Najprej lepo pozdravljeni. Večkrat berem ta forum in iz njega pobiram drobtinice zase. Enkrat sem že pisala sem. Takrat pod drugačnim nickom. Ne skrivam se, ampak trenutno mi je enostavno lažje zamolčati, prezreti, spremeniti svoj obraz. Vsaj tukaj. Ničesar ne pričakujem od vas. Samo nekam moram odliti svojo bolečino. Ker me je preplavila do skrajnih meja moje duše in grozi, da me bo utopila.
Zgodba je zelo enostavna.Oz. je niti ni. So le nastavki zanjo. Misli in besede, ki me bolijo. Nisem samska. Že več let imam fanta. In imam ga rada.Bili so lepi, krasni trenutki med nama, a tudi senčni in boleči. Ljubezen, pač. Potem pa sem spoznala njega. Nekoga, ki ga nisem iskala. Naenkrat je bil tam. Podoben nekomu iz mojih sanj. Ničesar ni bilo med nama. Ničesar razen pogovorov. Ki pa so naju zbližali bolj, kot bi naju dotiki ali ljubljenje. Bolj, kot so me kdaj s komer koli. A sem se bala. Čustva do fanta so bila na neki mrtvi točki in nisem ga hotela izgubiti. A tudi tistega drugega nisem hotela izgubiti. Njegove bližine. Bil je nek nori, nerazumljiv mi občutek, ki je oživel ob njem. Sklenila sva – celo bolj na mojo pobudo – da je najboljše, če ostaneva le prijatelja. In potem je nekoga poznal.Bilo je dobro tako in bila sem iskreno vesela zanj, obenem pa prepričana, da se bo tudi moja ljubezen s fantom obnovila. In nekaj časa je vse kazalo na to. A nekaj me je še kar naprej držalo za srce. Nisem mogla pozabiti. Ne morem pozabiti. Skušam biti pozitivna. Vesela, da sva se sploh spoznala. Osvobajam misel nanj , a le-ta ostaja v meni. Pogrešam ga. Ne bi ga smela, a ga. In se sprašujem, če sem naredila napako. Da nisem tvegala in pustila čustvom, da bi zaživela po svoje. Zdaj je spet sam. Ko berem najina pisma, me kar naprej boli in kot kakšno hiper-senzbilno najstnico me kar nehote oblivajo solze.Včasih se slišiva in mi nakloni kakšno besedo. O čustvih se ne pogovarjava. V meni ostaja neodgovorjeno vprašanje. Ostaja dvom. Nikoli potolaženo hrepenenje. Učim se ljubiti svojega fanta. Ki si to zasluži. Ki si ga ne zaslužim, ker mi je nekdo drug ukradel delček srca. Če bi vse tole prebral, bi mi gotovo povedal kaj nadvse tolažilnega, nežnega in tehtnega. Nekaj, čemur ne bi mogla oporekati. A mu nočem komplicirati življenja. Niti ga nočem sebi. Trenutno sem le ena sama odprta rana, ki jo boli vse, v čemer ni njega. Potrebujem moč, da se potegnem iz te bolečine. Zaradi nje slabo spim, ne jem in postajam kupček nesreče. Bliža se čas, ko naj bi zaživela s fantom. Pa niti ne vem, če si tega sploh še želim. Najraje bi nekam odšla. Stran od obeh. Ja, najboljše bi bilo, če bi bila za nekaj časa čisto sama. Ampak kako? Ves moj svet stoji na glavi in počasi izgubljam moč, da bi ga postavila nazaj na noge.
Hvaležna bi vam bila, če tega pisma sploh ne bi objavili. Nekomu sem pač morala povedati svojo zgodbo. Hvala za čas, da ste jo prebrali.

Razbolela, kje pa, saj nisi nič takega napisal, da bi te kdo prepoznal, in verjamem, da bi ti prav vsak rad napisal kakšno tolažilno besedo, ki ni nujno, da je ravno tolažilna, lahko pa ti razkrijemo tudi kakšno resnico, pred katero pa si tako zatiskala oči.

Najprej moramo poskrbeti zase, če želimo skrbeti za druge. Kako misliš, da boš živela v skupnem gospodinjstvu s sedanjim fantom, če boš večno nesrečna, in kako misliš, da bo to vplivalo na tvoje otroke, ko bodo čutili tvojo odtujenost od družine.

Družina naj bi bila popolna celota, v dobrem in slabem, ampak vedno celota, ne pa da bi delček pripadal še kam drugam.

Najprej sem želel napisati, da je najslajše tisto česar nimamo in toliko časa kolikor nimamo, bomo zaljubljeni in čudežno hrepeneli po tem, ko pa dobimo, dobimo tudi tisto, česar si ne želimo, odprejo se nam oči in vidimo stvari, ki jih nismo opazili, ker je bilo v ospredju samo tisto noro doživetje v trebuhu. no vsega pač ne moremo imeti, zato vsako ljubezensko trpljenje nekaj časa traja, da se izpopolnimo in utrdimo. redki imajo to možnost, da nimajo problemov in so od samega začetka srečni, večina, pa nekaj časa išče. Torej, če povzamem, nesreča nas nauči spoštovati in razumeti srečo.

In lahko se zgodi, da boš prišla do spoznanja šele takrat ko bodo otroci veliki, koliko škode lahko do takrat narediš pa veš samo ti, ampak največ škode narediš sama sebi.

ne beži, razmisli, ali je to kar imaš sedaj to kar si želiš. če ni ni lepše iskrenosti do fanta, da mu to poveš in skleneta svojo skupno pot. Vsi prebolijo, če smo le iskreni, zakaj bi se uničevali in s tem še življenje drugemu človeku. Torej, kako naj sedaj veš, ali bo tisto drugo bolje in prav. NE, ne moreš vedeti, vendar nikoli ne smeš ožalovati svojega dejanja, če si ga naredila, zato ker si tako čutila.

Ne razmišljajte o tem, kaj boste govorili in delali jutri, ampak govorite in delajte tisto, kar vam je dano to uro.

pripis: Naj bo iskreno do samega sebe.

veliko sreče in moči,

primož

Ne bo tolažilna beseda pač pa bolj retorično vprašanje: ali se ti ne zdi krivično – tako do sebe kot predvsem do tvojega trenutnega partnerja – da načrtujeta skupno prihodnost, če pa še v sedanjosti nisi ‘predana’ samo njemu? Misliš, da bo sčasoma minilo? Ampak če te do sedaj ni … Razmisli, ali ne bo to ‘nikoli potolaženo hrepenenje’ nekoč postalo še bolj nepotolaženo … Sama sem sicer zagovornica razuma nasproti čustvom, vendar se zavedam, da včasih razum enostavno popusti pod pritisokom čustev, ampak takrat je zopet treba uporabiti razum …

Upam, da razumeš, kaj ti hočem povedati. Če so že prevladala čustva, in kar naprej misliš na nesojeno ljubezen, bodi vsaj toliko razumna in ne načenjaj nove strani v življenju (skupno življenje), dokler nimaš razčiščene oz. počiščene prejšnje strani.

Ja, Primož, vse lepo in prav. Pa mislim, da vendarle ni tako preprosto, da bi zadeve lahko posploševali.

“Ne razmišljajte o tem, kaj boste govorili in delali jutri, ampak govorite in delajte tisto, kar vam je dano to uro.”

Skrajno neodgovorno in napačno bi bilo, da bi vsak dan znova podlegali svojim šibkostim, svojim nagonom, nekim afektom, s katerimi se srečujemo praktično celo življenje. Kje bi bili pari, če se ne bi kdaj pa kdaj partner ugriznil v jezik, brcnil v rit in odmaknil pogleda, ko si tega najmanj želi. Včasih moraš, resnično moraš, stvar pogledat iz drugega zornega kota. In razmislit kakšne bodo posledice. Koliko ljudi bo tvoj danes prizadel jutri. In kakšna bo bolečina. Vendar, ja.. ko bi bile vse stvari le tako preproste. Da ti ne bi bilo treba gledat na nikogar in bi delal vse le instinktivno. Ampak žal… ljudje živimo v parih in to je treba sprejeti. Z vsem, kar pride zraven.

Razbolela, zgodilo se ti je nekaj, kar se, po mojih izkušnjah zgodi praktično vsakemu. Pred leti se je zgodilo tudi meni. In edina stvar, ki sem se je osebno naučila je ta, da bi morala fanta takoj pustiti. Ampak ga nisem. Ker sem ga imela rada. Ker sem se ob njem počutila varno. Ker sem bila navajena njegovega dotika. In ker sem bila premalo prepričana vase. In dogajalo se je znova. Nekaj me je na njemu začelo motit in sem to lastnost iskala v drugih. In potem sva nehala. Par let prepozno, a vseeno.

Sama sem mnenja, da gredo stvari po zlu takrat, ko si želiš nekoga drugega. Nekako začetek konca. Večino stvari moraš najti doma. Če jih ne najdeš, oziroma te nekatere lastnosti začnejo na zavesten ali nezaveden način motit, potem jih boš iskal drugje. In, slej ko prej, tudi našel. Ker vem, da zate ni le eden in edini. Takih edinih je veliko. Le najti jih je treba. Ti ga očitno še nisi.. vsaj v tvojem zdajšnjem fantu ne.

Razmisli česa si v življenju želiš in tvegaj! Pa srečno.

Urša,

res je tudi to kar ti praviš, ni pa nikoli dovolj samo en stavek, da bi vedeli kaj je prav in kaj ne, vsak stavek je namenjen tistemu sporočilu in če bi želeli vedeti več, bi jih moral napisati celo knjigo, pa še takrat bi za vsakega posebej moral napisati drugačen stavek. Ker smo ljudje različni, tudi različno dojemamo stavke, vsak potegne zase, samo tisto, kar mu je namenjeno.

Poleg povedanega, da počni tisto, kar ti je dano tisto uro in ne glej na posledice, bi moral dodati še stavek, nikoli ne naredi ničesar takega, pri čemer bi bil kdorkoli prizadet, razen ti sam.

Zato pa je vedno zapovedi več, ker v enem stavku ne moreš vsega povedati, da pa lahko dosežemo izvajanje tega stvaka, moramo vedeti in spoznati še kaj drugega, pot do modrosti je dolga in največkrat posejana z porazi.

Ni važno to, da nikoli ne pademo, kot je pomembno to, da se po vsakem padcu poberemo.

Živi dokaz, da še nismo izpolnili svojega življenskega poslanstva je to, da smo še vedno živi.

Primož

Vzemi si čas in razmisli. O svojih čustvih, navezanosti , navadah, razumu. Vem, kako je, ko ti čustva ne delajo v skladu z razumom. Ko sama sebe ne spoznaš več. Ko ne veš, od kje so se vzeli občutki, ki jih do sedaj nisi poznala. Ti tvoja duša vpije, ti pa jo hočeš zadušiti z razumom? Od nekje se pojavi strah pred novim, nepoznanim…
Vprašaj se, kaj te drži pri sedanjem fantu. Boš srečna z njim? Se že zjutraj veseliš dneva, ker veš, da ga boš preživela z njim?
Jaz sem se odločila in se prepustila čustvom, občutkom, instinktu… In niti za trenutek mi še ni bilo žal. Sedaj spet živim!

Se strinjam, osnova vsake ozdravitve tudi ko gre za izgubo je da izrazis custva temu zaradi katerega trpis oz. si si tudi sama zanj pvzorcila.
On ce ima razcisceno kaj zeli verjamem da potem ne bo veliko trpel lahko pa t prisluhne in na ta nacin vpliva na tvojo sprmeembo. Ce pa nima razcisceno bos mu pa izrazanjem svojih custev samo pomagala ker jih bo s tem tudi on….
Vendar bodita zrela in o vajinem odnosu ali kot tujca ali kot prijatleja ali kot partnerja velja razmisljati hladno…ampak izraziti custva priti na dan z njimi ne tega tlaciti….

Pa veliko ubranosti