bolehnost
Spoštovani,
Namen mojega prejšnjega zapisa je bil pokazati moj lastni pogled na določene vidike slovenskega zdravstva in razložiti tudi drugim sotrpinom na forumu nekaj svojih (slabih) izkušenj.
Ni pa vse črno in v svoji zgodovini sem bila pacientka tudi in več kot enega dobrega, pozornega, kritičnega in široko razmišljujočega zdravnika.
Če bi sedaj nadaljevala gornjo polemiko, čeprav bi imela še poln koš komentarjev, mnenj in iztočnic, bi se pričela preveč oddaljevati od namena, zaradi katerega sem se sploh prijavila na forum. Zato bodi dovolj.
Le še poziv ge Veronike bi rada komentirala. Pod svoje ugotovitve, ki so zelo konkretne in podrobno razložene ljudem, s katerimi sem tedaj v stiku, se vedno podpišem. Trditve vedno stojijo na agumentih. Podpišejo pa jih tudi sogovorniki, s tem izrazijo strinjanje z ugotovljenim stanjem.
Tukaj sem navedla le nekatere svoje zelo splošne in namenoma predvsem kritične poglede, ki pa jih potrjuje poln koš argumentiranih trditev iz prejšnjega odstavka in izkušenj “navadnih” ljudi ter tudi (čeprav kolikor vem le v neuradnih razgovorih) “presoje stanja s strani še mnogo boljših poznavalcev internih razmer”, ko je moja malenkost.
Moje sporočilo tistemu delu javnosti, ki želi prisluhniti, pa bi lahko bilo:
Bodimo pozorni, čuječi, razmišljajoči. Za naše zdravje gre. Bolniki smo žal čisto preveč navajeni le slediti, obupavati, pestovati razočaranje in tožiti v veter.
S tem ko postajamo zahtevnejši, bolj ozaveščeni in bolj poučeni, sami sebi lažje, mnogo bolj in hitreje pomagamo. Latinski stavki in diagnoze nas naprimer ne bodo več tako skrbeli, če bomo natančno razumeli, kakšen je njihov pomen. (pa se vprašajmo sami zase, kolikokrat smo našega zdravnika poprosili, naj nam jih natančneje razloži ter nato vztrajali z vprašanji, dokler nam ni bilo vsaj približno jasno?)
S tem pa, da izrazimo svoje pomisleke, če je potrebno pa kdaj tudi kritiko, ni nič narobe. Ravno nasprotno, prav tam, kjer smo naleteli na problem, moramo nanj opozoriti in zadevo razjasniti.
(Veste, kar prepričana sem, da je moja zdravnica odreagirala tako kot je, le pod vplivom svojega ranjenega ega. Da pa je kasneje razmislila in bo v prihodnje pozornejša, morda bo vsaj poskusila kaj ukreniti.
In tudi laboratorijska delavka, do katere sem se potrudila biti kar se da korektna, ko sem ji razložila svoje gledanje, bo skoraj zagotovo poslej ravnala nekoliko drugače. Sama ni pomislila in NIHČE DRUG JE ŠE NI OPOZORIL.Žal.)
Vidite, tu je priložnost za “slehernika”, da pripomore k boljšemu. Seveda je treba ubrati pravi način: če nismo prepričani vprašajmo, če smo prepričani, pa povejmo svoje mnenje pogumno in prijazno … Večinoma ne bomo nagrajeni z zahvalo, vendar nič hudega, osebno sem prepričana, da se splača nam vsem.
Ampak – bodi dovolj. Čim več blagodejnega sončka in jasnih misli vsem skupaj,
Gaja
Živjo!
Odgovor na vprašanje, ki ga je postavila Gaja nekaj pisem nazaj: ali ima kdo izkušnje z zdravljenjem izgorelosti pri A. Pšeničny.
Napisala bom svoje izkušnje. Ona postavi diagnozo na podlagi testov, ki so javno objavljeni na spletni strani. Pri njej so dobrodošli tudi rezultati krvnih preiskav glede hormmonov, niso pa obvezni. Pri njej potekajo psihoterapije in delo v skupini. Dobiš pa tudi osnovne napotke, kako preživeti izgorelost. Meni je pomagalo, poznam tudi nekaj drugih, ki so se pozdravili pri njej.
Analizo prisotnosti hormonov pri nas pa delajo endokrinologi, vendar samo v krvi. Je pa zelo težko priti do endokrinologa z napotnico (dolga čakalna doba), samoplačniško pa drago. Po mojih izkušnjah naši endokrinologi še nimajo veliko izkušenj z izgorelostjo. Res pa je tudi, da samo z dodajanjem kortizola izgorelost samo omiliš, ne ozdraviš pa vzrokov. Vzroke pozdravi psihoterapija in zdrav način življenja.
Več o hormonih v knjigi Hertoghe: Hormon solution
LP
Citat:Alenka
“mislim, da so brusnice koristne”
Jaz sem po nekajkratnemu ponvaljanju vnetja nekaj časa jemala tablete brusnice (lahko pa se uživajo v obliki čaja ali kot suho sadje), in zaenkrat se je stanje lepo umirilo.
LP
Gaja, strinjam se s tvojim zgornjim pisanjem. Žal mi je, da sem sama potrebovala kar dolgo, da sem prišla do tega.
Vsak najbolje pozna sebe. Zaupala sem diagnozi, ki sem jo dobila, bolje rečeno razlagi diagnoze, čez nekaj let, ko je bilo že veliko škode, pa sem na spletu prišla do pravih informacij. Kakšen šok!
Ko sem potem diplomatsko spraševala mojo zdravnico, kaj si misli o tej diagnozi, pa sem ugotovila, da nima pojma. Zapustila sem ordinacijo in njeno vzvišenost, in si našla drugega zdravnika.
Šele ko sem začela poslušati sebe in postala vztrajna, sem prišla do pravih rešitev, tako do vzrokov moje “depresije”, kot do potrebnega zdravljenja.
Kolikor je meni znano, pa so že bili objavljeni podatki, ki jasno kažejo, da zdravniki prepogosto postavijo diagnozo depresija, saj se za podobnimi simptomi skriva še kaj. (ne me zdaj vprašat kje, neka avstralska raziskava je bila)
Mislim, da je depresija (tako jaz to vidim) vedno povezana s črnimi mislimi, tega pa v tvojem pisanju nisem zasledila.
LP
Na forumu PSIHIATRIJA sem prebrala zanimivo iformacijo.
(cit):”Ugotovili so, da žalost ni univerzalni simptom depresije, ki ga najdemo pri vseh ljudeh z depresijo po celem svetu. Utrujenost(!) pa je! Simptomi se razlikujejo tudi pri moških in ženskah. Moški redkeje navajajo potrtost kot vodilni simptom.”
(več tukaj: )
Meni je bila ta informacija nova in zanimiva.
LP!
Zanimivo bi bilo vedeti, katere bolezni organskega izvora povzročajo utrujenost, fizično, motnjo koncentracije.
Meni pade na pamet zastrupitev s težkimi kovinami, recimo z živim srebrom, katerega se je proizvajalo kar nekaj stoletij in se ga množično uporabljalo, tudi pri nas.
Po letu 2011 bo v EU prepovadana uporaba živega srebra za amalganske zalivke, menim da ZAradi izjemne toksičnosti.
Kje pri nas opravljajo te meritve in kje bi se človek lahko očistil omenjenih strupov? Mislim seveda v javnem zdravstvu, da ne bi prihajalo do vprašljivih diagnoz?
O možnosti zastrupitve z Živim srebrom, ki je v določenih oblikah zelo strupen za živa bitja, tudi sama precej razmišljam. Še posebej, ker je precej znano dejstvo, da povzroča Hg vezan v organskih molekulah “obolenja živčnega sistema” – del mojih/naših simptomov lahko izvira od tu.
Ko se spomnim, da sem zelo vestno hodila k zobozdravniku, ki je vneto zakrpal vsako najmanjšo luknjico v mojih zobkih, me kar malo zmrazi. Tako je moje zobovje sedaj polno srebrnih zalivk, še iz časa, ko drugih nismo poznali. Zobozdravnik se je zelo potrudil, zato na videz povsem nespremenjene plombice še vedno tičijo v mojih zobeh.
Nekoč sem premišljala ali jih naj zamenjam za “varne zalivke” in dovolim s tem odbrusiti del zdravih zob. Bele zalivke bojda tako rade izpadajo, zato je potem treba zobe vedno znova in znova vrtati in brusiti.
Kakšen je pravi pristop, je bila moja dilema pravzaprav v tistem času, ko je bila vesoljna javnost razdeljena na dva tabora in je izgledalo, da ima vsak od obeh taborov kar zanimive in nikakor neprepričljive argumente.
VELIKO VPRAŠANJE JE TEDAJ BILO: Ali bodo novejša spoznanja čez čas pokazala, da tudi “bele” zalivke niso “varne”?
Ravnala sem po Napoleonovem zgledu. Ta mali veliki mož ni baje naredil ničesar kar tja v tri dni, temveč šele ko je razčistil, kaj je treba v resnici storiti.
Hm.
Zanima me, kje je vir informacije, da bo uporaba amalgamskih zalivk v EU prepovedana? Ali je sočasno zamišljena tudi kakšna kurativa/ukrep za vse “pridne punce in fante”, ki imamo amalgamskih zalivk tako rekoč in dobesedno polna usta in zato temu dejstvu primerne morda tudi posledice na svojem zdravju?
Nadalje me zanima tudi, ali dela kdo v Sloveniji analizo las na kovine, saj bi naj bila to ena izmed kar zanesljivih metod, da prideš do dna tako tistim mineralom, ki jih telesu primanjkuje, kot tudi tistim, ki jih imaš preveč. Najbrž se sočasno da določiti tudi hg.
LP, Gaja
Živjo!
Tudi z živim srebrom je bilo moje telo preobremenjeno.
Nisem pa tega izvedela preko analiz, ampak na bicom pregledu pri zdravilcu. Takrat mi uradna medicina ni mogla še nič pomagati, zato sem začela s tistim, kar mi je bilo na voljo. V letu dni sem zamenjala vse plombe in bele prav dobro držijo. Ker se pri menjavi plomb izloči največ Hg, je treba uživati veliko klorele, ki ga veže in odvede ven iz telesa. Na forumu zdravilstvo najdeš podrobnosti o celem postopku odstranjevanja Hg iz telesa. Traja dve do tri leta, po dve plombi namesec ven, potem pa še razstrupljanje.
In še: vsak zobozdravnik ima v ordinaciji turbo odsesalnik, ki pa ga redko uporablja. Če imaš težave s ž. srebrom, moraš zahtevati, da ga pri vrtanju uporabi in sproti odsesa čimveč ostankov plombe.
Človek postane občutljiv na Hg šele takrat, ko je telo oslabljeno zaradi različnih vzrokov (psiha, prepogosti antibiotiki, padec imunskega sistema,….). Tako da ista količina nekomu nič ne škodi, drugi pa ima velike težave.
Svojim otrokom zdaj preventivno doplačujem za bele plombe (da ne bi kdaj imeli podobnih težav kot jaz).
Lp