Pozdravljeni
Stara sem 47 let in pred 5 leti sem prebolela srčni infarkt. Vstavljen mi je bil sten v žilo in utrpela sem tudi posledice na srcu.Vse je bilo v najlepšem redu do pred leti, ko sem začela preživljat stresno obdobje.Sem trenutno v ločitvenem postopku ki je zelo boleče in naporno. Naj še povem ,da celo moje življenje je bilo samo delo ,delo in še enkrat delo ter skrb za družino. Imam moža ki je zelo delaven in priden ampak od samega začetka zelo ljubosumen. Nikoli nisem nikamor smela ,nikoli družbe z kolegicami nikoli nobenega druženja ,nikoli nobenega rojstnega dne nikoli kave z sodelavkami nikoli kave v kakšnem lokalu in to preko 30 let ,vedno samo doma in skrb za družino.Sedaj je prišlo tako daleč da ne zmorem več. Preživela sem ogromno psihičnega in fizičnega nasilja. Odločila sem se da naredim konec vsemu temu in odšla. Sedaj je šele hudo. Poniževanja ,obtoževanja, zmerjanja z besedami ki jih ne smem tu napisati. Ker sem srčni bolnik me boli okoli srca da je nevzdržno . Hodim k psiatru k psihologu vendar to mi po pravici ne pomaga nič. Sem človek ki je vedno skrbel samo za druge nikoli nisem pomislila nase, vedno sem se prilagajala in vedno je bilo tako kot je on želel. Ne vem kaj naj storim .Imam tudi malega otroka starega 9let ki je presrečen da sma odsla iz tega pekla,saj je prezivel ogromno krega in videl ogromno pretepanja ,zmerjanja in imel ogromno prečutih noči zaradi vpitja . To sem napisala nahitro ,ker če bi opisala svoje življenje nebi bila konec cel teden. Strah me je kako bo naprej, strah me je če bo moje srce zdržalo ,da otroka spravim do kruha .Vse bi bilo ok če bi me mož pustil pri miru. Vendar mi ne da miru, ne da mi dihat ,ne pusti me pri miru še sedaj ko sem se odselila h kolegici(iščem si svoje stanovanje)skoz me kliče za vsak korak še sedaj hoče vedeti kje sem kje hodim, vozi se za mano……..Nisem žleht oseba in ne želim ga prijavit kot mi to vsi govorijo ….ampak ne vem kako naprej, kaj naj naredim da bi imela mir. Nimam možnosti preseliti se v drug kraj ,saj mi tudi nebi dovolil da odpeljem otroka stran.Res sem obupana bojim se da me bo srce izdalo.Bojim se tudi ko bom šla živet za sebe,da bo skoz na vratih.Sedaj nima poguma da bi pršel, ker je kolegica poročena in je njen mož doma toda ko bom sama kaj bo……Res sem na koncu z zivci. Včasih vzamem kako tableto za pomiritev ,ampak ni mi veliko dovoljeno zaradi srca. Obupana sem ne vem kako naprej.

Pozdravljeni,

predstavljam si, da vam je bilo zelo težko v teh 30 letih. Veliko odrekanja pri druženju z drugimi ljudmi. Navsezadnje življenje ne predstavlja samo skrb za družino in delo. Hkrati pa opisujete še psihično in fizično nasilje!

Kljub vsemu ste zbrali pogum in se odločili za spremembo. Verjamem, da narediti takšno spremembo ni enostavno.

Pravite, da je še veliko za povedati. Ste razmišljali, da bi obiskali psihoterapevta/tko? Glede na stiske, ki jih doživljate bi bilo smiselno. Verjamem, da vam bo tako lažje in, da tudi vaše srce ne bo več tako trpelo zaradi stresa. Je olajšanje, če lahko kje odložimo naše skrbi, hkrati pa, ko govorimo naglas tudi lažje najdemo ustrezne rešitve.

Glede vaše varnosti pa bi rad poudaril, da imate možnost opraviti prijavo zaradi nasilja in groženj. Na ta način lahko dosežete tudi prepoved približevanja in s tem zavarujete sebe. Če poskrbite za svojo varnost to še ne pomeni, da ste žleht oseba!?

Predvsem vam želim, da si vsega tega ne ženete k srcu in, da na ta način najbolje poskrbite zase. Verjamem, da se bo vse skupaj uredilo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj