem kako hudo mi je včasih, kako sem nesrečna. Celo moje življenje je tako. Plačujem za grehe, ki sem jih naredila v mladosti. A kaj bila premlada, da bi lahko kako drugače storila. Toda grehe bom plačevala do konca življenja.
Verjami draga Nataša, da mi ni lahko, kot ni tebi. Saj vem zašla sem komletno, ker jokam, ker tudi mene boli, tako kot tebe.
Ne nemorem več.
L.P.

V veliko žalost mi je, ko berem kakšne izkušnje imate. Razmišljam ko berem, in skušam razumeti. Čeprav ne bom nikoli razumela. Povejte mi prosim, kako reagirat, kako se pogovarjat, kaj reči, kaj in kako… Kako naj se obnašam, naj vas objamem, le roko stisnem, je pogled dovolj, ker resnično nimam besed.

Kaj naj storim? Kaj si želite?

:*

Kakšne grehe v mladosti pa smo naredile, da sedaj plačujemo s tem, ko nam umirajo naši otroci, možje, starši?Samo v tem se ne strinjam z vami “še ena”. Mar ne grešimo vsi kdaj pa kdaj, plačevali pa bi sami nekateri. Sigurno tudi vi niste takšna grešnica, kot si sama očitate.
Tudi meni je sin umrl v prometni nesreči in imam ogromno vprašanj ZAKAJ, na katere sigurno ne bom dobila odgovorov, a sedaj pa naj še sebe krivim za vse kar se mi zgodi?
Ne vem, kako naj zaključim tole pisanje, kaj vam in sebi zaželeti, ko pa vem, da od prihodnosti mi, ki se srečujemo tukaj, ne pričakujemo nič.
Zora

Kaj storiti? Ne vem, ni pravega odgovora. Lahko ti povem, katere geste ljudi so meni v tistih prvih dneh največ pomenile. Ko me je sodelavec le objel. Ko me je prijateljica povabila na kavo, kjer sva dolgo dolgo govorili, se spominjali lepih, tudi smešnih dogodkov … ali ko mi je ta ista oseba, ki je vsaj takrat prebirala ta forum, napisala res lepo pismo, iz srca … Hvala, S., če še bereš.

Moram pa reči, da je večina mojih dotakratnih prijateljev do danes izginila iz mojega življenja. Takrat, ko sem najbolj potrebovala koga za pogovor, jih ni bilo. Dolgo. Mesece in mesece. Danes jih niti ne želim več. Tako da: bodi tam, pokliči kdaj pa kdaj, toliko da bo ta oseba, ki ji želiš pomagati, vedela, da ni pozabljena. In vedi, da čas zanjo mineva drugače. Za vse druge teče, zanjo se je za nekaj časa ustavil.

Že lep čas se nisem oglasila na foromu. Zdaj pa sem prebrala te vaše besede in moram nekaj napisati. Ko berem te vaše besede se preberem v njih in trpim, se mučim – živim. Živim iz dneva v dan, iz tedna v teden brez mojega ljubega sina. Včeraj je minilo 13 mesecev – saj ni za verjeti, jaz pa imam še vedno občutek, da sem še ga včeraj držala v objemu…Čas hiti – pa ne morem pritrditi, da celi rane, moje rane so pregloboke, še preveč krvavijo, da bi jih čas mogel zaceliti. Točno to kar je napisala Nataša – preživljamo pekel na zemlji – samo ljubi Bog ve ZAKAJ, ZAKAJ????

Pa bom jaz pristavila še svoj piskrček.
Iskreno in globoko sožalje vsem, ki ste izgubili drago vam osebo. Tako kot je napisal Miha, nismo na vlaku, žalujemo za izgubljenim, ki tudi ni na vlaku.
Ko se bomo zares in dovolj poslovili, bomo lahko spet na vlaku, a vedno v drugem vagonu kot ostali, ki nimajo podobne izkušnje.
Meni so v nosečnosti umrli že trije moji otročki in kar ne morem verjeti, da se to meni dogaja. Tudi ne morem verjeti, da me “prijateljice” po dveh mesecih več ne vprašajo: kako sem, kako se držim?! Pričakujejo, da bom jaz skrbela za stike, jih jaz poklicala in povrh imajo vse ogromno težav.
In ker bi morala biti krepostna, je najbolje, da se veselim še vseh dojenčkov v okolici.

Težko je, ko se znajdeš poleg vlaka. Ne vem kako hudo bi bilo, če ne bi bilo tega foruma, knjig… morda kake osebe, ki vsaj približno razume.
V družbi se počutim osamljeno, tu se čutim pripadajoče. In to je že veliko.

Želim vam moči, objema in tolažbe.

Hvala ti, Frida. Res je to, kar si napisala o občutku pripadnosti. Vsaj nekje.
Objem tudi tebi.

Miha ali se ti lahko oglasim na mail? Jaz sem izgubila sina pred 13 meseci…

Ja, kako resnično je vse to, hkrati pa tako boleče, da se tega žal ne da opisat.
Večina vaših misli je prav takih kot bi bile moje.

Prepričana sem, da vsi mi, ki smo izgubili nam tako drage ljudi, vlaka, na katerem sedijo vsi tisti, ki še niso okusili te grenkobe življenja ne bomo nikoli dohiteli in niti več sedeli na njem. Pa mi lahko še stokrat rečejo, da čas celi rane. Verjetno bolečino omili, da ne boli več prav vsako minuto, zaceli pa rane sigurno ne.
To so rane, ki ostanejo v srcih celo življenje in sama sem prepričana, da ne bom več nikoli tista oseba, ki sem bila prej. Zase sem trdno prepričana, da se iz tega pekla ne bom povlekla nikoli več. Preveč je bolečine, preveč spominov, ki me vežejo na teh 23 let kar sva bila skupaj.

Pa sva hitela, delala, si odrekala, da bova nekoč, ko bova malo starejša uživala z vnuki, si vzela čas tudi za druženje s prijatelji ….. O BOG saj ne more biti res…

lp Nataša

Rada bi še nekaj povedala glede grehov oziroma plačevanju le-teh.

Veste kaj sem jaz še isti dan, ko je umrl moj mož vprašala BOGA. Ali si me nagradil za vse kar sem v zadnjih treh letih naredila dobrega.
Naj povem, da imamo štiri leta v hiši bolezen. Zbolela sta oba moževa starša. Oče invalid na vozičku, mama je izgubila boj z rakom februarja in je bila sedem mesecev čisto nepokretna. Lahko si mislite koliko dela je s takimi bolniki, koliko težkih trenutkov, ur, noči, pa sem vse skupaj zdržala, čeprav mi je bilo včasih za zbežat. Pa sem si mislila, če sta bila onadva dobra do mene moram jaz to zdaj vračat. Mož je garal na hiši, jaz pa sem pomagala kolikor je bilo v moji moči že zaradi njega. Probleme svoje družine sem potisnila na stan oziroma smo jih odlagali, saj imajo bolniki pač vedno prednost.

In kaj se mi je zgodilo? Umrl mi je mož. Povejte sem jaz tudi plačala za greh. Moj greh je bil, da sem v skrbi za moževe starše pozabila nanj oziroma nisem opazila, da se z njegovim zdravjem tudi nekaj dogaja.

Vsak dan me bolj načenja vest, da mu nisem pomagala, da nisem bila dovolj pozorna, da nisem opazila, da je z njim nekaj narobe.

IN KJE IMAM NAGRADO ZA DOBRA DELA?
KJE JE ZDAJ PRAVIČNI BOG?

Od smrti moža ne verjamem v nič več, čeprav sem bila drugače vzgojena in sem velikokrat v mladosti slišala, da se dobro z dobrim vrača.

Boli, o kako boli vse to,

lp Nataša

Joj draga Nataša, kako mi je hudo, ko berem in vidim kako trpiš, ne boš verjela, ampak od kar sem izvedela za smrt tvojega dragega moža, se neverjetno velikokrat spomnim nate in na tvoje otroke….
Kar si napisala je resnica, čas sicer res malo zaceli rane, ampak nikoli jih ne v celoti, osebe nam tako drage, ki smo jih tako kmalu izgubili ne bo nikoli nikoli več, tako da se strinjam da bolečina ostane do konca življenja.

Kar pa se tiče BOGA pa tudi jaz mislim enako, če bi le kje bil nebi dovolil toliko nepravičnosti in trpljenja dobrih ljudi, če bi bil in bi bil pravičen bi verjetno najprej k sebi vzel hudobne in brezvestne ljudi….. čeprav vedno pravijo da v nekaj moraš verjeti… ampak tudi sama ne verjamem več v nobeno tako stvar….
Poskušaj biti močna, kakor se seveda le da v taki situaciji, razumemo te samo taki, ki smo že doživeli podobno izkušnjo. ostali ljudje pa tako ne morejo razumeti, kako je hudo živeti z bolnim človekom, ko mu želiš pomagati, pa mu ne moreš, ko zgubiš nekoga ki si ga imel najrajši na svetu, boli boli … ampak živeti je treba naprej, potrebno se je samo naučiti živeti z nezaceljeno rano….. groza…

drži se in lep pozdrav, upam da bi se drugi teden lahko slišale in se zmenile za srečanje…..

Lp Janja

Draga Nataša

Samo objela bi te rada in malo pocrkljala. Šele sedaj vidim, kaj je vse padlo nate.

Povem ti samo to, do česar sem sama prišla, pa te nič ne prepričujem, da moraš ti tako misliti.

TO JE USODA, ki je čisto nič ne moreš spremeniti. TO JE STATISTIKA, pri čemer je nekdo lačen, nekdo je zelje, nekdo klobaso, vsi skupaj pa naj bi jedli segedin golaž.

Meni se je malo obzorje razjasnilo, ko sem pobrskala po družinski zgodovini in ugotovila, da se je podobno zgodilo dvem mojima prababicama, na nek način obema babicama. To življenje je en čuden špil, ki se ga jaz najraje nebi več šla. Ker mi je pač dovolj te igre. Samo kdaj se ta igra konča pa ni v naših rokah, ampak nekje tako daleč daleč, da mi tega ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo, nekje v vesolju, nekje pri Bogu,…

Le en delček v življenju se dobro z dobrim vrača, drugače pa ni čisto tako. Ne obremenjuj se, če bi naredila to pa to, bi bilo pa drugače. Ja najbrž sta res preveč delala. Ampak ali si ti moža preganjala, naj toliko dela, ne takšen je bil in takšnega si imela rada. To je bil on, če bi bil drugačen nebi bil več on.
Pri tebi me skrbi, kaj moraš še vedno toliko delati ali te je kdo razbremenil?

Veš žalovanje, kot ga nekateri prestajamo je zelo zelo psihično, kot tudi fizično naporno. Kadar sama jokam, potrebujem vsaj za eno uro več spanja na dan. Pa to ne traja le pol leta. Sama se po dveh letih še vedno fizično sesuta, zaradi vsega kar v duši boli.

TI bi sedaj nujno poleg psihične pomoči potrebovala pomoč v dejanjih. Kdo pere, kuha, nabavlja, plačuje račune, popravlja kar je pokvarjeno, ali si dobila že kakšna polena pod noge?? Pa si za vse sama, hčeri nočeš obremeniti, sin je pa še majhen.

Ali si že pomislila, da bi poskusila v skupini za žalujoče v okviru Hospica? Sama sem bila v taki skupini, ne pričakuj preveč, je pa to PROSTOR, kjer lahko človeku poveš kako ti je v duši. Ko tu pišeš pa je med nami še vedno internetni prostor.

Držim pesti, da bosta s sinom prebrodila prvi šolski dan.

Ana

Spoštovani Miha (in tudi ostali)!

Ni je besede, ki bi oblažila bolečino ob izgubi, posebno ob izgubi otroka. Če sam nisi bil v taki situaciji, potem tega absolutno ne moreš razumeti.
Ljudje, ki so voljni pomagati, so v zadregi – na kakšen način! Verjetno imajo pričakovanja, ki pa so neuresničljiva. Kajti žalujoči starš je v svojem svetu. Zato je najbolje samo BITI, tukaj in zdaj. Le ta trenutek je pomemben. (Ne utapljajmo se v preteklosti, od prihodnosti ne pričakujmo čudežev.)

G.Miha! Ne vem, če se boste še kaj oglasili. A pisanje zelo pomaga; poskušajte sami zase. Ali poznate društvo Solzice (www.solzice.com)?
Poglejte kdaj na njihovo stran.

Negujte spomin na otroka, hkrati pa čuvajte sebe in se imejte radi.

Lepo pozdravljeni.

Hvala vsem za vse lepe misli, spodbude in za zaupanje vaših življenskih zgodb.

Tudi jaz se čutim pripadno temu forumu, lahko vam zaupam, da mi je v veliko tolažbo, skratka ena lučka, ki se jo ta čas oprijemam.

Mama Ana;
Naj te ne skrbi glede mojih obremenitev. Popolno skrb za mojega tasta je prevzela njegova hči, ki stanuje z bljižini. Od smrti moža naredim samo toliko kot zmorem, kar itak ne veliko, skratka gledam samo še na moje tri otroke. Vse ostalo je v meni umrlo s trenutkom, ko se je poslovil moj mož. Vseh drugih kot da ni. Ostali so mi samo otroci za katere bom nekako skušala zdržat, čeprav na trenutke ne vem kako.

Naj ti povem, da oče mojega moža živi v isti hiši in se izogibam stikov z njim. Tudi gledat ga ne morem. V meni je vse preveč žalosti, bolečine, sovraštva …… Zakaj nisi odšel ti?????….. Zakaj sem pomagala tebi, namesto, da bi gledala na svojega moža?????…..

Ne vem, mogoče sem do ostalih, ki me imajo tudi radi in ki so z mano delili življenje (prejšnje) krivična. Mogoče, ampak ta trenutek tako čutim, mogoče se bodo moja občutja sčasoma spremenila. Vem pa samo to, da so mi v tem življenju sedaj pomembni SAMO otroci, vsi ostali so bili spremljevalci mojega prejšnjega življenja, ki ga nikoli več ne bo. Mogoče bom nekoč lahko dovolila, da me zopet spremljajo. Mogoče, kdo ve …

lp Nataša

Draga Nataša, res hudo mi je, ko berem, kaj vse preživljaš in se ti hkrati res opravičujem, da nisem zbrala poguma, da bi te poklicala. Velikokrat sem vas imela v mislih, ko smo bili na dopustu, a nisem vedela, kaj naj ti rečem, da bo prav in te ne bo še bolj potrlo. Prebrala sem tudi tvoja prejšnja sporočila in verjamem, da ti je hudo, a razumi dekleti, da morata tudi oni živeti dalje svojo mladost in to še ne pomeni, da ju takrat, ko sta sami, ne zlomi žalost.
Po imenu boš vedela, kdo ti piše, sicer pa na teh forumih sodelujem že par let.
Če želiš, mi lahko pišeš na mail, ki je moj še vedno isti.
Še enkrat prosim, oprosti mi, da te nisem zmogla poklicati in ti hkrati želim, da bi lepi spomini na tvojega dragega premagali žalost v tebi.

Vladka

Draga Vladka, ko sem prebrala tvoje vrstice sem se zopet zjokala in prišli so mi na plan zopet spomini … Se spominjaš, ko sva skupaj pričakovali najine fante? Lepi časi, polni upanja in načrtov za vnaprej.

Potem pa pride dan, ki vse podre in naenkrat nima človek volje niti za jutranje vstajanje. Na momente se vse res zdi tako nesmiselno.

Presenečena sem, da sodeluješ na tem forumu in tega res nisem pričakovala, da se mi boš na tak način javila. V mislih vas imam velikokrat

Nisem ti zamerila, da se mi nisi javila, ker vem, da mora imeti človek veliko volje in poguma za tako dejanje. Hvala ti za sožalno pismo.

Veliko prijateljev je storilo kot ti, le redki so si upali blizu. Prav tako so storili skoraj vsi sosedje, z izjemo ene same. Vem, da jim je hudo, ko me vidijo z Ž., saj so mojega moža spremljali od malega in ga tudi zelo spoštovali. To sem vseskozi čutila in ko se slučajno neizogibno srečamo mi oči zalijejo solze in je vsem potem še težje. Hudo za znoret…

Še enkrat hvala, da si se mi javila.

lp Nataša