Že skoraj 4 leta sem s sedanjim fantom in v zadnjem letu se je zelo spremenil čeprav ne vem zakaj.Pretuhtala sem že vse možnosti pa ne pridem nikamor.Vedno je vse tako kot hoče on in takrat ko hoče on.Vseeno mu je kaj si mislim ali me je prizadel ali ne.Čas ima za vse drugo le zame ne;zakaj ne razumem, po drugi strani pa mi zatrjuje da me ima rad, če se pa kaJ PRITOŽIM, PA PRAVI DA MI VEČ ZAENKRAT NE MORE NUDITI IN DA IZGLEDA DA PAČ NI DOVOLJ DOBER ZAME!Kaj naj storim, ta bolečina me preveč uničuje in ne vem kako naj se je znebim, ne bi rada izgubila vsa ta leta.Izgubljena duša.

Lep pozdrav,

za partnerski odnos je značilno, da gre skozi različne faze. Od začetne faze zaljubljenosti, za katero je značilno idealiziranje partnerja in njegovih lastnosti (od tod izraz zaljubljenost je slepa), do zrele in prave ljubezni, ki lahko premaga številne preizkušnje. Zdi se, da sta prišla v fazo (ta v odnosu povprečju nastopi po dveh oz. treh letih), ko so vama pričele na dan prihajati nezavedne vsebine, ki so bile do tega časa na nek način skrite. Na ta proces se ljudje različno odzivajo. Najpogosteje se z njimi soočijo, jih ozavestijo in predelajo ali pa se jih ustrašijo, se umaknejo in vsebine ponovno potlačijo.

Nekaj podobnega se najverjetneje dogaja tudi z vašim fantom. Izgleda, da je izbral umik (čas ima za druge, ne pa tudi za vas), ki je dokaj pogost obrambni mehanizem. Iz napisanega je možno še ugotoviti, da hoče del krivde pripisati tudi vam (pravi, da ni dovolj dober za vas oz. povedano drugače, da imate vi previsoke kriterije). Najustreznejša rešitev nastale situacije je seveda odkrit pogovor. Poskusita razčistiti naslednjo pomembno dilemo: ali vam ne more ali ne želi nuditi več. Vprašajte ga tudi, kje je razlog oz. ovira za njegovo obnašanje. Pri tem se izognite obsojanju in uporabi žaljivk.

Zavedava se, da vam(a) ne bo lahko, a je to edina prava pot. Pomembno je tudi, da to storite čimprej, saj se boste s tem znebili tudi bolečine, ki na vaše duševno zdravje uničujoče deluje. Ne razmišljajte o tem, kaj vse boste izgubili. Na situacijo poglejte kot na dragoceno izkušnjo oz. kot na šolo, ki kar nekaj stane, a tudi veliko da. Pomislite na to (ne glede na to kakšen bo končen izid), koliko se boste ob vsem tem naučili in kaj vse boste premagali. Ne predajte se prehitro, saj ni še prav nič izgubljeno. Potrebujeta le nekaj časa in pripravljenost za iskren pogovor.

Želiva vama veliko sreče,
Tanja in Bogdan