bolečina v nogi
Naš 2 letnik je ponoči ob 2 uri začel tožiti da ga boli noga. Najprej nisem vedela kaj naj simislim (mene so namreš v otroštvu veliko bolela kolena, tudi sedaj me še, ampak en aspirin pomaga takoj) in sem mu dala žličko dalerona. Mine 10. 20, 40 minut, mali šše vedno toži. V postelji se sploh ni obračal, ležal če celčas na isti poziciji in vsake toliko tožil da ga “buba”. Vedno je pokazal na koleno. Obenem je dobil še drisko (kar verjetno ni povezano).
zjutraj smo takoj sli š zdravniku, vzeli so mu kri (zaradi driske povečani levkociiti) in smo morali počakat do 12 ure na pediatra. Medtem je mali začel celo hodit, seveda s šepanjem (zjutraj sploh na nogico ni mogel stopit, samo krčil jo je k sebi kot pes ko ima poškodovano nogo).
Sedaj je že celo bežal, sicer ne tako hitro kot zna, ampak je, tudi skakat je poskušal, stopnice premaga sam, po toboganu je šel gor… Če ga dobro opazujem se vidi da malo šepa. Določeni gibi mu delajo težave, npr ne sme se vsest na nogo, iz sedečega položaja ne more vstat…
Zanima me, kaj bi to lahko bilo? Ali je res samo nedolžna zadeva (vsi so me spraševali če se je mogoče kje udaril, padel) ali pa je kaj hujšega. Naj še omenim, da zvečer ko gre spat vedno riva noge med ograjo od posteljke, in pol ga jaz moram rešit ko trdno zaspi. Včeraj sem pa z njim zaspala in ne vem kje je imel nogo. A je možno da je imel nogo v luknji in si jo je zaležal? Kot kakšen “heksenšus” samo v kolenu. Pri ortopedu verjeno ne bomo tako hitro na vrsti, pediater pa je rekel da naj počakamo do ponedeljka, takrat morava itak še enkrat dat kri zaradi driske.
hvala za odgovor in lp
Pozdravljeni, koko*,
ker je možno, da gre za postinfekcijski sinovitis ali sinovitis (vnetje v sklepu) ob virozi (ker ima drisko) bi svetovala, da se za ortopeda dogovorite z oznako nujno, saj te stvari ortopedi vzamejo takoj. Ortoped bo otroka pregledal, naredil UZ (bolj verjetno je problem v koliku), fantek mora počivati, predpiše se mu Naprosyn 2x dnevno za 1-2 tedna. Vendar ga mora pregledati ortoped.
lp
Tanč
Draga koko*,
vi ste ena preveč prijazna mamica. To se naredi tako: pediater vam na napotnico napiše nujno, nato pa pot pod noge in na polikliniko skupaj z otrokom. In to stanje se ne naroča, ker je nujno in vas pogleda otroški ortoped takoj tisti dan. Vsaj v LJ je tako.
Izliva z RTG ne dokažemo. Lahko gresta k travmatologu, ki bo izključil poškodbo, kar je pa ortopedskega, vam ne bo mogel pomagati.
Iz kje ste že?
lp
Tanč
Smo iz vam najljubšega dela slovenije (tako ste rekli vsaj poleti).
No, dan se je razvijal takole: Mali je okoli 4.15 vstal in spet jamral da ga boli. Smo se po hitrem postopku odpravili na urgenco (oz pri ns se reče kirurgija), kjer je celo bil dežuren ortoped. Čakali smo ga debelo uro, med tem je mali spet začel hoditi okli, ko pa je zagledal ortopeda pa kar bežati (proti vratom seveda). Ortoped je rekel, da on ni prav specialist za te zadeve in da naj pridemo jutri zjjutraj spet tja (ko le ne ib bil tako daleč) ko bo specialist ortoped delal.
Med tem pa je mali začel prav noret, ob prihodu domov je že plezal po kavču, skakal po njem, po štirih dirkal okoli mize in podobno. In zdaj več res ne vem kaj naj naredim?
A lahko 2-letnik “igra”? Jaz bi ga najraje peljala jutri, moj pa več ni navdušen, je malega že obtožil da je namišljeni bolnik, kar velikokrat je.
Aja, vprašala bi samo še, kaj če je res izliv, a lahko pride do kakih trajnih posledic če se ne zdravi pravočasno (kako dolgo se sploh lahko čaka)? Kaj pa če se? Pusti posledice?
Saj polomljeno ne more biti nič, ali? Sem namreč precej paranoičen človek in imam v glavi že vse možne scenarije, da je potrt kolk itd… (občasno mu kaj poka po sklepih).
Ja, točno, zdaj se spomnem, Prekmurje moje pomirjujoče in v mojih pragenih domače okolje.
Ja, koko*, polomljeno dvesto procentov ni nič, sedaj, ko pobček laufa okoli tudi ne bi rekla, da je vnetje oz. izliv. Opazujte ga do jutri, če bo zjutraj vstal kot federček in pritekel k vam, potem to ne bo nič resnejšega.
Tudi če bi kaj bilo, bi fantiček moral počivati, pa jemati Naprosyn. To pa lahko (ob bolečinah) delate sami doma do ponedeljka, izvid se ultrazvočno zaradi tega ne bo nič spremenil.
O, ti fantje, kako nas nasankajo!
lp
Tanč
Pri naši takrat dveletnici je bilo tudi tako, da jo je noga bolela, ko je vstala, potem pa se je sčasoma razgibala in je bilo bolje, tako da je tudi norela naokoli, le vsake toliko malenkost pošepala. Šli smo k ortopedu pod nujno, ki je rekel, da ni nič hujšega, da tudi skoraj šepa ne, da bo že minilo. Ker jo je nogica ob jutrih oz. po popoldanskem počivanju še vedno bolela, nas je pediatrinja poslala k revmatologu, kjer smo res dobili diagnozo otroška revma. Ne vem, če je pi vas tudi tako, ne želim strašiti, ampak samo opozoriti. Jaz sem zelo vesela, da je naša pediatrinja tako hitro odreagirala. V pogovoru z drugimi mamicami, so otroci jamrali po dva meseca in več, preden so jih pediatri napotili na pediatrično kliniko k revmatologu.
Pozdravljeni, HelenaK,
otroška revma je zelo huda diagnoza, kriterij za postavitev dignoze je (razen v akutnih primerih, ko ima npr. otrok vročino z izpuščajem in bolečine ter otekline sklepov) med drugim tudi bolečina, ki traja več kot 6 tednov. Tako da v vseh primerih prezgodnje pošiljanje pomeni samo, da bo moral otrok še večkrat prideti, da bodo testi pozitivni. Na osnovnem nivoju lahko pediater v tem času večkrat kontrolira kri in čaka na povišane kazalce vnetja, tako da diagnoza še prej postane bolj jasna.
Tako da hitenje ni vedno na mestu.
lp
Tanč
Da se še jaz oglasim. Tudi našega, takrat tri letnika, je bolela noga, začelo se je v gležnju, potem nekaj dni nič. Sledila je res visoka vročina, čez 40 (vsake 4 ure z Voltarenom), po pregledu pri dežurnem pediatru so rekli, da je viroza, kar se je kasneje izkazalo za napačno in smo pristali v bolnici. Ob napadih visoke vročine ga je bolelo, kazal je na dimlje. Pediatrinja nas je pri ponovnem pregledu poslala nujno, takoj, k ortopedu, ki je potrdil sinovitis. Od prve bolečine do diagnoze je preteklo skoraj teden dni, v bistvu je samo nekaj krat potožil nad bolečino. Zanimivo je pa tudi razhajanje v mnenju ortopedov in pediatrov, na katere smo kasneje naleteli, ko smo šli takoj k zdravniku. Ortopedi so nam zabičali, da moramo takoj odreagirati, ker se bojijo bolezni-pozabila sem že katere, dva pediatra pa sta nam rekla, da sploh ni panike, da naj nekaj dni opazujemo, preden pridemo (dva krat je kasneje tožil nad bolečo nogo).
Samo da povem, mali vragolin je danes ob 7 zjutraj skočil (dobesedno) iz postelje, bežal po hodniku, zbudil vse ostale in ga je ati prisilno privlekel nazaj v sobo kjer sem ga za še eno uro zamotila s telebajski.
od 8 ure dalje je bil non stop na nogah, skakal, plezal, se premetaval… včeraj pa bil pravi invalid. ni čudno da ga kličemo namišljeni bolnik.
Očitno si je res nogico zaležal v spanju ko jo je porinil v luknjo in je ni mogel poravnat. Zdaj več niti noge ne riva v luknjo.
Ja, dsimon, vse bi bilo jasno, če bi lahko otrok povedal, kje je locirana bolečina. In če sploh lahko pove, da je bolečina v sklepu. Potem, ko je diagnoza jasna, je lahko biti pameten. Ampak ko otrok zboli in ima samo povišano temperaturo, bolečine v sklepih in mišicah pa so del začetne klinične slike pri skoraj vseh virozah (samo spomnite se, kako vas trga po telesu v začetku gripe). Torej so splošno znaki, s katerimi otrok zboli, skorajda vedno enaki: slabo počutje, povišana temperatura, bolečine po telesu. Šele dan ali dva kasneje se pojavijo tipični znaki. Iz prvega dela bolezni pa nihče ne more ugotoviti, kaj bo. Ali samo navaden prehladn, viroza, ali angina, ali sinovitis ali pa morda bakterijsko vnetje sklepa. Ali pa uroinfekt, ali pa …
Pediatrinja vas je takoj, ko je otrok lahko lociral bolečino, poslala na pravi naslov. Prej vas enostavno ni mogla, saj bi potem lahko vse otroke s temperaturo pošiljali ali k ortopedu ali kar v bolnišnico. Je pač treba počakat. Na osnovnem nivoju stvari malo drugače potekajo kot potem, ko je značilna klinična slika že razvita. Takrat bi jo vsak že iz aviona videl.
Smo toliko, v bran temu, da je pač potrebno počakati, da se sploh kaj razvije. Kajti sicer, predstavljajte si, ali boste sedaj pri vsaki vročini in bolečinah v nogicah leteli k ortopedu? Otrok pa bo imel npr. adenovirozo.Kaj naj ortoped s tem?
lp
Tanč
Dober večer, koko*,
me veseli, da je vaš pobalinček zdrav in v redu. No, vsekakor bolje, da je bil lažni alarm kot pa, da bi imel kaj resnejšega.
Lepo se imejte in če je slučajno še kakšna štorklja ostala pri vas, jo lepo pozdravite.
lp
Tanč
Spoštovani!
Razumeli ste me zeloo narobe. Naša pediatrinaj je zlata in takrat je v tistem trenutku posumila na sinovitis, ko smo mi razmišljali tako kot ste napisali, da nas pri visokih vročinah vse boli. Prvič ko smo bili pri dežurnem pediatru, nismo omenili bolečine, ker je potožil samo enkrat, dvakrat. Smo pa bili odpravljeni zelo nahitro, da je to že šesta viroza v tistem dnevu. Res na hitro. Potem pa je pristal čez dva dni v bolnici, zaradi katastrofalnega CRP-ja, ne zaradi sinovitisa. Takrat smo v bolnici slišali, kje smo hodili tako dolgo, čeprav smo bili pri zdravniku kar dva krat (kot običajno-ravno vikend). Po odpustu iz bolnice so nam naročili, da naj bomo pozorni na bolečino v nogi (zaradi možnosti ponovitve), ker si tako majhni otroci ne zmišljujejo teh bolečin, mogoče kakšen trebušček, ter da moramo takoj k zdravniku. Ko je res v tednu po ozdravitvi začel tožiti smo dobili odgovor (ne njegove pediatrinje), da pretiravamo in da naj drugič raje čakamo. Na redni kontroli sem to povedala ortopedu in ga vprašala za napotke kako naj res delamo, pa nam je rekel, da moramo takoj odreagirati. Tako, da ne vem.
Res pa je, da če je potoži oz. bi potožil, počakamo nekaj dni, ker je lahko kaj drugega.
Nekaj pa vam lahko zagotovim, da bi bila takrat verjetno lažje če bi imeli tukaj na MON-nu vas. Oprostite za dolgo pisanje in lep dan.
Dobro jutro, dsimon,
saj to sem hotela reči. Da se v začetku ne da ločiti, kaj se bo razvilo. V bistvu je za slovensko zdravstvo tipično vprašanje: ja, kje pa ste hodili tako dolgo? Ker se tisti, ki to vpraša, ne zaveda, da če bi bila klinilna slika že v začetku tako jasna, kot na dan sprejema, ne bi nihče hodil tako dolgo. To je večni problem, v bolnišnici vidijo že razvito bolezen, ki je povsem jasna. Mi, v osnovnem zdravstvu, pa moramo od začetka, ko je za vse bolezni skoraj enak potek, šele ugotoviti, kaj je narobe. In potem je tam, v bolnišnici, zelo lahko reči, kje ste hodili. Da se ne bomo narobe razumeli, tu ni nič narobe ne z vami ne z zdravnikom na osnovnem nivoju. Tako pač to funkcionira. Konec koncev, če zdravnik ne bi prepoznal znakov, otrok sploh ne bi pristal pri pravem specialistu. Torej, ko je klinična slika jasna, ni nobena težava pravilno usmeriti.
Zelo pogosto je treba biti pozoren na zelo zelo majhne znake, pa ločiti med tem, ali je ta znak v sklopu neke začetne bolezni, ki ne bo nič hudega, ali pa je ta znak toliko pomemben, da se bo razvilo kaj resnejšega.
Enako velja za CRP. Verjetno ste mislili na CRP okoli 200. Ampak natančno tak CRP vidimo pri adenovirozi. Kaj bo torej tisti mejnik, da otroka napotimo dalje? CRP torej tudi ne. Samo klinična slika in otrokove težave, ki pa se morajo v dnevu ali dveh šele razviti. In zato bi jaz tiste, ki sprašujejo, kje ste tako dolgo hodili, za en teden poslala v ambulanto v zdravstvenem domu, pa bi takoj videli, koliko nepotrebnih napotitev bi imel tak jezikač. Verjetno bi kar vse otroke s povišano temperaturo poslal v bolnišnico. Skratka, vsekakor je treba ločiti nujna (res nujna) stanja in stanja, ki lahko počakajo 2-3 dni, saj se v tem času ne bo spremenilo dosti. Saj zato tudi rečemo: če se otrokovo stanje poslabša, opazite kakšen drug znak, bolečino, se vrnite na kontrolni pregled že prej.
Vsekakor pa smo ljudje takšni in drugačni. Lahko se zgodi, da kaj spregledamo, žal je tudi naš spomin in hitrost vzpostavljanje zvez v možganih (ali diferencialna diagnostika) različna.
No, hotela sem samo napisati, da ni vedno kristalno jasno, še posebej v začetku, kaj se bo izcimilo in da so le redka stanja, ki zahtevajo zdravljenje takoj, ne da bi počakali razvoj klinične slike. Konec koncev se vedno učimo razlikovati bolezni šele po razvitih kliničnih slikah, današnje potrebe pa bi bile bolj takšne, da bi bolj zgodaj morali spoznavati tipične znake bolezni, ki se šele razvija. Zaenkrat se tega ne da.
lp
Tanč