Da ne bom izgubljala preveč besed… moj problem je bulimija, moj vsak dan bruhanje in moje misli začaran krog premišljevanja o kilogramih, kalorijah, hrani ter vsemu, kar zadeva hujšanje in zunanji videz. Z boleznijo se neuspešno spopadam že dobrih 5 let, v zadnjih nekaj mesecih pa opažam, da moja bulimija postaja vse bolj naporna, agresivna in škodljiva. Včasih se sprašujem, če je moje početje še sploh “normalna” oblika bolezni ali pa poleg omenjenih težav boleham še za čim drugim…

Včasih sem vse skupaj tako zlahka obvladovala, prikrila in v ključnih trenutkih vse skupaj preprosto potisnila na rob, dokler se želja in priložnost za “umazane” ritale ni ponovno ponudila. Spomnim se, da sem bila celo ponosna in vesela, ker mi je končno uspelo izbruhati nagnusne makarone in takrat me še tako pretresljiv video ter vse, kar sem do tedaj vedela o motnjah hranjenja, ne bi moglo prepričati, da gre za nekaj tako trdovratnega in slabega. Nasprotno. Bruhanje mi precej časa ni predstavljajo posebnega napora, neuspeha ali negativnih občutkov. Po opravljenem dejanju sem na zadevo pozabila in življenje je teklo naprej… Nobenih dodatnih skrbi in ubadanja s takšnim in drugačnim scenarijem o posledicah, ki jih bolezen prinaša. Dejstvo, da se kljub vse pogostejšim odhodom na wc počutim čilo in zdravo,je kar nekaj časa zelo odločno kljubovalo soočenju oz. priznanju, da sem bolna in da NI RES, da lahko neham, ko se bom tako odločila. Sicer bi bilo danes moje življenje nedvomno manj naporno, manj težko in ne tako zelo obupno, kot je…

Dandanes lahko bruham od jutra od večera,v skrajnih in vse bolj pogostih primerih pa tudi ponoči, ne da bi za to pobrebovala kakršenkoli razlog, češ, da sem preveč jedla ali ker sem preveč sita. Tako me že zjutraj začnejo vznemirjati misli in predstave o mehkem kruhu in sladki čokoladi in o tem, kako neznosno bi prijalo, da si ponovno dam duška in se potešim. Ne obvladujem se niti ob prisotnosti domačih (če ne morem na wc, bruham oz. MORAM bruhati v sobi (tudi) po stenah in parketu!)),ne glede, če je bil moj obrok obilna porcija riža ali zgolj žlička jogurta. In poleg hrane me motijo tudi krožniki, skodelice, pribor, beseda kosilo, pogovori o študentskih bonih, pogled na ljudi, ki obedujejo… Popolnoma vse.

In kar ni nič manj boleče – ljudje, ki jim skušam razložiti in pojasniti, zakaj se tako počutim, kako razmišljam in kakšni so moji cilji (hujšanje, dieta, telovadba,…), se navadno razburijo, začnejo kričati in končno ob vrhuncu svojega ogorčenja zaloputnejo z vrati ter me pustijo samo. “Kaj boš hujšala, če si suha!?!To je bolno!Kaj bi suhi še hujšal!Nič si ne daš dopovedati!”

Tako ostajam bolj ali manj sama. S svojo tehtnico, ogledalom in prepričanjem, da sem debela. Moje družabno življenje se umika za štiri stene. Čutim, da je telo utrujeno in da me navzočnost ljudi z njihovim živahnim tempom obremenjuje. Vloga Supermana ob vrtoglavici, glavobolih, napihnjenosti, razpokani koži, zaprtju in čudnem srčnem utripu postaja prenaporna. Zato končno razmišljam, da bi poiskala pomoč.

Do sedaj je nisem, ker me je govoriti o tem ena samo groza in sram. Starša mislita, da bruham zato, ker me boli želodec oz. ker jemljem tablete. Pri nas bulimije ne poznajo, poleg tega pa v družini prevladuje prepričanje, da je vitkost nepomembna, nepotrebna, predvsem pa nezdrava!Vsi bi me raje videli rejeno in okroglo, po možnosti s 75-imi kg (kot prej) in s podbradkom. In da o načinu naše družinske prehrane niti ne govorim.

Drugi razlog torej predstavlja bojazen, da bi me bodisi zmedli in vznemirili ali skušali zatreti mojo željo po hujšanju. Nekako si ne predstavljam, kako se osebe obravnava*, kakšni so pristopi in kako poteka sam proces zdravljenja. Odkar sem ob omembi na težave doživela neprijetno reakcijo medicinske sestre (aaaa, torej se nažreš in bruhaaaaaš?)*,niti enkrat samkrat nisem več pomislila, da bi še kadarkoli črhnila besedo. Čeprav je odpirati usta verjetno lažje kot tiščanje roke v grlo…

Lp

Na žalost v življenu velikokrat lahko naletimo na ljudi, ki ne znajo odragirati našemu počutju ali čustvom primerno, ne slišijo klica na pomoč tudi kadar je jasno izražen (tudi starši). Reakcija medicinske sestre je bila verjetno posledica šoka – čeprav res neprimerna in ti ni nič pomagala s tem. Niso vsi ljudje takšni. Res pa je, da pri iskanju pomoči, tudi pri strokovnih osebah lahko naletiš na nerazumevanje. Največ kar lahko v takšnem primeru narediš je, da poiščeš pomoč drugje.

Dobro si se odločila, da si želiš pomoči. Spremembe in okrevanje pri motnjah hranjenja so težke in potrebna je vsa podpora, ki jo lahko dobiš. Včasih je dovolj že to, da dobiš podporo pri svetovalcu, terapevtu, če je drugje ne moreš. včasih zadostuje en sam prijatelj/ica, oseba, ki ti prisluhne, da je lažje. Sama kot vidiš ne boš zmogla. Pomoč imamo pravico poiskati vsi ljudje, nič ni sramotnega, če nečesa ne zmoreš sam. tudi nam ni treba.

Oblike pomoči so različne. Pomoč nudijo različne organizacije in tudi pristop organizacij pri delu je rahlo drugačen. pomoč lahko poiščeš v podporni skupini, ki jo obiskujejo osebe, ki imajo motnje hranjenja. Taka skupina deluje tudi pri nas, vendar je trenutno polna (nove prijave bomo začeli zbirati poleti), drugače pa deluje skupina še na društvu MUZA, na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, pa še kje. Poleg tega tako pri nas kot pri omenjenih organizacijah obstaja možnost vključitve v individualno svetovanje. Ne vem kako je pri drugih, vendar pri nas poteka 1 na teden ali na dva tedna, po 1h, kjer se pogovarjamo o različnih stvareh. Hodiš prostovoljno, lahko se dogovorimo za 3-4 srečanja preden se odločiš ali bi nadaljevala, prekineš pa vedno kadar želiš. Pravzaprav te nihče ne more prisiliti, da nečesa ne narediš ali da nekaj narediš – to je odvisno od tebe. Vedi, da boš okrevala tako hitro kot boš lahko uvajala spremembe v svoje življenje.
Pred tem pa je potrebno pogledati kaj so težave, s čim si nezadovoljna, kako ravnaš s sabo, in še kup drugih reči – motnje hranjenja so samo zunanji dejavnik tega kar se v človeku dogaja. Npr. opazuj se – kaj se dogaja s tabo in v tebi, da bruhaš? Opisala si tudi, da to počneš že kjerkoli – tudi, če poješ samo jogurt npr. – možno je, da so se že pojavile zdravstvene posledice in imaš težave z želodcem, prebavnim sistemom nasploh. Kar nekaj težav si navedla tudi sama. Dobro bi bilo, ko bi šla na pregled k zdravniku – da bi izključila možnost okvare prebavnega sistema (požiralnika, želodca,…) kot razlog, za bruhanje po vsaki hrani, ki jo zaužiješ.

Poleg tega ti lahko pregleda tudi kri in s tem ugotovi kakšno je zdravstveno stanje tvojega telesa (levkociti, eritrociti, železo, jetra,…) – posledice se že pojavljajo, vendar je dobro, da si se odločila iti naprej.

Vse kar sem ti omenila v tem pismu je le predlog -resen predlog, vendar odločitev je tvoja. Poleg obiska zdravnika pa seveda priporočam, da si poiščeš pomoč. Ali pri omenjenih skupinah, ali kje drugje (psiholog, psihiater, terapevt). Če bi želela ti lahko pri tem pomagamo tudi mi. V primeru, da nisi iz Ljubljane ti lahko posredujemo tudi naslove drugje po Sloveniji, kjer je takšna pomoč na voljo.

Lahko mi pišeš na [email protected] in ti bom odgovorila.

Vsak začetek je težak, vendar je vredno začeti.

Vso srečo.

Tatjana

Kakšne pa so te spremembe? Kaj mora obolela oseba narediti drugače? Kakšen preobrat se mora zgoditi?

Spremembe o katerih sem govorila se nanašajo na to, da pogledaš kaj je tisto v čemer ti motnje hranjenja pomagajo, da ti je lažje v raznih situacijah – npr. osebe uporabljajo hrano kot tolažbo, pomoč za potlačenje čustev, namesto druženja z drugimi, kadar jih kdo prizadene namesto, da bi povedale ali si priznale, da je težko gredo jest, stradat, bruhat, telovadit…

V procesu okrevanja je potrebno pogledati kaj je v življenju osebe tisto, kar bi le ta želela spremeniti, pogledati kako bi to lahko storila – odnose z drugimi, gledanje nase, svojo podobo o sebi, srečanje z lastnimi čustvi, postaviti se zase, povedati, če česa ne želiš,… – odvisno je od posameznika-kaj se dogaja v življenju osebe, da ta potrebuje motnje hrnajenja. Namen dela na sebi je v tem, da oseba pogleda, kako bi drugače lahko se spopadla s takšnimi situacijami-namesto s hrano, stradanjem,…

te spremembe niso lahke, in ne zgodijo se čez noč. najprej je potrebno ugotoviti kaj se dogaja, pogledati kje bi želela spremembo, kako, kaj si že poskušala, kaj je delovalo in kaj ne, kaj bi še lahko – in tudi ko začneš s spremembami, to ne pomeni, da bodo motnje hrnajenja izginile čez noč – zato je podpora kogarkoli še tako potrebna (terapevt, bližnji, prijatelji,…)

Preberi si na vrhu spiska sporočil zakaj je okrevanje dolgotrajen proces – boš mogoče tudi tam našla kakšen odgovor na svoje vprašanje. So pa še drugi članki, ob katerih lahko ravno tako najdeš kaj zase.

Lep pozdrav,

Tatjana

Najprej hvala za vaš odgovor.

Članek o MH sem že prebrala in tudi druga sporočila spremljam, da bi mi zadeva postala čimbolj znana. Čeprav pri sebi še vedno nisem ugotovila, da bi bil vzrok za bolezen karkoli drugega. Moti me namreč izključno eno: pogled v ogledalu in številka na tehtnici. No, seveda ne zanikam možnosti, da so na okupacijo z zunanjim videzom in kg vplivali kakšni drugi dejavniki. Mogoče so (bili) “krivi” hladni družinski odnosi (nedostopna mati in ukazovalen oče) in zapiranje vase. Odkar nisem zdrava, sem večino časa sama. Kolegom na faxu nekako ne zaupam, “prijatelji” pa so se zgleda ravno tako naveličali mojih večih diet, strahu in tesnobe. Na dan so privreli tudi očitki o tem, kako ne pokažem nobenih čustev, ipd, čeprav sama o sebi kajpak mislim drugače. Hladni in surovi se mi zdijo drugi, in ne jaz. Hmmm, torej vredno razmisleka. Mogoče bi mi koristila tudi kakšna knjiga na to temo, ampak ne o anoreksiji, temveč o bulimiji. Sploh obstaja? Sicer pa opažam, da mi že prebiranje foruma daje misliti in če bi se komurkoli s podobnimi težavami zahotelo pogovarjati, prilagam svoj msn naslov: [email protected]

Lp,

Anita

Pozdravljena Anita,

knjige na temo bulimija lahko dobiš na sposojo pri nas na svetovalnici – imenuje se COPING WITH BULIMIA – napisala jo je Barbara French. Pobrskaj po cobissu, če jo imajo še kje drugje. mogoče na Fakulteti za socialno delo, ali kakšni drugi. Drugače pa mi lahko pišeš na mejl, ki sem ti ga navedla v enem izmed prejšnjih pisem in se bova dogovorili kdaj bi lahko prišla ponjo in za koliko časa.

Poleg te knjige imaš nekaj gradiva navedenega tudi na naši spletni strani – lahko si pogledaš tudi knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ, če mogoče že nisi ali Ko hrana ni več hrana.

Težko je, kadar med bližnjimi osebami ne najdemo razumevanja in potrebne podpore. To pa ne pomeni, da ni nikogar, ki bi nam znal prisluhniti. Terapevti, svetovalci so res tujci – vsaj na začetku. vendar so realni v svojem pogledu na svet in zmorejo nuditi potrebno podporo, ki jo še kako potrebujemo ljudje v težkih obdobjih okrevanja. Če slučajno kdaj naletiš na koga, ki ne zna prisluhniti, ne pomeni, da so vsi takšni. Išči naprej. Naj ti to ne vzame poguma. verjemi, so ljudje, ki znajo poslušati in ob pravem času reči prave besede.
Ne izgubi upanja, predvsem pa ne zaupanja vase.

Srečno.

Tatjana