Bolečina
Lepo pozdravljene
Včeraj sem bila v Ljubljani, zbrala sem toliko moči, da sem šla prižgat svečko moji zvezdici. Od splava ni minilo še niti dva meseca. Vedela sem, da bo hudo, da bodo dnevi, prepolni bolečine, ko so moje spremljevalke solze, ki kar polzijo. Sprašujem se, zakaj se mi vse to dogaja, čeprav vem, da odgovora ne bom nikoli dobila. A vendar boli. Iz dneva v dan bolj. Pravijo, da čas celi rane. A meni se zdi, da je moja rana vsak dan večja.
Bila sem prvič na Žalah, s partnerjem sva iskala Park zvončkov. Zdi se mi, da sem šele takrat, ko sem prišla tja doumela, da se je vse to res zgodilo nama. Da tudi najin otrok, ki sva si ga tako želela, sedaj počiva tam. Nikoli ga ne bom mogla stisniti k sebi, občutiti njegovih ročic, gledati, kako raste…
Vem, da ne morem živeti v preteklosti, prihodnosti sedaj pravzaprav niti ne vidim. Zakaj naj pravzaprav sploh še živim?
Hvala vsem vam, ki prižigate svečke za vse naše zvezdice, sama na žalost ne morem priti večkrat tja.
Draga Alenka !
Sprašuješ se zakaj sploh še živiš …
Veš, vse, ki smo doživele in preživele izgubo smo se spraševale enako kot ti.
Vendar …. res je tako kot praviš. Ne moreš živeti v preteklosti, da pa prihodnosti ne vidiš je tudi razumljivo. Prihodnost je šla v drugo stran kot si ( sta) načrtovala. In ne najdeš se, ne veš kako naprej in verjamem,da tudi nimaš moči, da bi razmišljala o prihodnosti. Ne še sedaj …ampak prišel bo še čas.
Draga Alenka, živeti moraš za sedanjost. Za danes. Živeti moraš vsak dan posebej.
Žalovanje je dolgotrajen proces in kar nekaj časa boš potrebovala, da si boš upala pogledati v prihodnost. Sedaj pa je čas, da se prepustiš žalosti in žalovanju.
Veš, tudi sama sem bila prepičana, da čas celi rane ampak meni jih ne.
Samo naučila sem se sprejeti bolečino in jo nositi v srcu.
Želim in upam,da bo tudi s teboj tako …vendar… na žalost ne čez noč.
Veliko pogumnih, najprej drobnih, kasneje večjih korakov v novo jutro.
V mislih sem s tabo,
javi se še kaj,
Petra
Pozdravljena Alenka!
Žal mi je ob tvoji izgubi, predobro vem, kako ti je hudo. Sedaj še ne veš, zakaj živiš, ampak verjemi mi, prišel bo čas, ko boš vsaj malo jasneje videla spet v prihodnost. Ko se zgodi tisto najhuje s pričakovanim drobižkom, se ti podre prihodnost. Ampak moraš biti močna, verjeti, da ti bo uspelo in enkrat ti bo.
Ne vem koliko časa je minilo od tvoje izgube, najbrž ne veliko in sedaj ne moreš še dojeti, kaj se ti je zgodilo. Verjemi, naučila se boš živeti s to bolečino, minila pa nikdar ne bo. Prišli bodo dnevi, ki bodo bolj veseli in potem še slabši, ker boš imela občutek slabe vesti, ker si bila vesela. Pa je tako to, taka je pot žalovanja, priporočam ti, da prebereš knjigo, ki so jo napisale mame iz tega foruma, Prazna zibka strto srce in ugotovila boš, če seveda že nisi, da nikakor nisi sama v tej bolečini. Veliko nas je tu, veliko in druga drugi pomagamo skozi tiste najhujše trenutke. Lepo je imeti nekoga, ki te razume v tvoji bolečini, ti stoji ob strani in ve kako se počutiš.
Nikar se pa draga Alenka, ne zapiraj v sebe, ne zapiraj vrata pred okolico, kajti to je najhuje, kar lahko narediš.
Tu smo za tebe, za vse bodoče starše, ki doživljajo isto in upam, da ste tu tudi vi za nas. Če želiš kaj več napisati, se mi lahko obrneš tudi na e-mail, kajti tam lahko napišeš veliko več. E-mail najdeš, ko klikneš pod avtor na mojem postu, vesela bi bila tvoje pošte.
V mislih ti pošiljam veliko moči, kajti dobro vem, kako hudo ti je. Meni je danes minil 13 teden, ko mi je po porodu umrla punčica.
Lep večer in oglasi se še kaj!
Mojca
Zdravo!
Jaz imam v tem parku dva otrocka. Vem kako ti je pri srcu.
Nekaj ti toplo svetujem. Najdi si strokovno osebo, ki ti bo pomagala cimprej iz teh tezav. Jaz tega nisem naredila in mi danes zelo zal.
Danes me moz zapusca, ker sem bila eno leti in pol nemogoca zaradi izgube. Ne izgubi se moza.
Postavi se na noge, to je dobro za tvoje zdravje, za moza in morebitno nosecnost, ce jo bos se nacrtovala. Treba se je kar prisilit in misliti na lepsi jutri.