Leta 2002 se je s tega sveta poslovil moj oče 🙁 en mesec po začetku težav so mu odkrili tumor na možganih, ki so ga operirali. Na žalost je umrl dan po operaciji. Tako kratek čas je bil bolan, da se nismo mogli niti posoviti od njega, bolečina še zmeraj prekleto boli, peče, skeli :((( takrat sem bila majhna, 11 let stara,ni ga bilo na valeti, maturi, 18. rojstnem dnevu, poroki mojega brata.. vse pomembne dogodke v našem življenju smo proslavili brez njega in njegove bližine. Vse na tem svetu bi dala, da se vrne spet med nas ali da ga lahko vsaj za minuto objamem in mu povem, da ga imam rada in da ga pogrešam 🙁 OČI, RADA TE IMAM!!!

Draga teddy bear,
se mi je kar cmok naredil ko sem prebrala kako pogrešaš svojega atija. Tudi jaz pogrešam svojega in tudi meni vsak dan bolj moj ati fali. Kaj vse bi dala da je vsaj ob praznikih z nami. Sanje, sanje pa vendar ga imam vsaj v svojem srcu. Zavedno. Tako kot ti svojega. Punca naj ti bo na tvoji življenski poti čim lažje in čim več lepih spominov.

Lp,
Lidija

Predraga tedy bear

Vseh vas, ki ste tako zgodaj izgubili očeta ali mamo pogosto okolica ne razume. Vaši možgani, socialni stiki, dojemanja sveta je popolnoma drugačno, kot ostalih, ki imajo starše vsaj do 18 leta. O tem bi lahko pisal še in še. A le še tu in tam kdaj komu prišepnem, da je s takimi otroki, najstniki potrebna malo večj potrpežljivost,…

Sedaj pa to povem le redkim, ki nekako čutijo to drugačnost, stisko, …

Zakaj vem kako se pogosto počutiš; Moja otroka sta bila ob smrtni nesreči očeta stara 8 in11 let, sama pa sem zgodaj postala vdova,….

navidez skupnih prijateljev ni več, smo za njih pač premalo “koristni”,…

Želim ti spokojen večer,Ana

Draga tedy bear, tudi jaz razumem tvojo stisko. Tudi moj mož je umrl zaradi tumorja na možganih. Moji otroci so bili takrat stari 17, 15, 19 in 6 let. Ja , znajdeš se v grozni stiski, ko se ti pot pred očmi izgublja… Saj me verjetno razumeš. Želim ti moči. da bi se postavila pokonci.” Iz vsake še tako težke preizkušnje pride človek še močnejši.”

Najprej hvala vsem za lepe poste, čeprav so me spet spravili v jok..Najhuje mi je bilo, ko je prijateljica enkrat govorila, kako sta šla z očetom en dan prej v šoping, v kino.. in ej na dolgo in široko razlagala, kako sta se fajn imela.. v srcu sem ji to zamerila, saj bi lahko bila obzirna do mene, ker jaz s svojim očetom ne bom mogla nikoli več preživeti niti enega trenutka, kaj šele celega dneva :(((

Kot bi brala sebe. Tudi jaz že 5 let močno pogrešam ljubega očeta.
Tako radi smo se imeli in bili med seboj povezani, sedaj je nastala boleča praznina.
Življenje nikoli več ne bo tako lepo, kot je bilo z njim.

Pred dvema tednoma sem nenadoma v delovni nesreči izgubila preljubega očija. Sprašujem se, kje je. Hiša je tako prazna in tiha. Pogrešam ga.

Draga amor iskreno sožalje 🙁 Ne me narobe razumeti, a poišči si kakšnega psihologa, ki ti bo pomagal skozi to težko obdobje. Saj se lahko izpovemo ljudem, ki jim zaupamo, a ti ljudje rečejo najvčkrat “saj bo bolje..”. Zakaj ti to pišem? Zato, ker je meni žal, da nisem šla, da nisem svoje bolečine izpovedala osebi, ki bi mi s svojo strokovnostjo pomagala skozi to obdobje.Drži se!

Hvala “teddy bear” za izrečeno sožalje. Imaš prav, vsi pravijo, samo čas je pomemben, saj boš videla da bo… Seveda da bo ampak nikoli več tako kot je bilo… To je pa kruta resnica.

Pri nas je zadnje dneve zelo težko, 1.november je bil grozen. Vsak je zase v svojem kotu. Res ga pogrešam, neskončno mi manjka. Govorim si, kaj vse bi lahko še doživeli skupaj. Česa vse ne bo videl, žal mi je, ker ga moji otroci ne bodo imeli možnosti spoznati, prikrajšani bodo za njegove zgodbe, njegovo ljubezen. Prehitro je odšel…
Ne gre mi skupaj, ko ga vidim še tako živega, nasmejanega, polnega energije, … Potem pa sekunda in zgodba je čisto drugačna. Vse se je spremenilo in tako kot je napisala -ena od daleč-, nikoli več ne bo tako lepo kot je bilo, ko smo bili še vsi skupaj…
Ne vem, ali je to usoda ali kaj… Kdo in zakaj nas preizkuša?!

Oči, upam, da se imaš tam kjer si lepo in da nas ne pogrešaš. Zelo te imamo radi in neskončno te pogrešamo. Brez tebe je hiša pusta in tiha.

Še enkrat hvala teddy bear, nas pa povezuje ljubezen in lepi spomini na naše drage očkote. Tudi ti se drži.

Vem, kako je za 1. november, ker je le nekaj dni pred obletnico njegove smrti.. Moj oče ni bil nikoli bolan, ko so se začele zdravstvene težave, je en mesec kasneje umrl.
Zelo mi pomaga, da pomislim, da se ni mučil in da je umrl hitre smrti, da ni preživljal peklenskih bolečin. Čas naredi svoje, bolečino potisneš in se povetiš vsakdanu, a je hudo, ko je obletnica smrti, njegov rojstni dan, kakšen drug pomemben praznik..
Če ni preveč osebno, koliko si stara?