bolečina v srcu
Tako lep in sončen dan je danes, tak kot pred letom dni, ko sva na ta datum pokopala najinega 6,5 letnega Matejčka – najinega sončka. Težko leto je za nama, pa kljub temu tudi srečno, saj sva točno na dan smrti najinega sončnka domov pripeljala najino malo štručko – Matevža. Sreča je bila nepopisna, hkrati pa zelo boleča. Preplavili so me spomini, kako sva domov prinesla najinega Matejčka. Solze so mi lile v potokih, srce je krvavelo in ob pogledu na Matevža, ki zadovoljno spi v mojem naročju me preplavi neznosna bolečina in hkrati radost, da nama je usoda namenila najinega biserčka.
V tem trenutku mi po licih polzijo debele solze, v grlu se mi nabira cmok. Moram se pomiriti, saj me iz sosednje sobe že kliče nežen glasek – mami, pridi, lačen,…
Matejček, Ti si naša svetla zvezdica na nebu.
Tvoj bratec Matevž, mami in ati
O vem,kako je to. Pa čeprav mi našga Vida nismo imeli toliko časa pri sebi,kot vi vašega Matejčka.
Vsakič,ko sem šla pogledat Ulo v inkubator,ko je bila na EINT,me je stisnilo pri srcu in čutila sem našega angelčka,kako nas opazuje in njegov duh je bil vedno z nami in nas bodril,ko je bilo z Ulo najhuje.
Nikoli ne pozabiš naših sončkov. Jst še zmeraj,ko hranim Ulo ponoči,vidim Vidov obraz pred sabo,. Pa čeprav vem,da je tam nekje med angelčki in opazuje svoji dve sestrici. Tolažim se samo s tem,da enkrat ga bom ponovno srečala,v to sem prepričana.
Prejšno nedeljo mi je mamica malega Matevža sporočila veselo novico. Takoj sem jo poklicala nazaj. Po eni strani grdo, ker ju od pogreba nisem ne poklicala ne obiskala . Vendar sem vedela, da bosta onadva to razumela.
Vesela sem, da se je oglasila na tem forumu. Zato, da bo s svojo izkušnjo mogoče pomagala še komu. Usoda čudno izbira te poti. Sama se imam za osebo, ki je ravno tako dala skozi že nekaj. Vendar je njun pogum, vztrajnost vseeno tudi zame velik navdih. Kar se naučiš skozi take zgodbe je, da uživaš sproti. Tako kot to počneta onadva.Mislim, da govorim v imenu vseh, ki smo bili nekako povezani z Matejevo izgubo, da ju občudujemo in želimo vsem trem vse naj naj.
LP, ZB
Puppy
Ja, sem z Gorenjske in verjetno poznaš naš primer usode, ki nam je tako kruto iztrgala našega Matejčka. Bil je sonček v pravem pomenu besede in čutim, da je Matevž ravno tako. Vem, da bi bil Matejček zelo vesel Matevža in bi bil zelo nežen do njega,saj bi čutil, da ju imava z atijem enako rada.Zadnje pol leta pred smrtjo je velikokrat izrazil željo, da bi dobil bratca ali sestrico. “No, raje bi videl, da je bratec, saj bi z njim počela fantovske vragolije. No ja, če bo sestrica pa jo bom tudi imel rad, samo ritke pa ji ne bom brisal”je zatrjeval. Oh, kako sva se z možem nasmejala.
Lp
Miki
Ojla Zb
Bila sem zelo vesela, ko si poklicala. Glede tega, da se po Matejevi smtri nisi oglasila pa si nikar ne očitaj. Oba z možem veva, da ste imeli Mateja radi, posebno dobro se je ujel z Jakom. Tudi Ti si pogumna in res lep zgled za vse ostale, saj si preživela marsikaj hudega, imaš pa dva čudovita sina.
Veš, v Matejevi sobi je na vidnem mestu slika, ki si nam jo podarila in nama z možem veliko pomeni. Matej se je v Vaši družbi odlično počutil in imel je veliko načrtov,kaj vse bosta počela z Jakom, ko bo prišel na obisk, Žal nam to ni bilo dano.
Upam pa, da se še kdaj srečamo pod našo češnjo in malce pokramljamo.
Lp
miki
Draga Urška
Naša zgodba je žalostna. O tem sem pisala lansko leto junija, ko se je zgodilo. Dolga zgodba, lahko jo prebereš in si ustvariš sliko, kaj vse smo preživljali. Povem naj le to, da je vse skupaj prišlo kot strela z jasnega. Zvečer malo vročine, ob treh ponoči vročina padla, ob petih zjutraj za vedno zaspal ob meni. Še danes si očitam, le kako hudiča sem lahko zaspala in nisem čutila, da najin Matejček odhaja. Bolečina je neznosna. Najin Matevž je star mesec dni in znova in znova podoživljam tisto nesrečno noč in jutro. Ponoči sploh ne upam zaspati, saj se bojim, da bi se Matevžu zgodilo kaj podobnega. Nič mi ne pomaga prigovarjanje, da se kaj takega ne more zgoditi ponovno, pa,vendarle se mi strah zažrl pod kožo.
Vem, napačno je tako razmišljanje,mogoče mi malce nagajajo tudi hormoni po porodu. Upam, da bom prebrodila to krizo in da se mi ne bodo kot slap ulile solze vsakič ko pomislim nanj, saj se zavedam, da Matevž potrebuje zdravo in nasmejano mamico, ki bo skrbela za tako prisrčnega sončka kot je bil najin Matejček.Navkljub vsemu sem vesela, da nama je usoda poklonila oba sončka.Moje pisanje je malce zmedeno, saj je danes mračno in deževno jutro, ki zelo negativno vpliva na moje razpoloženje. No, res pa je, da za dežjem vedno posije sonce.
Lp
Miki
Pozdravljena!
Tvoja zgodba me je lansko leto zelo pretresla, še danes razmišljam kaj vse sta morala pretrpet. Vesela sem, da imata drugega sončka Matevža. vsak dan sem čakala kakšni bodo rezultati obdukcije in še danes ne morem verjet kako lahko pride to kot strela z jasnega. Naj povem, da is izbrala zelo lepa imena za fantka. Matej je moj brat zato sem bila še toliko bolj prizadeta. Matevža bom pa izbrala, če bo drugi otrokec fantek. Doma imam malo Mojco, pa vedno kadar ima vročino norim in me je zelo strah, da se ne bo zgodila tragedija. Upam, da nisem preveč dregnila vate, globoko v sebi vem, da ti moram nekaj napisat, si zelo pogumna mamica. Uživaj z Matevžekom, hodi na sprehode, saj živiš v zelo lepi dolini, kjer imaš možnosti nekončnih sprehodov, bodi čimveč zunaj….
Pozdravljam te iz lepe koroške,
Miki,
tvoja zgodba me je pretresla tako daleč, da jočem. Nisem ženska, ki bi ji takoj prišle solze na oči, mora res biti hudo.
Sem mamica dveh sinov, 6 in 10 let imata. Pogosto imata vročine, tiste, ki ne odnehajo, ki trajajo tudi po teden dni in še več.
Nikar si ne očitaj nobene krivde. Bila si z njim. Tudi, če ne bi bila, bi se zgodilo isto. Moja sinova spita v svojih sobicah tudi kadar imata vročino, včasih sta pri meni, drugič pa v svoji sobici. Zgodilo se je tudi, da je kateri imel vročino teden dni, z večjimi ali manjšimi odstopanji, pa ga zdravnica ni nič posebej dala na preiskave. Šele ob tvoji zgodbi vidim, kako usodne so lahko take malenkosti…
Miki, pogumna si. Napisala bi ti še veliko, še več, pa ne upam, ker vem, kako ti bo potem še huje, ker vem, da je hudo… zelo hudo…
Naj te sonček greje v tem poletju, pa sinko da največ energije, upanja…
Lep pozdrav in mislim nate, Urška
Dober dan vsem, ki iščete in iščemo nekakšno tolažbo na teh straneh. Mislim, da nam je vsem skupna ,,tolažba,,
Ko živimo iz dneva v dan in slišimo za taksno in drugačno tragedijo si mislimo, to pa je daleč proč od nas. In, nenadoma udari tudi med naše drage. Takrat pa smo sesuti in dotolčeni do tal. Imeti otroka je nekaj najlepšega. Ko pa ga izgubimo, je nekaj najhušega…
Tudi sam sem izgubil sina edinca (na dan valete),osem mesecev kasneje pa še ženo…Zato vem kako se počutite.
Mladi, glavo pokonci, tega ne boste nikoli pozabili, lahko pa poskusite znova.. tudi sam sem na precepu kaj še narediti s svojim življenjem..
Srečno vsem….!!!
lp. Janez-Žan