bolečina
Ob prebiranju vaših zgodb sem se odločila, da še jaz vržem iz sebe svojo bolečino.
Teži me odnos mojega moža. Oba sva abrahama, jaz sem dve leti starejša.
ko sva se spoznala pred skoraj 30 leti, je bila to strast, ognjevitost, velika ljubezen. hudih materialnih težav nisva imela, dobila sva stanovanje in potem čudovito hčerko. Vendar sem v najinem odnosu nekako ves čas jaz imela vodilno vlogo, čeprav ne po svoji volji. Vendar, če nisem sama predlagala in realizirala določenih zadev, potem pač niso bile narejene. Včasih sem mu rekla naj on vodi družino, pa je rekel, da to tako ali tako počnem jaz. Vendar meni ni ustrezal odnos: starš-otrok, ampak če česa nisem jaz rekla, storila…, potem tega ni bilo, on pa se sploh ni sekiral. Sicer sem sama po naravi zelo skrbna, se celo preveč sekiram in skrbim za druge, kar mi vsi pravijo. Res je, da so najprej vsi drugi, potem šele jaz sama, ali pa sploh ne. Zadnjih nekaj let, kar sem izgubila zaposlitev, je kriza z denarjem. Sama si ne privošćim čisto nič: ne oblek, kozmetike, prireditev, dopusta. Skrbim pa za družino in da je mož urejen in da si lahko privošči svoj hobi, kar pa se mi zdi tudi prav. Mož je edinec,njegov oče je bil pijanec, vendar je že dolgo pokojni, umrl je, ko se je rodila najina hčerka. Mož pa ni tipičen alkoholik, ne zmerja me, ne pretepa, ne vara, ne zapravlja za alkohol, tudi ni ves čas pijan. Ne vem, kako bi povedala: nekako nima mere, ko je kakšen dogodek, npr. kakšno slavje itd. začne piti in se preveč opije. Ne preneha pri kozarčku, dveh, ampak nadaljuje, dokler ni čisto pijan. potem ima naslednji dan težave.Potem pa to obžaluje. Velikokrat sva se že pogovarjala o tem, ampak vedno najde kak izgovor za to početje: enkrat mu “paše”, drugič je pod stresom, tretjič se namerno ” odklopi”. Pred leti sem mu že postavila ultimat: ali preneha ali greva narazen.Obljubil je in trajalo je nekaj časa, potem pa spet.
Pred kratkim pa je bila hčerkina poroka. Opozarjala sem ga, da naj pazi, da ne bo spet preveč in zagotavljal je, da tokrat pa ne. Vendar kaj se je zgodilo: napil se je tako zelo, da ni mogel voziti, da je bruhal, itd. Tudi na sami ohceti se je obnašal, kot da je to njegovo slavje, hotel je biti v prvem planu, zbujal je pozornost, se vrtel okoli žensk(tudi hčerkinih prijateljic),skratka, obnašal se je ćisto neprimerno za nevestinega očeta.
Ko pa smo se odpravljali domov, mi je prvič v življenju rekel, da me bo ubil, ko sem zahtevala ključe od avtomobila, da sem peljala domov. Vse to me je zelo prizadelo, globoko ranilo. za vedno bo ostal grd spomin na najlepši dogodek moje hčerke.Naslednji dan je prespal. Ko pa sem mu naslednji dan očitala njegovo obnašanje je rekel, da svojo hčerko moži samo enkrat. Kaj pa jaz, potemtakem bi se tudi sama lahko napila do nezavesti!!!
Od takrat spim v drugi sobi, pogovorjam se samo najnujnejše, rekla sem mu, da se bom ločila. Pa se ne bi rada, ker ga imam kljub vsemu še vedno rada. On se je za svoje obnašanje opravičil, pa mi to nič ne pomeni, ker mu opravičilo prelahko pride z jezika in ker enostavno ne morem pozabiti, kako se je obnašal.
Sploh pa imam občutek, da nekako skuša podaljšati svojo mladost , vrti se okoli žensk in preizkuša svojo privlačnost. Ali skuša ujeti zadnji vlak?
Naj povem, da sem bila njegovo prvo dekle in da mi je bil ves čas- 30 let zvest. Ali ima občutek, da je kaj zamudil in skuša to nadoknaditi?Naj povem, da ga imata hči in njen mož zelo rada, vendar bi se najbrž počutil ponižanega, če bi onadva načela pogovor o tej temi. Pa tudi nočem ju obremenjevati s temi stvarmi.
Ne vem, kaj naj storim.Ne želim,da se bi vse skupaj počasi poleglo, pozabilo do naslednje priložnosti. Kaj naj storim?
Spoštovani!
Hvala, da ste podelili svojo zgodbo. Velikokrat nam odleže že, če lahko svojo bolečino izrazimo.
Pravite, da ste v odnosu z možem ves čas imeli vodilno vlogo, čeprav ne po svoji volji. Verjamem, da je vaš mož po naravi bolj pasiven in se ne sekira, kot pišete. Vi pa ste drugačni, ste bolj človek akcije in vzamete vajeti v svoje roke. Za to vlogo pa ste se kljub vsemu odločili (torej po svoji volji). Morda bi bilo včasih bolj modro stvari pustite nerealizirane, tako da bi se tudi mož soočil s svojim delom odgovornosti pri tem. Tako pa ste ga navadili, da vse naredite vi. Seveda se za spremembo vedenja še vedno lahko odločite, le v sebi morate prej razčistiti, da boste res pustili nedokončano in se zaradi tega ne boste sekirali. Če vaš mož po naravi ni tako iniciativen, gotovo rabi več časa, da nekaj naredi. Dajte mu ta čas in ne delajte namesto njega!
Mislim, da je prav, da več časa v prihodnosti posvetite sebi. V življenju je potrebno pravilno ravnovesje: prav je, da smo skrbni in ljubeči do drugih ljudi, a prav je tudi, da smo skrbni in ljubeči do sebe, da si znamo vzeti čas zase, za svoje potrebe, zanimanja, hobije. Morda je skrajni čas, da manj svojega časa posvetite temu, da bo mož urejen in da si lahko privošči svoj hobi, in več sebi. Kupite si nov kos garderobe, pojdite sami na sprehod, privoščite si kavo s prijateljicami, poiščite si kakšen nov hobi ali zanimanje! Ko boste manj skrbeli za moža, mu boste dali priložnost, da se sam nauči poskrbeti zase.
Druga zgodba je seveda moževo pitje alkohola. Pravite, da to počenja občasno ob večjih praznovanjih. Očitno se v takih situacijah ne more obvladati, četudi vam je za hčerkino poroko to obljubil.
Kaj storiti? Mislim, da je najbolje, da se z njim pogovorite – izberite primeren trenutek, ko bosta oba dobro razpoložena in bosta imela na voljo dovolj časa. Povejte mu, da ga imate še vedno radi, da pa vas moti njegovo opijanje na praznovanjih – da vas to boli, prizadene. Vprašajte ga, zakaj to počne, ali morda s tem sprošča kakšno svoje nezadovoljstvo, ali skuša zapolniti kakšen drug manjko, ali si tega res želi ali pa se preprosto ne more kontrolirati. Bodite konstruktivno naravnani in mu skušajte pomagati, če si iskreno želi, da bi se znebil te svoje razvade. Če pije zaradi stresa ali “odklopa”, mu pokažite, da s tem v resnici povzroča še več stresa, tako sebi, svojemu zdravju in počutju, kot tudi vam. Naj si ozavesti dolgoročne posledice svojega vedenja!
Lahko možu postavite mejo, da takšno vedenje za vas ni sprejemljivo in mu daste določen čas, da ga spremeni. Kadar postavite mejo, je pomembno, da ste pri njej dosledni. Torej da v primeru neupoštevanja meje tudi izpeljete tisto, kar ste vnaprej dejali. Sicer vas sčasoma ne bo več jemal resno, saj bo vedel, da le grozite, čeprav potem ne naredite nič. Lahko mu rečete: “Tvoje obnašanje na praznovanjih zame ni sprejemljivo. Prosim, da v zvezi s tem, nekaj narediš v naslednjem mesecu. Pripravljena sem ti pri tem pomagati, vendar si ti tisti, ki si za to odgovoren. Če v naslednjih šestih mesecih ne bo nobene spremembe, se bom ločila.” Kot pravim, doslednost: ko omenjate ločitev, je pomembno, da tudi resno mislite, ne da le grozite. Morda zato za začetek raje izberete kakšno drugo posledico, če ne bo upošteval vaše prošnje za zmanjšanje pitja, na primer: ne bom prala obleke naslednji mesec, ne bom kuhala naslednjih 14 dni in podobno. Izberite si nekaj takega, kar je za vas sprejemljivo in kar boste lahko res izpeljali!
Če se mož ne bo spremenil in bo na praznovanjih pil naprej, vi pa se zaradi tega v resnici niste pripravljeni ločiti, vam še vedno ostane možnost, da ga sprejmete takšnega kot je. Skušajte pri tem čim bolj jasno razmejiti svojo in njegovo odgovornost: njegovo vedenje je njegova odgovornost, v prvi vrsti naj se on sam sooča s posledicami svojih dejanj. Vi pa se čim manj sekirajte in obremenjujte zaradi njegovega vedenja.
Toplo vas vabim, da se nam pridružite na kakšnem od brezplačnih predavanj o odnosih in čustvih v prihodnjih treh tednih! Morda je to prvi korak, da naredite nekaj zase.
Želim vam, da bi vam uspelo!
ker sva približno enakih let in ker se mi zdi, da si /sva si/ deliva približno enako usodo, dovolite, da vam nekaj napišem.
Glede na svoje izkušnje mislim, da delate največjo napako v tem, da se tako požrtvovalno žrtvujete. Verjemite mi, tega ne zna NIHČE ceniti. Dobesedno nihče.
Pri vas je pač situacija, ko vi samo dajate, ko NIČESAR niti ne pričakujete v zameno, skratka, da povem po domače: pustite se izkoriščati.
Skorajda si upam reči, da se tudi za brezposelne najde kakšno delo, magari pomoč starejšim ali kaj podobnega, le da ženska NI 24 doma “na uslugo”.
Tudi moj cenjeni soprog je bil doma iz družine, kjer je mama /ni bila v službi/ nosila svoje sinove dobesedno po rokah. Poleg nje pa še ene tri tete, pa babica, itd.
Ko sva se poročila, ni znal niti vode zavret za čaj. Jaz pa, srečna in zadovoljna, sem bila tega celo vesela, ker sem bila prepričana, kako me bodo imeli radi, ko bom naredila VSE zanj in VSE za otroke.
Pa ni bilo tako, še zdaleč ne!
Dokler nisem, po spletu /tudi nesrečnih/ naključij prišla tam okoli 40. leta k pameti.
Danes vem, da sem imela veliko srečo, da se je takrat v moji glavi naredil “klik”.
Med vsemi spremembami v moji glavi je bilo najteže narediti to, da sem /tu mislim predvsem na cenjenega soproga/ začela dajati toliko kot sem dobila. To se pravi :nič.
je pa piše, da se mora ženska do onemoglosti pustiti izkoriščati in to le zato, ker to obljubi “pred oltarjem”?!
Ni bilo lahko. Velikokrat sem jokala, ponoči nisem spala…….
Pa se je marsičesa naučil…….Danes celo poje vse, kar mu postavim na mizo……
Zna zlikati srajco, pa tudi perilo zna dati prat…………..
prav zaradi šolanja otrok /pri nas ni bilo bajnih dohodkov/, sem si morala dobiti še kakšno dodatno delo, pa nič zato!
Še danes me prav honorarno delo “drži pokonci”, naučila sem se smejat, biti dobre volje /prej sem bila svetovni prvak v jokanju/.
Že 10 let veliko kolesarim, pa pešačim, itd.
Če je lepo vreme /kot včeraj / grem PREJ na kolo, preden se lotim kosila. Takega bogokletstva pred 14 pri naši hiši ne bi bilo! Nemogoče.
Vse je v vaši glavi. SEBE MORATE SPREMENITI. Ker se ne cenite, vas ne ceni tudi mož.
pa se ga naliva in si misli “kaj mi bo baba pridigala, lahko delam kar hočem”.
Brez veze je, da se delate užaljeno, zlasti še, če se ne mislite ločiti. Pa zakaj bi se tudi?! Verjemite mi, da bi-če bi eventuelno našli drugega moškega- tudi pri njem igrali podovbno žrtveno vlogo kot v prvem zakonu.
Ne vem sicer, kakšno izobrazbo imate, toda-kot sem že rekla- zmeraj se kaj najde, da bi lahko delali honorarno.
Nikar pa ne skrbite za moža kot da bi bil on “bog”, vi pa navadna služkinja, no !!
Dvignite glavo in dokažite svojo ceno!!
To je edini izhod.
Bravo, stephanie! Ti, iskrenost, pa mu nehaj biti mama in se vedi kot odrasla, samozavestna ženska. Uredi se tako, da se boč čudovito počutila in najdi honorarno zaposlitev, ket se boš tam spočila-magari telefonski studio MK ali …Toliko star se bistveno ne bo spremenil, tvoja skrb in ljubezen pa te je čisto zaslepila in čustveno zmedla, da si za darilo dobila sramotno obnašanje svojega moža na hčerini poroki.
Še ostale naslove na tem forumu malo preberi, boš dobila še par idej. Misli nase in planiraj 100 na uro! Srečno!
Ja, saj imate prav. Ampak to, da je on copata, ni prišlo čez noč, ampak v teku 30 let. Zakaj pa je do tega sploh prišlo? če se spomnim nazaj, mi je bilo v začetki všeč, da je meni prepuščal razne odločitve, npr. kam bova šla, kako bova preživela dan. Kasneje, ko so prišli otroci, je bilo vse na meni: služba, gospodinjstvo, otrok, organizacija česa koli. Nikoli se ni sam spomnil česa, vedno sem morala jaz dati idejo. Saj potem je vse naredil kot sem rekla.
Sploh ni samoiniciativen. Je pa res, da iz take družine že izhaja, kjer je njegova mama nosila hlače in je bil oče “nesposobnež”. Še sedaj, ko je mama že precej časa vdova, mu komandira, samo pokliče ga in on že leti. Pa nimam nič proti pomoči, saj je mama že precej v letih, vendar še zelo vitalna, hvala bogu. Ker je pa edinec, se pa itak ve.
Midva imava zelo različna karakterja. sama sem bolj hitra, odločna, je pa res, da mi vztrajnosti manjka, hitro se česa naveličam, zanimivo mi je vedno kaj novega, sem precej nezaupljiva in on pravi, da vse vidim v temni luči. Pa ja, saj moram biti taka, ko pa je njemu življenje ena sama pesem.
On pa je bolj počasen, neodločen, nikoli se ničesar novega ne spomni, vendar ko se za kaj odloči, to tudi izpelje, je zelo zaupljiv, lahko bi rekla kar naiven za ta svet, velikokrat v odnosu z ljudmi potegne ta kratko In te razlike vedno težje prenašam.
Kako naj ta najin odnos spravim na normalo’? No vidite, spet sem jaz tista, ki se sekiram in iščem rešitve, njemu je itak vse dobro, pa če je tako ali pa drugače.
Hvala, da sem se lahko razpisala.