Bolečina
Junija sem v prometni nesreči izgubila sina. Včeraj bi moj Vasja praznoval 18. rojstni dan. Jočem, obupujem, prosim, molim… toda čudeža ni. Želim si le, da bi čimprej odšla za njim. Bil je kot topel sončni žarek, ki je grel naša srca. Zakaj je moral oditi, zakaj prav on?
Groza me je življenja, bojim se, da hčerki, ki rabi vso ljubezen in podporo, ne bom mogla dati tega. Postajam ravnodušna do njenih uspehov, do njenih problemov, kot da se me to ne tiče. Vem, da sem krivična – toda ne zmorem zbrati toliko moči, da bi njej posvetila vso ljubezen.
Mož mi je v oporo, vendar vidim, da žalujeva različno. Medtem, kot se on “zakopava” v delo, je meni vse delo brez smisla. Najrajši sem, ko ostanem sama in se vsa predam bolečini. Takrat čutim, da mi je Vasja najbližje.
Ne želim si, da bi bolečina minila, saj je le-ta, poleg lepih spominov na sina, edina, ki mi je ostala, želim si le, da bi jo čez čas znala sprejeti in osmisliti.
Vsem nam, ki žalujemo za svojimi otroci, želim, da bi nam bilo dano naučiti se živeti z bolečino ter sprejemati vsakdanje radosti in trpljenje, ki ga prinaša življenje.
Lepo pozdravljeni
Iva
Pozdravljena!
Najprej iskreno sožalje. Vem, kako to boli, čeprav je naša hčerka Rebeka bila z nami le 14 dni po porodu. Bolečina je še sveža, saj je 27.10. minilo šele in hkrati že 2 meseca, od kar je morala oditi od nas.
Sama se v tem trenutku prav tako spopadam z različnimi občutji, ki so enaki vašim. Ponovno poskušam najti smisel življenja oz. vzpostaviti odnose s svojimi najbližjimi (možem, starejšo hčero in sinom, ki se je rodil kot dvojček), saj imam občutek, da jih nehote postavljam na stranski tir. Da o svojih in moževih starših, pa o prijateljih še sploh ne govorim. Najbrž pa je minilo še premalo časa. Ne vem. Zdi se mi, kot da se bom morala ponovno roditi in se začeti učiti osnovnih korakov spoznavanja sveta.
Želim vam čim več mirnih dni in da bi bolečina sčasoma postala znosnejša.
Lp
Sandra
Draga Iva,
hudo mi je, ko prebiram tvoje besede. Hudo, da mora tudi vaša družina skozi tako težka obdobja.
Od smrti tvojega sina še ni tako daleč. In vprašanja, iskanja odgovorov, navajanje na bolečino, sprejemanje dejstva, da ga več ni – vse to se dogaja v žalujočih starših.
Kadar pa gre za nenadno smrt otroka pa to od staršev zahteva še večjo in težjo prilagoditev in sprejetje.
Veš, res je, da vsak žaluje na svoj način.Tako tvoj mož, tako ti in tako tudi vajina hčerka. Ne vem koliko je stara – prav pa je, da se poskusite pogovarjati tudi z njo.Predvsem, da ji dasta zagotovilo, da jo imata rada, da ni ničesar kriva itd. Če ne zmoreš sama poprosi moža, da ti pri tem pomaga.
Draga Iva, vem, da najbolj paše se zapreti v svoj kot in ostati sama s svojimi mislimi. Pa vendar – pokukaj kdaj ven in mogoče ti bo v redu.
Veš Iva, bolečina nikoli ne bo v celoti minila. Le sčasoma jo sprejmeš v svoje srce in se naučiš živeti z njo. A za to je potreben čas. In ko se to zgodi potem je svet spet lepši in bogatejši in spomini so tako lepi in tako dobro denejo. Lepši bo tvoj svet, ko te bolečine ne bo. Vem pa, da ti je trenutno tako najbolje. Vendar to je samo trenutno. A kot sem napisala: prišel bo čas, ko ga boš spustila, ko boš dovolila bolečini, da odide svojo pot.
Do takrat pa, draga Iva, veliko moči in poguma tebi in tvoji družini.
In če ti lahko kako stojim ob strani …
objem,
petra
Moje sožalje!
Saj nimam besed. Vem kakšna groza je izguba otroka. In kakšna kalvarija je žalovanje.
Žalostno je, da trpijo tudi drugi otroci in še mož. Sama žal ob sebi nimam nobenega otroka, pa si včasih mislim, joj, saj bi ob meni bil sedaj zares prikrajšan. A to je življenje in po akutni fazi pride faza, ko že lahko dajemo. A pri vsakem to stanje traja različno dolgo. Meni je po pol leta bilo še huje kot prve mesece po izgubi. Bolečino predelujemo po kapljicah. In vseh 100000 solz je treba izjokati, ne gre drugače.
A meni je nekak lažje, ker vem, da nisem sama, da nas veliko podobno “trpi” in to mi daje moč. Prav tako so naši otroci v družbi, tudi oni niso sami in njim je zagotovo lepše.
Žaluj, neguj spomine na sina, gotovo ti je veliko dal in seveda vsej družini.
Mislim na vas. Želim vam moči, da vzdržite.
Tako rada bi ti(TE BOM TIKALA)kaj povedala, pa ti ne znam.Naj ti govorim, kako sem podobne tegobe preživljala jaz? Vsakdo, ki kaj takega ni prestal ne more razumeti.
Lahko ti povem le, da čas res naredi svoje.Vendar ne vse. Po enem,dveh,treh,petih letih se boš počasi pobrala.Samo vedi draga Iva! Nikdar več ne boš več stara Iva.Ne boš se več enako smejala, tudi pesmi,ki si jih morda nekoč pela,ne bodo več zvele tako kot so,
Lahko nam je govorit: pojdi v družbo,nekaj počni! Vem, da še ne moreš.Prišel bo trenutek,ko si boš rekla, da moraš nekaj storiti tudi zase. Hči ti bo šla po svoje,bo nekako prebolela, ti pa boš v nasprotnem primeru ostajala doma,gledala trapaste nadaljevanke.razmišljala o stvareh……
Za težek prehodni čas se poizkusi zamotiti z raznimi ročnimi deli( jaz npr. sem delala zapestnice iz perl.barvala razne stekleničke-postale so vazice…).
Še nekaj sem ti pozabila povedati.O sinu se veliko pogvarjaj! Mene naprimer ni nikoli stiskalo in me še vedno ne. ko sem se pogovarjala o njem, izgovarjala njegovo ime.Gledam njegove slike,video posnetke, slišim njegov glas in mi je nekako prijetno.
Vsak nepričakovan odhod je šokanten.Tudi odhodi naših otrok.Tudi mamica,žena….ki je nenadoma povsem drugačna,praviš ti nezainteresirana,je lahko za bližnje šok.Sploh pa za naše odraščujoče otroke,ki rabijo zelo veliko pozornosti.
Oprosti za dolgovezeno nakladanje,mogoče ti pa bo kaj pomagalo.
Lahko noč in mislim na vas.
močna
Iskreno sožalje, draga Iva. Vem, kako je, ko nenadoma izgubiš zelo drago osebo. Nisem izgubila otroka, pač pa mamo. Doživela sem takšen šok, da sem se komaj pobrala. Vse se je dogajalo- vzponi, padci, ko sem že mislila, da sem v redu, sem občasno zapadala v depresijo. Najbolj mi je pomagalo veliko pogovora o njej. Dovoli si žalost, jok, bolečino. Mogoče si vsak dan vzemi par trenutkov, ko boš imela čas za spomine. Jaz sem hodila na Hospic, kjer smo imeli skupino žalujočih za starši. Med sebi enakimi smo si dovolile veliko joka, izražali bolečino, žalost, potrtost. Po začetnih zelo turobnih sestankih smo se na koncu tudi že smejali. Ta skupina mi je res zelo veliko dala. Povprašaj tam, mogoče tudi na Solzice. Poslušaj sebe. Pa ne pozabi na družino. Tudi oni žalujejo in skupna podpora drug drugemu je lahko v pomoč. Veliko veliko moči ti želim. Upam, da bo sčasoma bolečina manjša. Jaz sem jo včasih kar naprej negovala, ker sem imela občutek, da sem tako bližje mami. Pa ni tako. Preberi si kakšno knjigo o žalovanju. Mogoče ti bo pomagala, da boš vsaj malo lažje prebrodila te težke trenutke. Mislim nate, Iva. Vse lepo ti želim.
Draga Iva
Vem, kako je- sama preživljam podobne čase, le, da najin sinko ni bil star 18 let, ampak 6,5 let. Hudo je- sem mislila, da kaj takega ne bom preživela, pa sem, kljub temu, da se s težavo prebijam iz dneva v dan. Samo ne obupat. Lahko se tolaživa le, da spomini ostanejo in da nama jih nihče ne more vzeti.
Minilo je 6 mesecev, pa še vedno vsak večer podoživljam tisti grozni trenutek, ki se je zgodil v najlepšem mesecu v letu. Tokrat zame mesec groze. Nihče, ki se mu kaj takega ne zgodi ne more tudi približno podoživlajti groze, ki jo preživljamo in se sprašujemo ali res ni mogoče več pomagati, ali je res prenehalo biti srce mojemu otroku- to ne more biti res, saj bi mi morali po pravilih narave umreti pred svojimi otroki. In res, je kot je dejala moja mami (tudi sama je doživela), da je najhuje, ko pokolješ lastnega otroka.
Oprosti, draga Iva, mapak danes je Miklavž in še bolj podoživljam in čutim praznino ob izgubi najinega sončka.
Drži se in predvsem ne OBUPAJ.
Tatjanca