Spoštovani.

Stara sem 38 let. Že kakih 6 mesecev sem zelo dovzetna za različne bolezni, ki so se doslej vedno pojavljale le v blagi obliki. Kar naprej se mi dogajajo viroze, vnetja mehurja, pa ginekološka vnetja, vnetja dlesni, itd. Navadno ne najdem povezave z zunanjimi vzroki, kot naprimer stiki z obolelimi ljudmi. Kar pogosto tudi izginejo tako nenadoma, kot so se pojavile. Kot da bi se imunski sistem nenadoma prebudil in premagal bolezen.

Večno sem tudi utrujena, razdražljiva in vzkipljiva. Opažam, da sem mnogo bolj kritična do okolice, hkrati pa vedno bolj opažam, da mi nagaja spomin. Koščki dogajanja iz bližnje preteklosti mi kar uidejo, dolgoročni spomin pa je tudi znatno slabši, kot prej. Opažam, da je moja koncentracija mnogo slabša kot nekoč, zato sem mnogokrat v neprijetnem položaju, saj sama to doživljam kot zmanjšanje svojih intelektualnih sposobnosti. Pri delu, ki ga opravljam, je to kar pomemben problem. Vedno bolj se tudi umikam v samoto. Dodatno k temu me praktično nenehno zebe. (Zame je bilo značilno, da me je zeblo ponavadi takrat, kadar sem bila preutrujena.)
Nikoli nisem sicer bila zelo socialno/družabno bitje, toda sedaj postajam prava samotarka. Včasih polna energije in idej, se sedaj komaj “vlačim” po svetu. Značaj se mi spreminja in le še včasih prikuka na plan prava Gaja, kakršna sem nekoč bila. Te spremembe opaža tudi moja okolica, vključno z mojim partnerjem.

Prijatelj trdi, da so moji problemi podobni tistemu, kar je prebral o težavah ljudi, ki so bili čustveno preobremenjeni, nekje je zasledil celo izraz za to – “pregoreli”. Zato je mogoče prav, da povem nekaj besed tudi o svoji “zgodovini”.
Res je, da me težje čustvene okoliščine spremljajo že kakih 8 let. Začelo se je s krhanjem odnosov s prejšnjim partnerjem, čemur je sledila razveza. Nekaj kasneje sem imela zelo težko situacijo v nekdanji službi (glede na članke, ki jih berem zadnje čase, bi rekla, da je bil “mobing”). Delo sem imela zelo rada in težko sem se od njega odtrgala. Vendarle sem končno službo zamenjala. V tem času sem spoznala sedanjega partnerja, iskala in našla novo službo. Ne dolgo tega sem se preselila na drug konec Slovenije. Vsi prej omenjeni koraki so bili veliki mejniki v mojem življenju, ki so na meni zagotovo pustili sledi.

Počasi, a vztrajno se je pričelo slabšati moje počutje. Zdaj sem najraje doma, če moram v družbo, potrebujem že čustvene priprave, domov pa se vrnem utrujena (ker sem porabila ogromno količino energije za klepet z ljudmi, pri tem pa sem si najbolj želela biti doma, obkrožena kvečjemu s svojimi domačimi).
Ah, še to – opažam, da sem se pričela silno potiti. Vsaka najmanjša situacija, ki je nekoliko neobičajna, nerutinska, me po novem pripravi do tega, da se prepotim tako močno, da mi kar teče izpod podpazduh. To se mi nikoli prej ni dogajalo. Vedno sem bila zelo samozavestna (morda še preveč) in življenje sem vedno dobro obvladovala.

Prosim za nasvet, kako se lotiti svojih težav in se iz njih izkopati. Zanima me, kaj se mi sploh dogaja, ali gre za fiziološke ali za psihične težave. Kako, kje naj začnem iskati pot k svojemu prejšnjemu psiho-fizičnemu stanju.
(Pred časom sem slišala tudi o okužbi z glivico kandido in o tako imenovanem izčrpavanju telesa, ki ga lahko taka okužba baje povzroča. Naj povem, da sem bila pred nekaj časa pri ginekologu, ker so se mi pričele neredne menstruacije. Prepričana sem bila, da gre verjetno za hormonske težave, zdravnica pa mi je rekla, da tudi za vnetje, ki je deloma glivično in deloma bakterijsko. Prepisala mi je zdravilo (ena sama kapsula 150mg zdravilne učinkovine – pozabila pa sem ime zdravila; ter kroram fenikol -globule). Prebrala sem navodila za uporabo za zdravilo, ki je bilo v kspsulah.Pisalo je, da se s tem zdravilom zdravijo tudi ali celo prevsem okužbe s kandido. Ali bi bila ta glivica lahko vzrok mojih težav?)

Lep pozdrav,

Gaja

Lepo pozdravljena, Gaja!

Iz knjige Do odpornosti z glavo (avorja A. Ihana, 2004) povzemam naslednje zapise:
(cit.)
Naše počutje je odvisno od tega, kako so nam izpolnjene primarne (pa tudi sekundarne) življenjske POTREBE. Zavest (razum) nam zaradi lažjega preživetja pogosto p r i k r i v a resnico o (ne)izpolnjevanju potreb in o naših življenjskih (ne)ravnovesjih.
O sebi veliko (več) izvemo z opazovanjem t e l e s n i h funkcij, ki zahtevajo nenehno in natančno uravnavanje. To se začne rušiti, kadar psihično, zlasti čustveno vznemirjenje pretirano angažira avtonomno (vegetativno) živčevje in hormonski sistem za svoje »stresne« potrebe.
O počutju in zdravju je mnogo bolj zanesljivo soditi po znakih, ki jih objektivno opazimo na svojem telesu, kot pa po tem, kar mislimo o sebi in o svojem življenju. Naša »zavest« je nagnjena k temu, da nam s samoprevaro (slepljenjem samega sebe) »olajša« življenje; svojega telesa pa ne moremo tako preprosto prepričati, da smo v redu, če v resnici ni tako. Dokler v notranjosti divjajo viharji ali z dejanji rinemo v smer, ki nam ne omogoča izpolnitve notranjih potreb, se telo temu ustrezno obnaša. Številni znaki, od glavobolov, prebavnih težav do depresij in pomanjkanja energije so resno opozorilo (zlasti če so številčni) za temeljit obračun s samim seboj. Kar se zdravja tiče, je torej resnica vedno na strani telesa.

Nekateri znaki, da smo (ali smo bili v preteklosti predolgo) v stresu, bi lahko bili:
– tesnoba, nemir, napetost, zaskrbljenost
– potrtost, občutek nemoči in obupa, depresija
– razdražljivost, jeza, napadalnost, nepotrpežljivost
– nezadovoljstvo, pretirana občutljivost, pomanjkanje samospoštovanja, nezanimanje za okolico
– nedokončanje nalog, lotevanje vedno novih nalog
– težave z zbranostjo, pozornostjo in sprejemanjem odločitev
– pozabljivost
– občutek preobremenjenosti, utrujenosti
– neučinkovitost, neuspešnost
– nespečnost
– razbijanje srca, pospešeno bitje srca
– motnje pri hranjenju (pretirana ješčnost ali izguba teka)
– splošna mišična napetost, bolečine in krči v mišicah
– glavobol
– suha usta, želodčni krči, prebavne motnje, bruhanje
– driska, zapeka, vetrovi
– potenje dlani in zgornje ustnice, vročinski valovi
– mrzle dlani in stopala
– pogosta potreba po uriniranju
– pretirano uživanje alkohola, nikotina, kofeina, analgetikov, pomirjeval in drugih zdravil
– motnje v spolnosti
– težave v medosebnih odnosih
– težave v komunikaciji

Trajajoče čustveno vznemirjenje prizadene predvsem i m u n s k i sistem, ki zahteva zelo kompleksno uravnavanje. To prizadetost najprej spoznamo po tem, da ne opravlja svoje osnovne naloge – boja proti bolezenskim mikrobom. Človek z okvarjenim imunskim sistemom ni odporen proti nalezljivim boleznim, njegov imunski sistem pa celo povzroča nastanek bolezni (t.i. avtoimunske bolezni, alergije …)
Najboljša preventiva proti omenjenim boleznim je življenje v sozvočju s svojimi telesnimi, duševnimi in duhovnimi p o t r e b a m i ob upoštevanju potreb soljudi okoli nas. Iz tega pride zdravje samo po sebi, brez tega je skoraj nedosegljivo. Če si človek hoče dobro, mora v prvi vrsti ohranjati zdravo samospoštovanje (upoštevanje lastnih potreb), zdravo komunikacijo, odkritost in realistično upoštevanje dejstev. V naši notranjosti obstajajo jasni znaki o tem, kdaj živimo, kdaj pa »vegetiramo«. In vsaj toliko kot imeti dober avto in položaj v družbi je pomembno to, da se človek na račun zunanje podobe ne uniči navznoter. Če zaradi zunanjega videza in ljubega miru sprejme življenje, ki ga dela depresivnega, vznemirjenega, nespečega … , uničuje sam sebe.
Kadar se torej pojavijo opozorilni znaki, da naš imunski sistem ne deluje v redu, je treba premisliti, ali so okužbe edina težava, ki nas pesti. Kadar je nagnjenost k okužbam samo ena od številnih težav, ki kažejo na neustrezno, neuravnoteženo delovanje telesa, se je treba najprej skrbneje zazreti vase. Pri tem je treba nekoliko razmisliti o veselju do življenja, energiji, vrsti interesov; pa o tem, kako plove naša življenjska barka glede na naše pričakovanje. Nenehne prehlade, angine, herpetične izpuščaje … je pogosto učinkoviteje »zdraviti« s spremenjenim odnosom do sebe (do svojih potreb) kot z zbiranjem vitaminov, sirupov in tablet. To seveda ne zmanjšuje pomena zdrave prehrane, gibanja in izogibanja (škodljivemu!) stresu. Človek z izboljšanim odnosom do sebe začne početi tisto, kar mu je v korist in ne v lastno škodo.

Biti prijaznejši do sebe bi lahko pomenilo upoštevati nekatere dejavnike proti stresu, kot so:
– zdrava in uravnotežena prehrana
– redna telesna dejavnost, ki nam je v veselje
– sprostitev in mirno dihanje
– poznavanje stresa in svojih odzivanj na stresne situacije
– odprt in pozitiven odnos do sebe, ljudi in sveta
– zaupanje v soljudi
– sprijaznjenje s situacijo, ki je ne moremo spremeniti
– sposobnost načrtovanja svojega časa
– sposobnost reči NE, ko česa ne zmoremo ali ne obvladamo
(konec cit.)
Knjigo, avtorja priznanega slovenskega imunologa prof. dr. Ihana, vam toplo priporočam v branje.

Razumem, da je o napisanih vsebinah laže teoretizirati, kakor jih v praksi izvajati. Vendar pa je lahko poznavanje dejstev uspešno izhodišče za kakšno spremembo v odnosu do samega sebe in v svojem življenjskem slogu.

Novoletni čas je obdobje, ko ljudje izvajamo samoobračune in razno razne bilance ter sprejemamo korenitejše odločitve in obljube za prihodnost. Želim vam lepe praznike in kakšen koristen pogovor s samo seboj.

(Več o kandidi lahko izveste tukaj: … in tukaj: … )

Lep pozdrav in vse dobro!
Veronika

Pozdravljena Gaja,

naj dodam samo še predlog za preverjanje delovanja ščitnice, za vsak slučaj, da ne bi kakšno prikrito dogajanje predolgo prikrito tudi ostalo. Če obstajajo genetske predispozicije, so takile stresni dejavniki dober sprožitelj. Tudi za adrenalno izgorelost bi se bilo dobro pozanimati. O obeh temah je bilo že precej napisanega. Razširjene glive so pa po mojem mnenju posledica in ne vzrok.
Srečno,

Alenka

Spoštovani zdravnici,

hvala za vajina vzpodbudna odgovora.O vajinih besedah sem veliko premišljevala ter o tem tudi nekaj prebrala. Bila sem pri zdravniku ter mu razložila svoje probleme. Nad njegovim odzivom sem bila nekoliko razočarana, saj so bili odgovori kar malce omalovažujoči, češ, ste preobčutljivi, se premalo gibljete, saj bo minilo itd. (V njegovo opravičilo moram povedati, da sem bila pri njem prvič, saj sem zaradi selitve morala zamenjati osebnega zdravnika). Ne glede na to je naročil “osnovne” krvne preiskave, ki so zaenkrat pokazale, da je kalij nekoliko pod minimalno priporočljivo vrednostjo in holesterol nekoliko iznad zgornje meje. (pri 165 cm višine tehtam 52 kg; prehranjujem se raje več z zelenjavo in svežim sadjem kot z mesom). Izvidov za parametre ščitnice še ni.
Vzporedno se mi dogaja tudi trdovratno vnetje mehurja, ki traja že kakšen mesec, za kar mi je zdravnik predpisal Hiconcil (z možem “se trudiva” zanositi).Po 8 dneh jemanja zdravil- ni prineslo bistvenega izboljšanja- se zdaj zdravim s pitjem velikih količin vode in/ali čaja. Mehur pa še vedno peče, še vedno moram dirjati na wc, še vedno imam urin rdeč, kot da bi jedla rdečo peso (pa je ne) in še vedno ima urin močan, neprijeten vonj. Tako trdovratno in nepozdravljivo vnetje me začenja pošteno skrbeti.
Včeraj so me pričele boleti (na otip) še bezgavke na vratu.
Morda vama zvenim že preobremenjena z opazovanjem lastnih simptomov, ampak dejstvo je, da skoraj ni dneva, da ne bi bilo kaj narobe in simptomi se selijo po telesu, kot, da bi se z menoj igrali ruleto.

Razmišljala in brala sem o adrenalni izgorelosti ter o “tipu” ljudi, ki jih ta bolezen zadene. Žal se zdi, kot da idealno pašem v pravo kategorijo in tudi moje življenje je bilo doslej takšno, kot je značilno za ljudi, ki jih doleti ta težava. Brala sem, da se bolezen dokaže z ravnijo kortizola v krvi in, da je to tisti parameter, ki loči med depresijo in adrenalno izgorelostjo.
Moj zdravnik adrenalne izgorelosti ni omeni; nagiba se k temu, da bi moje težave označil kot depresijo in mi predpisal antidepresive. Sama vem, da imajo ta zdravila tudi stranske učinke, zato bi želela, da je najprej dokazano, za katero bolezen sploh gre. Ne bi namreč rada zabredla še v večje težave od teh, v katerih sem sedaj. Kolikor pa razumem, se adrenalna izgorelost in depresija zdravita na različne načine.

Zato vaju prosim za nadaljnje komentarje moje situacije. Ali mi lahko razložita, kako se eksaktno dokaže, za kakšno bolezen gre v mojem primeru oziroma, katere teste je treba narediti, da bi preverili ali ne gre morda za adrenalno izgorelost? Ali so ti testi dragi, zahtevni, koliko so zanesljivi? Ali jih lahko naroči osebni zdravnik in če ne, kdo jih lahko oziroma kako lahko to naredim kot samoplačnica? Zadevi bi namreč rada prišla povsem do dna in nato ubrala pravo pot k svoji ozdravitvi in dobremu počutju.

Prosila bi vaju tudi, če lahko uredita, da moj e-mail naslov ne bi bil dosegljiv za bralce foruma.

Še enkrat hvala lepa za vajino neprecenljivo pomoč in vzpodbudo ter uspešno in zadovoljno 2008,

vama želi Gaja

Gaja, najlepša hvala za lepe želje. Najprej pa moram razložiti, da nisem zdravnica. Bila sem prepričana, da je to vsem jasno, zdaj pa razmišljam, da bi bilo dobro to v vsakem sporočilo dodati podpisu, da ne bi kdaj koga zavajala. Sem samo pacientka s kopico svojih težav in ravno zaradi teh sem se skozi leta veliko naučila o tem, kako si pomagati. Tvoj zdravnik te je očitno kljub vsemu resno vzel, če ti je kar naenkrat privoščil toliko preiskav, kar se mi zdi pohvale vredno. Ali pa si bila tako uspešna zato, ker si bila dobro pripravljena. Meni so leta predpisovali antibiotike in antirevmatike kar na pamet, brez kakršnekoli analize. V bistvu pa sem pravo zdravniško pomoč dobila šele pred kratkim v tujini, ko je bilo končno tudi potrjeno pomanjkanje kortizola – hormona nadledvičnih žlez.
Zdi se mi, da ti glede na tvojo prehrano ne bi smelo manjkati kalija, pa tudi holesterola ne bi smela imeti preveč. Morda ne bi bilo slabo dobiti še mnenja endokrinologa.
Meni se zdi prav, da natančno opazuješ dogajanja v svojem telesu, saj boš le tako znala zdravnikom dovolj natančno razložiti, kaj se dogaja. Vsak simptom ima lahko več vzrokov, za povezovanje je pa treba imeti že veliko izkušenj. Adrenalna izgorelost je pri nas na žalost še precej nepoznana. Tudi endokrinologi velikokrat iščejo samo veliko pomanjkanje kortizola, ki že pomeni Addisonovo bolezen. Manjših primanjkljajev večinoma niti ne zdravijo. Kako se lahko pozdraviš, je pa odvisno od tega, v kateri stopnji izgorelosti si, če v tvojem primeru sploh gre za to, seveda. Bolj kot kalij bi moral biti nizek natrij. Nisi napisala, če znaš angleščino, če ja, sem enkrat na tem forumu že napisala povezavo do odlične strani na to temo, lahko pa tudi iščeš podatke pod ključno besedo “adrenal fatigue”. Depresija pa gre skupaj s pomanjkanji hormonov. Če je posledica le-tega, se mi zdi “zdravljenje” z antidepresivi celo škodljivo, ne samo nekoristno. Nič ni brez posledic. Na tvojem mestu jih ne bi jemala, dokler nimaš vsaj rezultatov TSH testa.
Eksaktnega dokazovanja pa po mojem skromnem mnenju pacientke v medicini ni. Ker medicina ni tako eksaktna znanost. Človeško telo je zelo zapletena reč, polno sovplivanj. Hormoni so pa še sploh zelo zmuzljivi. Zelo sem se zabavala, ko je House svoji ekipi rekel, da ja vsak ve, da testi za Addisona niso nikoli čisto zanesljivi. Ooo, bi imela kakšnega takega dr. Housa pri nas, čeprav zna biti skrajno zoprn.
Sicer pa si endokrinološke teste tudi kot samoplačnica lahko naročiš v nekaterih bolnišnicah. Kortizol sam ni drag (ne vem več koliko stane), merijo ga ob 8.00 in ob 16.00, za stimulacijske teste (npr. hitri ACTH test) pa skoraj gotovo potrebuješ zdravnika.
Vse dobro tudi tebi.

Alenka

Pozdravljena, Alenka.

Hvala za tvoje informacije in napotke, ki me bodo pomagali voditi pri nadaljnjih poizvedovanjih. Poiskušala sem poiskati sporočilo, v katerem si navedla tisto odlično povezavo na spletno stran, kjer so dobre informacije o adrenalni izgorelosti, vendar nisem bila uspešna. Prosim, če mi jo lahko pošlješ.

Lep pozdrav,

Gaja

p.s. ob gledanju nadaljevanke o dr. Housu (ki je nikoli ne zamudim) se mi konstantno kotali po možganih prepričanje, da bi mirno zdržala njegovo pikrost, ko bi se le dokopal do prave diagnoze mojega primera.

Gaja, lepo pozdravljena,

sem uspela najti tisto povezavo: http://www.drlam.com/A3R_brief_in_doc_format/print/adrenal_fatigue.html. Na srečo preko tele strani, ki ima veliko koristnih povezav: http://www.livingnetwork.co.za/healingnetwork/adrenals_thyroid.html. Toliko je tega, da je kar težko najti pravo stvar. Če imaš težave s ščitnico in nadledvičnicami hkrati, so lahko simptomi precej drugačni. Odlično tabelo je sestavil dr. Rind: http://www.drrind.com/scorecardmatrix.asp.
Lahko pa si pomagaš tudi s knjigo dr. Wilsona Adrenal fatigue. Tam piše vse, kar je treba vedeti o adrenalni izgorelosti in kako se izvleči iz krize.
Držim pesti, da najdeš kakšno rešitev zase.

Alenka

Spoštovana,

hvala za spletne povezave, na katerih sem našla ogromno podatkov, ki sem jih brala kot za stavo. Danes sem reševala še diagnostični test, ki na razpolago na spletni strani ljubljanskega inštituta, ki se bavi s tovrtnimi problemi. Vprašanja, iz katerih je sestavljen test, so me mnogokrat prav šokirala, saj so zelo natančno definirala probleme, ki jih v mnogih primerih sama nisem zaznala, so pa prisotni v mojem življenju. Rezultat testa je zaskrbljujoč, saj je pokazal celo 3. fazo adrenalne izgorelosti. Da bi test preskusila, sem ga dala izpolniti še partnerju, rezultat pa je bil v njegovem primeru prav tako blizu njegovi psihofizični kondiciji (ki je na srečo precej drugačna od moje).
Soočena z dejstvom, da sem morda na pravi poti pri postavljanju diagnoze, sem se pričela spraševati, kako priti do zdravnika, ki bi se bil voljan in sposoben ukvarjati z mojim primerom. Zadnji pogovor z mojo zdravnico ni bil posebno obetaven. Vztraja pri diagnozi depresije, adrenalne izgorelosti po moji presoji ne pozna tako dobro, da bi me lahko vodila do postavitve diagnoze in nato po poti ozdravitve.Njen zaključek je, da bo o mojem primeru nekoliko “razmislila” do najinega naslednjega srečanja.
Upam, da ne samo zaradi tega, ker je nestrpnost eden simptomov te bolezni, sem prepričana, da je treba čimprej priti do diagnoze in do pravega zdravljenja. Glede na prebrano vem, da lahko marsikaj postorim sama ali s pomočjo najbližjih in od tega trenutka naprej. Vseeno me zanima, kako se orientirati v svetu specialistov endokrinologov. Ali imamo tudi v Sloveniji kakšnega dr. Lama?

Zadnje čase pa se ubadam še z eno težavo. Moje lastno mnenje o sebi postaja iz tedna v teden slabše. Nisem več Gaja, kakršna sem nekoč bila.
Ljudi, ki me obkrožajo na delovnem mestu, dojemam kot tolerantne in razumevajoče, pa vendar so tudi oni samo ljudje: Muči me strašen občutek slabe vesti do svojih sodelavcev, saj več ne zmorem funkcionirati veselo in optimistično in učinkovito, kot sem lahko nekoč. Ko sem sprejela to službo, sem bila obetavna izbira, hkrati pa je postajala moja energija iz dneva v dan manjša. Zato nisem bila zmožna izpolniti pričakovanj, kar lahko dnevno razberem iz njihovih reakcij in svojih lastnih spoznanj (mislim, da to ni kakšna izkrivljena predstava, ki se mi je vsadila v možgane). Sedaj se vlačim naokrog še z občutkom grozljive krivde, ki kar narašča in narašča. To še dodatno pripomore, da se poskušam izolirati od okolice, čeprav se zavedam, da s tem verjetno situacijo le še poslabšujem. Ne morem se odločiti ali bi bilo dobro, da v svoji sredini spregovorim o svoji težavi ali je bolje, da se poskušam molče izvleči iz težav. Ne znam presoditi, kako bi okolica gledala na mojo izpoved. Lahko bi ogrozila varnost svojega delovnega mesta in imela potem na svojih ramenih še en ogromen stres več. Bojim se, da bi bila ožigosana kot bleferka in simulantka, ker saj sama veš, eksaktnih dokazov je zaenkrat bolj malo. Oni me ne poznajo, kakršna sem bila, saj sem sedaj na drugi strani Slovenije v povsem drugem okolju (OK, tedaj nisem znala živeti na pravi način, sedaj pa ne morem, vsaj ne takoj.). Bolezen sama pa je na drugi strani slabo poznana in priznana. Precej drugače, kot če si zlomiš nogo in zaradi tega šepaš po podjetju, kajne?
Vem, da se bom morala odločiti sama, pa vendarle, kakšno je tvoje mnenje ?

Prijeten konec tedna želim,

Gaja

p.s.: Prav zanimivo se mi zdi, kako lahko javno razpravljam o mnogih svojih zelo intimnih problemih. Menda moje telo in psiha res kar kričita “na pomoč”.

Spoštovani, tudi v slovenskem jeziku je bilo v poljudnih virih v zadnjem času kar precej napisanega o t.i. sindromu adrenalne izgorelosti.
Strokovno, raziskovalno in preko osebne izkušnje se s tem pojavom ukvarja psihologinja dr. Andreja Pšeničny. Kontakt lahko vzpostavite tukaj: ( … )

Sindroma kronične utrujenosti (CFS/ME) ne smemo izenačevati z burn-out sindromom, čeprav so si opisi simptomov podobni, vendar niso enaki.
Nekaj o mojem razumevanju razlik sem pred dvema letoma pisala tukaj: ( … ), če pa uporabite iskalnik, lahko poiščete še nekaj prispevkov na to temo tudi na našem forumu ( … )

Pogumno v spopad s težavami in vse dobro!

Gaja,
žal pri nas še nisem našla kakšnega podobnega zdravnika, kot je dr. Lam. Kar ne pomeni, da s takimi težavami nima smisla iskati pomoči tudi pri kakšnem endokinologu, čeprav morda ne gre preveč pričakovati. Mogoče pa bodo počasi začeli resno obravnavati tudi adrenalno izgorelost in ne samo skrajno obliko iztrošenosti nadledvičnih žlez – Addisonovo bolezen. Tudi jaz sem še vedno v težavah, kljub temu, da zdravilo imam, ga pa zelo slabo prenašam in ne morem doseči predpisanega odmerka, so me poslali vso opotekajočo v službo. To žal ni način za zdravljenje nadledvičnih žlez in še vedno sem v nezavidljivi situaciji, ko ne vem, kako naj rešujem svoje probleme. Kot si že sama ugotovila, je v takih razmerah težko in nikdar ne moreš vedeti, kaj bi bilo bolje narediti. V vsakem primeru obstajajo tveganja. Mene zdaj v službi razumejo, kljub temu, da je za vse težko, sem pa že bila deležna velikega šikaniranja. In to v okolju, kjer so vedeli, kakšna sem “prava jaz”. V nobenem primeru nimaš zagotovila, da bodo tvoje razlage sprejeli z razumevanjem. Razen tistih, ki so že sami kaj podobnega doživeli. Morda je še najlažje najti razumevanje in predlog za bolniški dopust (če ti to prinese manj stresa kot delo oz. vrnitev na delovno mesto) pri kakšnem psihiatru. Čeprav je zame npr. psiholog ocenil, da ni nič narobe in da bo treba še malo zdržat, ter me naročil na kontrolo čez dve leti. Sicer pa vedno priporočam, da si je treba poiskati več mnenj oz. se k zdravnikom vračati. Kaj pa nam drugega preostane.
Gaja, kar piši o osebnih težavah. Saj si dovolj anonimna, običajno pa tudi pisanje pomaga.
Vso srečo ti želim.

Alenka

Pozdravljeni.

Dokopala sem se do knjige dr. Wilsona (Adrenal Fatigue) in moram reči, da je napisana v zelo enostavni angleščini, zato jo je mogoče zlahka razumeti tudi tistim, ki niso zelo vešči tega tujega jezika.Toplo priporočam.
Meni ugaja ker se vsaj nekoliko ukvarja tudi z funkcioniranjem človeškega telesa ter z fiziološkimi razlogi za nastanek bolezni. Omogoča začetno diagnostiko, čeprav je za potrditev bolezni potrebno testirati še koncentracije hormonov. Je kar natančen vodnik za samo zdravljenje, mislim, da bi si po napotkih, ki jih daje knjiga, lahko izdelala svoj lastni program zdravljenja. Zdaj razumem, zakaj mi jo je Andreja priporočila.
Malce bom še raziskala, kako je v Sloveniji z določanjem koncentracije hormonov v vzorcih sline, kajti, če ne bo šlo drugače, bom to dala izmeriti tudi samoplačniško. Pa četudi bom morala vzorce poslati kam zunaj naše deželice.

V službi sem nekoliko nakazala, kako je z mojimi težavami. Dovolj iskreno, vendar pa o nekaterih simptomih zaenkrat raje nisem govorila. Čutiti je nekoliko empatije, če bo takšno vzdušje trajalo, bom kar zadovoljna. Pravkar delamo spremembe planov, bolj rutinsko delo bom na njihovo željo zamenjala z bolj kreativnim, a bom zato več v pisarni. Nisem si upala povedati, da mi gre rutina tačas bolje od rok. Upam, da bo bolj umirjeno delo pripomoglo, da bom lahko pokazala vsaj del nekdanje iznajdljivosti in inventivnosti. Upam, v nasprotnem primeru sem si naredila medvedjo uslugo. Upam tudi, da bo poznavanje bolezni in načinov, kako si pomagati, v kratem prineslo tudi nekaj dodatnih pozitivnih rezultatov.

Moja osebna zdravnica je razmislila in vprašala kolege, vendar se bojda vsi strinjajo z njeno diagnozo depresije. Povedala sem ji, da se sama ne morem strinjati z njo, saj nimava niti enega konkretnega dokaza razen nekaj simptomov, ki pa lahko pripadajo tudi drugim boleznim. Povedala sem ji o adrenalni izgorelosti, vendar sem dobila občutek, da o tem ne ve veliko. Seveda je bila tudi na moč užaljena, ker sem se vmešala v njeno diagnostiko. KLjub vsemu je navrgla, da je pripravljena napisati tudi kakšno napotnico, če ji bom le znala argumentirati za kakšen namen. Kot lahko razumem se vsak endokrinolog ne bo voljan poglobiti v mojo zadevo, torej moram najti takega, ki bi se hotel. Dovolj zahtevno. Enako pa je na žalost tudi s psihiatri. Iz lastne izkušnje izpred let lahko rečem, da sem bila na enem samem obisku pri enem samem psihiatru, potem pa še enkrat pri psihologu, vse skupaj pa je bila čista izguba časa (in denarja).
Moja trenutna osebna zdravnica zdravi moje vnetje mehurja že en mesec, težave pa še vedno ostajajo. Nje to preveč ne skrbi, zato pa mene toliko bolj. Najti bo treba tudi bolj kompetentno osebno zdravnico. Kar pošten zalogaj, se strinjam. Vendar zdravje je prvo na listi prioritet.

Na podlagi nasveta ge. Veronike sem stopila v kontakt z gospo Andrejo Pšeničny, iz ljubljanskega inštituta za razvoj človeških virov. Gospa je psihologinja, baje je adrenalno izgorelost okusila na lastni koži in se zdaj ukvarja z zdravljenjem te bolezni. Izmenjali sva telefonski številki in osnovne podatke, podrobneje pa se še nisva pogovorili. zanima me ali ima kdo kakšne izkušnje o zdravljenju pri njej. Gre samo za psihoterapijo ali pa se postavi diagnoza tudi na podlagi rezulatov testiranja hormonov? Ali se je kdo ob njeni pomoči že izvlekel iz težav?

Sicer sem sedaj sredi kar optimističnega obdobja, čeprav sem v soboto preživela kar pošteno krizo. Ko sem se namreč zjutraj hotela (nič hudega sluteč) izkopati iz postelje me je doletela omedlevica in slabost. Stanje je trajalo do večera, nato pa sem počasi ponovno zaživela. Ustrašila sem se nepojmljivo, nato pa se od dr. Wilsona naučila, da je to kar običajen simptom bolezni.
Včasih se vprašam ali se morda samo ne tolažim s to boleznijo. Prav lahko bi se pripetilo, da je zadaj kak drug, še dosti bolj resen razlog (npr. kak tumor). Ravno zaradi tega se mi tako mudi priti do kolikor toliko zanesljive diagnoze.

Alenka, želim ti vse dobro. Ko se bom dokopala do več znanja upam, da bom lahko tudi jaz tebi dala kak uporaben nasvet.

Bodi pogumna in (saj veš) kar se da uporna,

Gaja

Spoštovani, dovolite mi, da izrazim svoje mnenje.

Ob prebiranju pisem me neredko preseneti dejstvo, da bolnik doživlja odnos med zdravnikom in bolnikom kot odnos opozicionalnosti, nekakšno “merjenja moči” (in ne kot partnerski odnos, ki teži k skupnemu cilju – ozdravitvi ali vsaj znosnemu obvladovanju bolezni).

Pri zdravstveni vzgoji smo se učili, da se oseba na bolezensko situacijo (podobno kot na druge problemske situacije) lahko odziva bolj ali manj »konstruktivno«, to je prilagojeno ali manj prilagojeno.

Med »neprilagojene« bi uvrstili nekatere odzive, kot na primer: pretirano samoopazovalno vedenje (iskanje novih in novih simptomov), … neumorno iskanje »pravih vzrokov«, … preveč angažirano samoizobraževanje (verjetnost laičnih interpretacij), … zanikanje kot obrambni mehanizem, … nesprejemanje objektivnih dejstev ali njihovo subjektivno razlaganje, … neutemeljen strah, ki ima morda prevelike oči, … pretirana potreba po pozornosti in razumevanju, … usmerjenost v minus (nezaupanje, dvom, nejevera …), … nesodelovanje ali odpor do predloženih strokovnih nasvetov, … povečana konfliktnost, očitki in neosnovane trditve, … neučakanost, nestrpnost, … nekritično sledenje različnim »alternativnim« opcijam. … itd.

Seveda so takšni »slepilni mehanizmi« normalni odzivi in se jih občasno poslužujemo vsi, saj nam olajšujejo čustveno preživetje. Škodljivi pa so lahko, če postanejo prevladujoč odziv na problemsko situacijo. Njihova “nekonstruktivnost” je namreč v tem, da osebo oddaljujejo od pravega problema in ne prispevajo k razumski razrešitvi situacije. Pravimo, da je vedenje bolj usmerjeno k čustvovanju kot k problemu.
Dobro je torej imeti v mislih, da skozi svoje subjektivne duševne oči situacijo lahko percipiramo drugače, kot bi jo zaznavale nevtralne oči (denimo tretje osebe).

Pri mojem lastnem spopadanju z boleznijo sem si zgoraj navedena dejstva večkrat priklicala v spomin in si samokritično nastavljala ogledalo. Lahko rečem, da mi je koristilo.

Spoštovani, menim, da je medsebojno zaupanje temelj učinkovitega zdravljenja, hvaležnost pa njegova logična posledica.
Upam, da mojega razmišljanja niste razumeli kot razvrednotenje vaših težav, ker ni bilo tako mišljeno, temveč kot zorni kot, s katerega je mogoče videti tudi težave v drugačni perspektivi.

Lepo vas pozdravljam
Veronika

Gaja, poslala sem ti zasebno sporočilo. Zaenkrat ne morem več pisati, ker me zelo roke bolijo, čim bom lahko, se pa še oglasim.
Lep pozdrav,

Alenka

Lepo pozdravljeni!

Rada bi še povedala svoje mnenje.

Ne vem za druge, toda, zase sem prepričana, da čeprav verjetno včasih gledam skozi svoje subjektivne duševne oči, čutim precej objektivne težave ter bolečine, ki jih ne more zaznati nobena nevtralna oseba, ki ni v moji koži. Lahko mi le verjame ali ne.

Ko sem sama nase skušala pogledati skozi tuje oči, videla sem navidezno relativno zdravo žensko. In sem ugotovila da imam dve možnosti: ji verjeti ali ne…in vsa modrost je bila v tem kako se bom odločila.

V moji koži mi pa ostane le moja beseda in prizadevanje da si nekako pomagam, kar vključuje tudi raziskovanje bolezni ter simptomov, kajti, če sovražnika (bolezen) želiš premagati, potrebno je čim več izvedeti o njej.

In, ja, tudi strah me je včasih…strah da bom tudi preostanek življenja mogoče živela tako kot živim sedaj…

Pa, tudi če smo po dolgih letih trpljenja neučakani, je popolnoma razumljivo in človeško, kajti nihče od nas ne ve, kje so meje do katerih še lahko prenašamo svoje bolečine.

Vsem skupaj želim lep in čim bolj zdrav dan.

Gordana

Draga Gordana, zelo te razumem in se opravičujem vsem, ki ste moje razmiljanje doživeli kot napad na osebno dostojanstvo.

Ne gre za to, draga Veronika, saj smo tukaj vsi na isti ladji. Samo sem, kot ponavadi, svoje misli in svoje občutke oblikovala v besede, tako kot jih čutim.

Pozdravček.:)

Spoštovana ga. Veronika.

z razumevanjem sem prebrala vaše sporočilo. Z razumevanjem, da so tudi take situacije in tudi taki odnosi med zdravniki in pacienti.

Vendar dovolite mi, da jasno in glasno povem, da so prav tako kot dobri in manj dobri glasbeniki, tudi dobri in manj dobri zdravniki. In tudi gromozanske razlike v tem, za katera področja v njihovi specializaciji so se dejansko specializirali. Vsako področje medicine je pač preveč obsežno, da bi ga v celoti obvladal izbran specialist.
Vsakdo naj bo primerno kritičen do sebe, pa seveda tudi do svojega okolja. Nekritično sledenje nasvetom in interpretacijam ljudi, zato ker so “avtoritete”, ki naj bi ti pomagale doseči lastno zdravje, je lahko več kot tvegana pot. Zdravje in dobro počutje je temelj, iz katerega raste izpolnjeno in zadovoljno življenje. Vsakdo ima pravico in dolžnost, da kar najbolje poskrbi zase po svojih najboljših močeh, ne na škodo drugega, vendar v dobro samemu sebi.

Kako zelo privilegirano se počuti in obnaša veliko zdravnikov in kako neupravičeno pre- velik je pogosto njihov ego – no ja, ni treba biti ravno znanstvenik, da to opaziš. Seveda je to bolj ali manj lastnost tistih zdavnikov, ki bi jih jaz opredelila kot manj dobre.

Sama delam na področju, kjer imam kar dober pregled nad tem, kako delajo slovenski medicinski laboratoriji in kako poenostavljeno berejo laboratorijske izvide praviloma vsi zdravniki. S plašnicami na očeh in brez vsakega občutka za individuum pacienta. Žal.
Nad delom mnogih medicinskih laboratorijev pa sem, čeprav imajo dostikrat najmodernejšo opremo, odkrito povedano, kar zgrožena- ker moderna in zmogljiva oprema seveda in niti najmanj ni dovolj, da pridemo do pravilnih rezultatov.

Samo za občutek zadnji drobni doživljaj, ki sem ga doživela v enem izmed takšnih slovenskih laboratorijev pred komaj nekaj dnevi. Po sprejemu naročilnice za laboratorijsko preiskavo urina mi je laboratorijska delavka razložila, kako je treba oddati vzorec urina oziroma “napolniti lonček”. Na koncu je dodala: no ja, če ne boste mogli narediti po pravilih, pa nič hudega. HALOOOOOOOOOOOOO?!
Velika večina ljudi nikoli ne pomisli, da ne pravilno odvzet vzorček urina izniči vrednost preiskave in ima za posledico NAPAČNO diagnozo in NAPAČNO zdravljenje.
In verjamem, ga. Veronika, da mi ne boste svetovali, naj analizam, ki so jih naredili nekritično zaupam ?! Ali morda, da naj zaupam zdravnici, ki sem ji gornje razložila, ona pa je odvrnila, naj se “zmenim” kar z laboratorijem, če imam pomisleke glede njihove kompetentnosti? Halo!

Mislim, da imam še kar dober stik sama s seboj ter s svojimi čisto objektivnimi težavami, zato se globoko strinjam z Gordano. In zadostno splošno znanje in razgledanost, nenazadnje zaenkrat še tudi kar zdravo pamet, da lahko presodim, komu se lahko prepustim in mu zaupam in komu ne.

Veliko zdrave samokritičnosti vsem,

Gaja

Spoštovani, najbolj se strinjam s tistim delom, da ima vsakdo pravico in dolžnost kar najbolje poskrbeti zase po svojih najboljših močeh, vendar ne na škodo drugega. Dodajam samo še paradoks, da vse, kar je za nas koristno – je v svojih skrajnostih lahko škodljivo. Meje pa si postavljamo sami.

V prispevku sem pozabila pripisati, da človekovi vedenjski mehanizmi delujejo (tudi) na nezavedni ravni – a to pravzaprav ni pomembno. Če se ne strinjate, mirno prečrtajte in odmislite – tako kot običajno ravnamo: vzamemo, kar se nam zdi uporabno in odvržemo, kar ocenjujemo kot neuporabno.

Danes je bil pri nas čudovit sončen dan. Po preboleli gripi sem spet zmogla daljšo hojo, hojo, hojo. Mahala sem z rokami in nogami in kar čutila, kako se mi vrača energija. 🙂 Zunaj je vrelo ljudi, vsi smo bili prijazni in dobre volje, pozdravljali smo se vsevprek in se hahljali. (Sončna energija vzpodbuja serotonin in gibanje aktivira endorfine!) Preveč lepo, da bi se izčrpavali z nepomembnostmi, ki so nam vsem bolj v škodo kot v korist.

Spoštovana Gaja, oglasite se še! Če pa želite biti objektivno kritični, prosim, podpišite se s polnim imenom in priimkom.

Gaja, opazila sem, da sem ti v zasebnem sporočilu nekaj stvari pozabila napisati. Vnetje mehurja si boš verjetno morala zdraviti na kakšen drugačen način, ker bo upoštevanje navodil dr. Wilsona pomagalo šele na daljši rok. Lahko da ti bo na hitro pomagalo le uživanje večje količine soli. Malo pobrskaj po zdravilnih rastlinah, mislim, da so brusnice koristne, pa kakšni zelenjavni sokovi, da boš bolje prehranjena, ker imaš potrebe večje, o vnetju mehurja ne vem kaj dosti, to fazo sem dala skozi v otroštvu, spominjam se pa samo, da so mi pomagale kamilične kopeli. Glede diete – dr. Wilson dopušča tudi mleko in mlečne izdelke, medtem ko jih dr. Hertoghe ne, ampak priproča bolj strogo dieto, ki med drugim izključuje gluten in se meni zdi bolj primerna. Če te zanima, si lahko na forumu društva Metuljčica prebereš več o njej.
Strinjam se, da nobene diagnoze ne moreš popolnoma izključiti, ampak po mojem mnenju si ni treba preveč beliti glave, ker imaš pravo zgodovino in pravo simptomatiko za adrenalno izgorelost. Predpostavljam vsaj, da so ščitnični hormoni v redu. Tisto izboljšanje zvečer je namreč sumljivo in ni običajno za adrenalno izgorelost. Boš videla, kako se bodo stvari razvijale. Menjati osebnega zdravnika zato, ker ne pozna adrenalne izgorelosti, se mi ne zdi smiselno, ker boš težko našla koga, ki bo o tem vedel več, vmes pa izgubila še več energije v prazno. Boljših navodil kot so v knjigi, ki jo že imaš, tako ne moreš dobiti. Dobra stran tega bi bila le v tem, da opozarjaš na spregledano stanje in s tem olajšaš pot vsem pacientom, ki s podobnimi težavami pridejo k zdravniku za tabo. Po mojem je v takih primerih smiselno samo obiskati endokrinologa, da ugotovi, če so ti hormoni nadledvičnih žlez padli dovolj za nadomeščanje oz. psihoterapija, če ocenjuješ, da se ti je izgorelost “zgodila” zaradi škodljivih vzorcev obnašanja, kot npr. zaradi prevelikih zahtev do sebe ali česa podobnega.
Vse dobro ti želim.

Alenka

Pozdravljena, Gaja!

V enem od pisem sprašuješ, če ima kdo izkušnje z zdravljenjem adrenalne izgorelosti. Jaz imam to izkušnjo. Preživela sem pet mesecev v bolniški in samo svoji vztrajnosti (in veliki meri sreče ter dejstvu, da so tudi v Slo strokovnjaki, ki se spoznajo na izgorelost) se lahko zahvalim, da mi je danes veliko boljše. Poznam tudi nekaj ljudi, ki so se uspeli postaviti na noge po izgorelosti, spoznala sem jih na zdravljenju pri psih. A. Pšeničny.

Tudi meni se je zgodila klasika, da so mi dali diagnozo depresija, ker psihiatri ti dve bolezni pogosto zamenjajo. Kar ni nič čudnega, saj se simptomi prekrivajo in so si podobni, psihiater pa ima pol do tričetrt ure, da vse to ugotovi. In v določeni fazi izgorelosti, ko ne moreš skoraj nič več, postaneš zelo depresiven.
Se pa da ti dve bolezni dobro ločiti. Preprosto bi napisala, da si pri depresiji psihično tako na tleh, da ne moreš nič več storiti ali narediti (ti odpove fizika), pri izgorelosti si pa fizično tako na tleh, da nič ne moreš, zaradi tega se pa ful sekiraš in imaš strašen občutek krivde in nekoristnosti, da si potem še psihično čisto na tleh. Razlika je tudi ta, da depresivni veliko prej poiščejo pomoč, enostavno obležijo in nič ne morejo. Izgorelci pa se še po kolenih plazimo in poskušamo normalno funkcionirati.
Tipično, ko je meni odpovedal spomin in koncentracija, sem hodila okoli z beležnico in pisalom, si delala sezname, plonk listke, si zapisovala, kaj mi je rekel kakšen zdravnik. Tega depresivci ne delajo.

Imela sem srečo, da sem kasneje našla psihiatra, ki pozna izgorelost, v psihiatrični ordinaciji Rudnik.

Najbolj pa mi je pomagala terapija pri Pšeničny, kjer sem prišla do korenin moje izgorelosti in še zdaj obiskujem terapije, sodelujem pa tudi v skupini.
Veliko sem si pomagala tudi z naveti iz knjige Wilsona: Adrenal fatigue in z nasveti zdravilca Golenhofna.

Lp