Najdi forum

bolečina in jeza

bolečina in jeza…. mama omagala pri devetinštiridesetih zaradi raka,
očetu je opešalo srce pri šestinpetdesetih…. minilo je že 17 let od mamine
in 12 let od očetove smrti …. ostala je bolečina in jeza!…
čustva butajo ob skalo…. jeza, odpuščanje, bolečina, odpuščanje…
vendar se moreje čustev umiri: ostane bolečina in jeza!
odpuščanje izpuhti…..
lila

So stvari, ki bi jih rad odpustil, vendar jih ne moreš nikoli pozabiti.
Saj mogoče bi, ali pa ne bi mislila na to, vendar sem izgubila oba v enem letu. Od mame sem hodila v času bolezni, kot da sem ji nekako odveč in ji grem na živce in me more trpeti po sili razmer, ker je bila od nas odvisna, oče pa je imel skrb od žene in hčerke iz drugega zakona, vendar se je vsakega našega obiska močno razveselil in zmeraj sem odhajala z zadovoljnim občutkom, da sem mu polepšala dan.In potem tisti mešani občutki, kaj je bilo in zakaj se je vse tako dogajalo. In oče je odšel tako hitro in nepričakovano.Rak ga je pojedel v enem mesecu, prej vedno zdravega, vitalnega in dobrovoljnega.Močno ga pogrešam, tolažim pa se, da je sedaj angel varuh mojim otrokom in vnukom in da je imel dovolj časa, da se je od nas poslovil, da smo si povedali, da se imamo radi in da sem mu naročila, da naj popazi na vnuka, katerega rojstva ni dočakal.Umrl je na vnukov rok,vnuk pa se je rodil teden dni kasneje.Na mamo pa tudi rada pomislim z lepimi spomini, vendar moram iz teh spominov izklučiti njuno skupno življenje.Na žalost
Alenka

vem kako se pocutis,vendar to ni razlog,da si jezna na svoje starse.ko ti bo hudo se raje spominjaj lepih trenutkov,ki si jih prezivela z nijmi.

Ne bodi jezna, verjemi da nista hotela umreti in te zapustiti vendar je usoda hotela tako. Tudi sama sem bila jezna, ko sem zvedela da je mami bolna pa ne na njo ampak na cel svet, vsi so bili krivi da je moja ljuba mamica bolna. Ampak nekako se je pozdravila a ni taka kot bi morala biti in včasih si še vedno rečem zakaj mi, zakaj nam. Jeza je čudno čustvo, ki ga sicer težko kontoliramo pa vendaj poskušaj gledati na to tako da si tega nista želela in bi raje bila s teboj, tukaj.

Srečno, z lepimi spomini na starša pojdi naprej.

Človek resnično prejme tako težko breme, kot ga še zmore. In ti ga zmoreš. Ne, absolutno ti ni lahko, vendar usedi se sama s sabo in premisli, zakaj. Zakaj se ti je moralo to zgoditi? Da postaneš močnejša? Da lahko v življenju razumeš nekatere stvari, ki jih drugi ne morejo? Da s tem znanjem in vedenjem lahko greš naprej v svojem življenju, na nek višji nivo, in pomagaš drugim? Ne, sigurno ni bilo brez zveze in razloga. Najdi ga in takrat boš lažje zadihala.

New Report

Close