Pred dvema letoma sem se ločila od moža, ki me je varal skoraj celo najino skupno življenje (beri: 15 let). Drugače smo delovali kot idealna družina za zunanji svet, pa tudi sama sem mislila, da je vse v redu. V bistvu, če sedaj razmišljam o preteklosti, vidim, da so bili znaki vidni že prej, samo da jih jaz nisem videla. Skoraj nikoli nisem bila ljubosumna, moža sem pač jemala kot takšnega, ki rad veliko govori in deli poklone naokoli.
Sedaj sem približno 10 mesecev skupaj s tipom, s katerim sva se spoznala preko interneta. Lepo nama je, vidim da je pripravljen veliko narediti zame, ampak še vedno mu ne morem popolnoma zaupati. V bistvu sem prav bolestno ljubosumna, pregledujem mu mobitel, raziskujem kaj dela na računalnik, na katere internetne strani hodi…. Take izpade imam približno 2x mesečno in če se mi zdi kaj sumljivega, mu to tudi “podrobim” in se skregava. Prav utrujena sem zaradi te moje ljubosumnosti, vsakič ko sem “normalna” si obljubim, da ne bom več tega počela, pa spet pride trenutek, ko naredim točno to.
Prosim, prosim, mi lahko da kdo kakšen pameten nasvet kako naj se skuliram in pustim stvari (mobitel, računalnik) pri miru, drugače vem, da bo šla najina veza kmalu k vragu, saj bo tudi njega minila potrpežljivost…

Zivjo!

Zelo mozno je, da svoje pretekle zveze se nisi pustila za seboj (vcasih to traja pol toliko casa, kolikor je trajala zveza). Vsi ti obcutki zato izhajajo iz obcutka nesigurnosti, strahu, da bo novi ravnal s tabo tako, ko je ravnal prejsnji. Vendar pa moras te obcutke pustiti za seboj, ce zelis, da bos lahko zacela na novo. Preteklost je preteklost.
Vedeti moras, da teh obcutkov ne more spremeniti nihce drug in nad njimi nima nadzora nihce drug kot ti sama. Zato si ti odgovorna za to, da jih spremenis. Vse je na tebi

Mogoce tako, da samo sebe prepricas, da bos prezivela, tudi ce se se enkrat ponovi stara zgodba. Trdno verjemi, da zmores tudi sama in da je zveza s tem clovekom samo cesnja na vrhu sadne kupe tvojega lastnega zivljenja. Ljubosumnost je v bistvu strah. Ampak kaj pa je v zivljenju zares 100%?

strah te je, da bi se kaj takega ponovilo. Za to je kriv tvoj podli mož in slabiški mož.
Čas je edino zdravilo.

Pozdravljena !

Ne boš se mogla prepričati, da tega ne smeš početi.
Edina prava pot je, da ugotoviš, zakaj tako reagiraš, pomeni, vzroki za tako vedenje so v tebi.
In če želiš preseči tako vedenje, se boš morala soočiti sama s samo in svojimi travmami.
Čaka te težka naloga, če ne boš zmogla sama, si poišči dobrega terapevta.

Pa veliko moči !

Nina*

ma Nina, saj ve, zakaj tako reagira….

Po moje se bo lahko prepričevala oz.čez čas močno prepričala. Res je vse v preteklih slabih izkušnjah. Vsi smo več ali manj strah za partnerja,smo ljubosumni.
Poiskušaj na tak način, da se boš po izbruhu in umiritvi ozrla nazaj in ugotovila, kaj je bilo dobrega in kaj slabega v tem. Je bil razlog za izbruh .
Ko boš to delala večkrat ,se boš kontrolirala do te mere, da si boš rekla, ne bom takoj izbruhnila, bom počakala, če se bo ponovilo. No, jaz sem si v veliki meri pomagala sama.
Ravno na tak nači, kot pišem.
Več bi ti lahko,draga dečva1, povedala v živo.
Težko je vse napisat.
Na konkretnih primerih se človek uči in na podlagi izkušenj.
Morda nisem bila dovolj nazorna v besedilu. Boje je to razložiti na konkretnem dogodku.
Škoda je le, da človek to ugotovi, ko se zveza že začne krhat.
Pri meni je sreča, da se oba imava res rada.

Dečva,

če je ljubezen res tista prava in brezpogojna in če se imamo sami sebe radi, nas nikoli ne zagrabi nekaj, čemur bi lahko rekli ljubosumnost.

V tebi je toliko strahu, da bi tega človeka izgubila, da se ga dobesedno oklepaš in ga boš mogoče ravno s tem pahnila od sebe. Nikar ne misli, da je za tvoje občutke kriv prvi mož! Podzavestne strahove, da boš ostala sama, si imela že v prvem zakonu in ljudje to podzavestno čutijo. S svojim strahom si takrat priklicala ravno to, česar si se bala – da te je mož varal.

Sedaj si spet na vrsti in imaš seveda svobodno izbiro: boš izbrala strah ali ljubezen?

Dečva, ga res brezpogojno ljubiš?…..

LP, Amedea

Ma, daj no, Amadea, s tem, ko praviš, da je sama s strahovi priklicala to, da jo je mož varal, možu vsako odgovornost za njegova dejanja jemlješ.
Ma, daj!!

Saj je tudi mož samostojna oseba, kao odrasla, in je konec koncev njegova zadnja beseda in odločitev bila ali bo varal ali ne.

Strahovi že kaj vplivajo, ampak tako pa ne – saj je vsak samostojna oseba. In vsak sam odgovoren za svoja dejanja. TUDI NJEN MOŽ!!!

Ona NI KRIVA, čeprav je imela mogoče strah pred izgubo (ampak iz njenega pisanja se mi zdi, da ni bilo tako in, da mu je zelo zaupala), da jo je varal.

Na žalost je zdaj ranjena ptica – 15 let varanja je ogromno in ne čudim se, da ima izbruhe ljubosumja pri novem partnerju. Ni še prebolela…

Odrasti, Amadea. Poleg tega je samo materinska ljubezen brezpogojna, partnerska pa NI taka. Beri malo psihologije. … In ni zdravo, če bi bila brezpogojna. To bi pomenilo – če bi bila partnerska ljubezen brezpogojna -, da moraš v imenu ljubezni vse prenešat – tudi udarce in varanje. Bi ti, Amadea?

dečva1, drži se, bo bolje.

Če bi že šla k terapevtu pa bi morala skupaj s partnerjem. Ker se bo to le tako rešilo ugodno.

Nikakor pa ne sama, ker je to njeno ljubosumje težava obeh, ne samo njena. Že to, da bi bil ob njej, da bi šel z njo na partnersko terapijo, bi ji veliko pomagalo k zaupanju.

Ja, vse to bi bilo čudovito, če bi se ljudje svojih strahov zavedali. Če je strah podzavesten, se ga ne zavedaš! Deluje pa ravno tako ali pa celo še bolj uničevalno.

Ranjena ptica?!?!?… Če se ti človek smili, mu enostavno odvzemaš moč, da bi lahko kaj spremenil pri SEBI. NIKOLI se nam v življenju ne more zgoditi nekaj, kar ne bi bilo priložnost, da ozdravimo svojo notranjost…… Je pač potrebovala to izkušnjo in če bo zmogla premagati strah v sebi, bo postala bolj močna in samozavestna. Če stikaš po partnerjevih stvareh, se že ne čutiš ljubljenega in samozavestnega, je tako?

Nisem napisala, da je ona kriva – kje si to prebrala? Ljudje nismo NIKOLI krivi, vedno smo samo odgovorni za vse, kar počnemo. Tudi njen mož ni kriv!… Zakaj ljudje sploh govorimo o krivdi? Vsak naredi tisto, kar v danem trenutku zmore najboljše.

Ol, jaz sem že odrasla. Sem se dotaknila dna in zopet vstala. Preživela tudi stvari, ki jih opisuje Dečva. In vem, kaj je prava ljubezen.

Materinska ljubezen je zelo zelo redko brezpogojna. Razmisli!…..

IN STRAH NI LJUBEZEN.

Pozdravček, Amedea

Aja, in kar se tiče branja psihologije:

noben psiholog ali psihiater ne more dokončno razumeti oziroma razvozlati človekovega čustovanja in ravnanja, ker ga gleda samo v luči enega kratkega življenja. Pa nismo samo to in oblikujejo nas tudi prinešene izkušnje…..

ja zakaj bi potem pa partnerska ljubezen morala biti brezpogojna, če praviš, da je tudi materinska redko!?

ja, vsaj po svoje.

če rečeš, da je s svojim strahom priklicala nezvestobo moža, je to avtomatično obtožba in jemanje odgovornosti možu za njegova dejanja. Tle me ne moreš prepričat.

Pa, da ne boš mislila, da si edina, ki si v življenju dala kaj skozi.

Ampak tu ti ne morem dati prav. Očitno sva z različnih bregov….
lp

..če te je nečesa strah, to prikličeš v svoje življenje. To deluje neodvisno od tega, če ti v to verjameš ali ne.

Tu smo zato, da se naučimo ljubezni in jo prenehamo zamenjavati za posesivnost, strah pred zapustitvijo in vse druge stvari, ki ljubezen v resnici niso.

Dokler pravimo, da ljubimo, a hkrati partnerju dopovedujemo tudi, da ga bomo ljubili samo takrat, ko bo točno tak, kot smo si mi zamislili, dokler bo gledal samo nas, dokler nam bo pripravljen ustreči, je tu že nekaj narobe – smo že začeli pogojevati svojo ljubezen.

V svoje življenje dobiš samo tiste izkušnje, ki jih potrebuješ, da bi se zbudil. Ne obsojaj njenega prejšnjega moža, saj ne veš, zakaj je to storil.

Zakaj pa Dečva ni napisala, da tega sedanjega ljubi?….

Sicer pa…..

moderator šole čustvene inteligence bo verjetno bolj pristojen za dajanje nasvetov glede Dečvinega vprašanja.

Pozdravčke vsem,

Amedea

Draga Dečva,

Najprej sprejmi dejstvo, da je za teboj boleča izkušnja s prejšnjim partnerjem. Vzeti bi si morala dovolj časa, da ta del svoje preteklosti predelaš (odpustiš!) in jo na ta način tudi odložiš. Odpustiti ne pomeni, da se strinjaš z dejanji, pač pa prenehati v sebi pestovati bolečino in zamero. Dokler tega ne boš naredila, te bo nepredelana preteklost spremljala v sedanjih situacijah in to se ti že dogaja. Izziv, ki je pred teboj je spoznati, da sta tvoj nekdanji in sedanji partner dve različni osebi. Prenehati bi morala povezovati preteklo izkušnjo s sedanjo situacijo. Velika verjetnost je, da boš tu potrebovala pomoč izkušenega svetovalca.

Ena možnost je tudi, da novemu partnerju poveš, da te je boleča izkušnja varanja zaznamovala ter da se proti tvoji volji v tebi pojavlja nezaupanje tudi do njega. Povej mu, da si tega ne želiš in ga prosi, naj tega ne jemlje osebno, naj te poskuša razumeti in te potolažiti, ko pride do tovrstnega »napada«. Če bo novi partner to razumel in se bo pripravljen iskreno s teboj pogovarjati o tem, se bo med vama zgradil most zaupanja in teh »napadov« bo vedno manj. Seveda pa bi moral biti sedanji partner precej potrpežljiv in razumevajoč, ker se ni enostavno nenehno soočati z nezaupanjem ljubljene osebe.

A kakorkoli obrneš, boš na koncu morala v sebi razčistiti ti sama.
Če te še kaj zanima, kar vprašaj.

Bodi pozdravljena,