Dober mesec je minil od izgube žene in mamice mojih zletih punc. Enostavno ne morem verjeti da je vse sploh res. Ostal sem sam z 12 in 17 letnima hčerama in vse bolj me žge in boli, saj smo živeli v čudoviti družinici. Ravno smo lepo zaživeli v novi hiši, uredili vse, da bi lahko uživali…in se je zgodilo. Po naravi sem močan, ampak vse bolj me boli vsaka misel na izgubo in enostavno ne vem kako naprej. Vem da moram hčeram dajati oporo, jima pomagati in ne kazati svoje bolečine. Ampak ne morem iz začaranega kroga, saj nam je bilo tako lepo. Rad bi se pogovoril s kom, ki je doživel podobno tragedijo in bi mi s kako besedo nakazal pot iz brezna. Prijatelji me tolažijo, da bo čas naredil svoje, ampak res ne vem kako bi se izvil iz neizmerne bolečine.

Moje iskreno sožalje.
Ne bom te tolažila s tem, da čas naredi svoje, kajti v času, ko ne moreš razmišljati niti za dan naprej, ti ne pomagajo nobene besede o tem, da bo čez eno leto lažje.
Kdor ni doživel podobnega, te ne more razumeti. Zato so vsi dobronamerni nasveti prijateljev žalujočemu ponavadi odveč. Jaz sem precej besed tolažbe našla na tem forumu.
Zdaj si še zelo na začetku faze žalovanja, tako da se lahko zgodi, da ti bo že težje, preden ti bo lažje. A bo, sčasoma bo res lažje – vendar moraš do takrat preživeti. Pogovarjaj se o svoji ženi z otrokoma, skupaj vam bo lažje, ko se boste spominjali lepih trenutkov, morda se boste celo nasmejali ob kakšnih spominih. Pogovarjal se o njej s prijatelji, zjoči se, če si jezen, vpij, ne počuti se krivega zaradi svojih občutkov. In ne zadaj si kakšnih velikih nalog: čisto v redu je, če v tej situaciji nimaš energije in da ti je težko opravljati že vsakdanja dela, kot je npr. skuhati kosilo. Tudi to je povsem normalno.
Drži se!

Jankos pozdravljen.
Pred približno štirimi leti je za hudo boleznijo umrl moj oče, s katerim sva si bila zelo blizu, to opažam še bolj sedaj, kot prej. Tudi mi smo bili na začetku lepega življenja, z mamo sta bila v penzinu, imeli smo skromno hišo z malo zemlje na lepem delu Primorske.. potem pa ga je rak kar v parih mesecih vzel.
Ostala sva sama z mamo v hiši polni spominov na očeta. Kaj naj ti rečem, da je sedaj po toliko letih mogoče malce lažje, ne vem če je, ker ponavadi so dnevi, ko ti manjka na vsakem koraku. Poskušamo biti močni, iti naprej.. kajti življenje se ne ozira na tvojo bolečino, moraš služiti kruh, moraš plačevati račune, moraš pokositi travo, moraš narediti to in ono. Sam sem se zatopil v delo, delo ,ki ga je prej opravljal moj oče.Sedaj sej jaz tisiti ki mora vse postoriti.
Poskušaj biti močan saj pred tvojima dvema otrokoma, ki te potrebujeta, kajti sedaj si ti njihov oče in mamica.. Ne joči pred njima, kajti potem jima bo še težje. Pojdi v naravo, zjoči se kriči, objemi drevo, pojdi na pokopališče in poskušaj najti svoj mir. Čeprav ti povem da mi je še sedaj kak dan težko najti mir, neko ravnovesje v sebi in se velikokrat sprašujem zakaj…
Vse dobro.
Miklavž

Spoštovani Jankos

Verjetno nisem prava oseba, ki bi ti lahko dala kakšen nasvet kako preboleti izgubo svoje ljubezni, hkrati pa skrbeti za dva otroka, ki sta izgubila starša. In to zato, ker sem bila sama pred osmimi leti na istem,……… O vsem je nemogoče pisati. O svojih čustvih zadnjih osem let, … ne morem, ker je preveč trpkosti,………………………………..

V tem življenju ne iščem ničesar več, sedaj najstnika malo že letita s svojimi perutmi,…

Kje sem danes: pred dnevi sem si prvič ponovno kupila rdeče oblačilo in ugotovila, da me ljudje ocenjujejo kot, da sem končala z žalovanjem, sama pa, da še vedno žalujem, tokrat v rdečem.

Zadnji dve leti mi je že skoraj “odlično”, ker se vsako jutro ne sprašujem ZAKAJ imam še en dan, temeč vstanem in začnem delati,….

Jakos tebi in tvojima hčerama pošiljam objem in vam želim, da se v žalosti nebi zgubili drug drugega

Ana

Joj, kako mi je hudo prebrati to!
Draga Ana, življenje še vedno ima smisel! Ne, ne gre le za to, da preživiš do smrti, pač pa, da živiš! Da, seveda se ga spominjaš, seveda živiš z ljubeznijo do njega, s spomini, z žalostjo, ker ne moreš z njim deliti novih spominov … ampak da živiš! Da ne izgubiš sebe, da ne izgubiš smisla!
Ana, rada bi ti pomagala, pa ne vem, kako. Kar koli napišem, se bojim, da bi bilo lahko napačno razumljeno. Če bi rada rekla kakšno besedo, imaš moj mail?
Pošiljam ti objem!

Pozdravljen , Jankos! Najprej moje najiskrenejše sožalje. Ko berem tvoj sestavek, si ne morem kaj, da ti nebi nekaj napisala. Je zelo hudo, zelo težko , na trenutke človek pomisli, da ne bo šlo… Ampak samo obupati ne smete. Tudi v trenutkih, ko človek misli, da ga bo bolečina poteptala, se mora dvigniti.Ja, prvi meseci so najtežji. Govorim iz svojih izkušenj, saj sem pred dvema letoma izgubila svojega dragega moža. Ostala sem sama s štirimi mladoletnimi otroki. In bilo je vsega, takega in drugačnega. Vsi okoli mene so pametovali, tako in drugače. Potem pa je prišel trenutek, ko sem se zamislila. Imam štiri zdrave otroke: 18,16, 11, 8. Kaj bo z njimi, če obupam? Zakaj sva si ustvarila prijeten , topel dom? Ali naj obupam in naj gre vse k vragu? O, ne, ne ,ne. Borila se bom in najino družino peljala naprej skozi to razburkano življenje. Se splača. Boriti se za vsak nov dan, ki nam ga ponuja življenje. Tudi v najtežjih trenutkih vam želim, da bi se znali dvigniti pokonci in pogledati v sonce novega dne. Ne obupujte, ker to nikamor ne vodi. Postavite se za svojo družino in bodite korajžni. Lep pozdrav.

predlagam, da se o občutkih ob izgubi pogovarjaš tudi s hčerkama, saj je tudi njima zelo težko. v teh časih rabite eden drugega in pogovor vam zna marsikaj olajšati. na življenje poskušaj gledati čim bolj pozitivno, s hčerkama planiraj lepe stvari, pelji ju na morje ali pa kino, igrajte družabne igre. povezanost je v tem času najpomembnejša. govorim iz izkušenj, kajti v moji situaciji je ni bilo in sem jo zelo pogrešala.
pri 20 sem izgubila mamo in očeta hkrati. ob množici žaljučih obiskov in vseh ostalih firbcev sem bila osamljena, saj nisem želela preveč težiti s svojo žalostjo. občutka povezanosti z mojimi najbljižnjimi ni bilo, čeprav sem ga želela izpostaviti, so se zaprli vase in poskušali reševati težave na drug način (alkohol, poskus samomora) in s tem povzročili še več težav sebi in tudi meni ki sem pri reševanju pomagala.
čas deloma omili situacijo, vendar pridejo dnevi kot je današnji ko je hudo.