BOLEČA IZGUBA
KOMAJ TRI TEDNE BO JUTRI, KAR JE TUDI ON ODŠEL…MOJ NACE SKORAJ 6 MESECEV JE BIL Z MENOJ,V MENI.PA MU NI BILO NAMENJENO VIDETI SVOJE MAMICE,ATIJA IN BRATCEV.IN ZAKAJ JE MORAL UMRETI?ZATO KER SEM SE JAZ,NJEGOVA LASTNA MATI,KI SEM MU DALA ŽIVLJENJE TUDI ODLOČILA, DA MU GA VZAMEM.NE, NI OPRAVIČILA ZA TO MOJE ZVERINSKO DEJANJE IN VSE DO MOJE SMRTI ME BO TO SPREMLJALO.OPROSTI, MOJ NACE STOKRAT,TISOČKRAT IN ŠE MILIJONKRAT BOM IZGOVORILA TO BESEDO,NAMENJENO TEBI. A ENOSTAVNO SEM BILA EN NAVADEN EGOIST, KO SO REKLI…GOSPA ŽAL AMNIOCINTEZA JE POTRDILA TRISOMIJO 21,DOWNOW SINDROM.JA,ZATO SI MORAL UMRETI,KER SI BIL DRUGAČEN.KAKO MI BOŠ OPROSTIL ČE SI ŠE SAMA NE MOREM?
TUKAJ BESEDE,KI MI JIH REČEJO…BOLJE JE TAKO…SPLOH NISO UMESTNE,..BOLJE IN DALEČ OD VSEGA NAJBOLJE BI BILO DA PRED TO ODLOČITEV SPLOH NE BI BILA POSTAVLJENA.
PIŠEM, KER ME ZANIMA,ČE BO TO PREBRALA ŠE KAKAŠNA MAMICA S PODOBNO IZKUŠNJO,NAJ SE PROSIM JAVI..KAKO ŽIVETI S TEM OBČUTKOM KRIVDE? KATJA
Draga katja!
Sama sicer nimam tako hude izkušnje kot ti, bi pa se zanjo tudi jaz odločila, če bi mi testi pokazali enak izid kot pri tvojem otročku. Občutek krivde boš še verjetno kar dolgo preživljala, toda, po drugi strani imajo res hujši občutek krivde tiste ženske, ki so splavile zdrave otročke.
Ti vsaj veš, da je bil tvoj bolan. Moževi sorodniki imajo prizadetega otroka in vidim kako otrok trpi in z njim njegova družina. Sedaj, ko je še majhen. še nekako gre, ko še ima starše, toda starši so že sedaj v velikih skrbeh, kako bo z njim, ko njih več ne bo.
Katja, bodi močna in srčno upam, da bo ta občutek krivde izginil. Nisi kriva, ker nisi želela , da bi v življenju trpel!
Jaz sem izgubila svojo punčko v 26. tednu nosečnosti, umrla je v meni, odšla je tiho…. Nikoli je ne bom pozabila….
Katja rada bi ti rekla le to, da je v meni strah pred takšno izkušnjo ki si jo doživela ti, ampak jaz bi se odločila enako. V nas mamicah je toliko ljubezni, da želimo svojim sončkom samo najboljše. Zakaj bi ga mučila in mu dala življenje polno bolečine? Bila si postavljena pred najhujšo preizkušnjo in če bi svojega otroka rodila, vem, bi ga ljubila bolj kot vse na svetu, ampak ker si se tako odločila, še ne pomeni da ga ne ljubiš, tvoja ljubezen se je pokazala v tvoji odločitvi, kakršnakoli je bila, bila je pravilna….
Monka
Draga Katja,
vem, kako boli, ko se moraš odločiti, da bo tvoj otrok umrl. Meni je doktor na merjenu nuhalne svetline rekel:”O,o, to pa ne bo dobro! Splavit bo treba.” Potem je samo še rekel, da se je na trebušču naredila ofalokela in da otrok tako ali tako ne bo preživel. V tisti sekundi se mi je podrl svet. Ni mi bilo jasno kaj se dogaja. Pred očmi sem imela samo slikico iz zadnjega ultrazvoka, ko se mi je zdelo, da mi je z rokico pomahal. Potem pa zelo dolgo nisem dojela kaj se mi dogaja. Vse se je odvijalo zelo hitro, pa vendar sem imela občutek kot da na to gledam od nekje zgoraj. Hvala bogu je bil ob meni vseskozi moj najdražji. Nisem razumela, da se take napake ne da nekako operativno odpraviti. Vse bi naredila, samo da bi moj Nejc (tudi ime je že imel) preživel. Pa sem vseeno podpisala papirje. Danes, ko je od tega dva meseca, še vedno zelo, zelo boli. Rezultati z genetike so pokazali na trisomijo 18. Sedaj vem, da mu ni bilo usojeno živeti, ampak še vedno imam občutek krivde, ker sem se morala jaz odločiti, da mu ne dam možnosti za življenje.
Katja, jokaj, to je najboljše zdravilo, jaz jokam s tabo za mojega Nejca, za tvojega otročka in za vse ostale, ki jim ni bilo dano živeti.
Mateja
HVALA VSEM, KI STE SE MI JAVILE.HVALA VAM, KI RAZUMETE IN TISTIM, KI TO VSAJ POSKUŠATE. MALO JE LAŽJE, KO VEŠ,DA LE NISI EDINA NA SVETU, KI SE JE SAMA, ZAVESTNO ODLOČILA PREKINITI ŠE NE ZAČETO ŽIVLJENJE.
ZAKAJ PA SPLOH MORA BITI TAKO? TO JE VPRAŠANJE, NA KATEREGA NAM NE MORE NIHČE ODGOVORITI.AMPAK KAKO RAVNO DOWNOW SINDROM?PA RAVNO PRI MENI?BOG,SAJ IMAM ŠELE 28 LET!
REKLI SO, DA SKORAJ NI MOŽNO, DA BI SE DS PONOVIL,PA ME ZANIMA,ČE IMA KATERA KAKO IZKUŠNJO,MORDA LASTNO ALI PA POZNA KAKŠEN PRIMER?
.. IMAVA DEKLICO… IN ŽELJA PO ŠE ENEM SONČKU JE BILA TAKO MOČNA, DA SVA SE ODLOČILA ZA PONOVNO NOSEČNOST. KLJUB TEMU, DA SEM SE ZAVEDALA, DA IMAM ZELO MAJHNE MOŽNOSTI, DA RODIM ZDRAVEGA OTROKA!
V ČETRTEM MESECU NOSEČNOSTI PO OPRAVLJENI BIOPSIJI HORISONSKIH RESIC SO ME POSTAVILI PRED DEJSTVO: OTORK JE DEKLICA… IN VAM SVETUJEMO SPLAV!
POSTALA BI NAŠA ELA, A ŽAL SVA SE ODLOČILA, DA JE NE BOVA NIKOLI PESTVOVALA IN NAJINA HČERKA NE BO IMELA SESTRICE.
P.S.
SORODNIKI SE NISO STRINJALI Z NAŠO ODLOČITVIJO. JAZ PA VEM, DA JE BILA PRAVILNA! NO, SAJ ČE BI IMELI SREČO BI NAŠA 3ČLANSKA DRUŽINA BILA KAR 6ČLANSKA.
NISI SAMAM TEGA NE POZABI IN ČE SE BOŠ KDAJ SPREHODILA PO PARKU ZVONČKOV BOŠ VIDELA IN VEDELA DA NISI SAMA VELIKO NAS JE S KRUTO USODO KOT JE TVOJA KO JE DETE UMRŠKALO ŠE PREDEN BI SE LAHKO RODILO…NIČ SI NE UTEŽUJ IN SE NE OBSOJAJ..ZA VEDNOS E GA BOŠ SPOMINJALA…
DRŽI SE BOLEČINA NE MINE, SE PA POČASI ZMANJŠUJE, MENE STISNE PR SRC OB VSAKI ZGODBI KI JO TUKAJ PREBEREM SE SPOMNIM MOJEGA SONČKA KI JE NA ZVEZDICI IN ME GLEDA IN VEM DA JE BOLJE TAKO…
S TABO SEM KOT TI Z MANO V NAJINI IN ŠE VEČ NAŠI KRUTI USODI…
NANA
ja,saj v parku zvončkov sem bila, saj vem kaj misliš…A vseeno sem razmišljala, da so vsi ostali odšli, ker je narava tako naredila, da nihče ni odšel, ker je njegova lastna mati to želela.Mogoče ne želela,ne,to ni pravi izraz.Kako naj se izrazim?Povzročila?Ja, zaradi strahu pred življenjem, ki bi se nam obrnilo na glavo sem tako ravnala…To v tem trenutku bolj boli,ta MOJA odločitev kot pa samo dejstvo, da je umrl.Neznansko močna je bolečina ob izgubi, ne me narobe razumeti, ampak ZAKAJ TAKO,NA TAK NAČIN???
L.P.
mislim da se moras zavedati da ni bila samo tvoja odločitev temveč vajina odločitev, tudi očka se je tako odločil in tudi on tako razmišlja tako kot ti…vidva skupaj bosta preživela bolečino in ne pozabi da pogovor z njim ti bo najbolje del in najlažje se boš nehala obtoževati, če tako misliš da bi se morala, kar jaz mislim da se ti ni treba, ker njemu ni nič bolje…
tudi tvojemu narava ni dala kakovostnega življenja zato sta ga vidva rešila vseh tegob, ki bi ga čakala na že tako krutem, za zdrave ljudi, življenju…tako glej na to, ne pa kot da si nekomu vzela nekaj kar bi bilo lahko zanj življenje…ni lahko verjamem toda tudi jaz sem mu na nek način vzela življenje, z inekcijo so ga uspavali da se lepše izrazim da nam je bilo prikrajšano njegovo mučenje na tem svetu, ko ni imel možnosti za preživetje…
ne obtožuj se misli nanj in živi dalje, če sem te razumela že imaš dete…če še ne pa vso energijo vsmeri trenutno v sebe in kasneje v naslednje dete…bvo šlo boš videla…jaz živim in uživam nikoli pa ne bom pozabila nanj in tudi vez med mojim dragim in mano je vedno močnejša ker sva eno v najini bolečini…
drži se
Imam otroka z DS, ki sem ga tudi rodila pri 28. Imam se dva “zdrava otroka”.
Tvoja odlocitev je bila pac taksna, bila je najboljsa v tistem trenutku.
Ni pa DS nobena katastrofa in ljudje z njim zivijo zelo kvalitetno zivljenje. To so v glavnem srecni in zadovoljni ljudje. Tudi otrok, ki je genetsko ok ima lahko veliko hujse okvare in bistveno slabse zivljenje. Saj ves, lahko se otrok rodi slep, gluh…
Sploh pa, kdo je tisti, ki lahko odloca kaj je vredno in kaj ne?
Ti si se tej preizkusnji izognila in sedaj bos pac morala ziveti s posledicami te svoje odlocitve.
V svoji glavi moras razcistiti sama. Pomilovanje ti ne bo prav nic pomagalo.
Draga Katja,
tvoje žalostne izkušnje na mojo srečo nisem skusila na svoji koži. Imam dva zdrava otroka. Imam pa druge težave – izredno hude napade panike in depresije. In to me je prisililo v iskanje Resnice o življenju. Napisala ti bom nekaj resnic, ki sem jih spoznala v zadnjih letih svojega raziskovanja. Ne bom ti pojasnjevala vzrokov in posledic, samo dejstva. Če česa ne boš razumela ali sprejela, nič hudega, samo preberi.
Vsaka človeška duša je stara toliko, kot je staro vesolje. Že od začetka smo tu, vedno v novem telesu in v novem življenju. Vsaka duša ima svojo nalogo, ki bi jo naj v času inkarnacije prepoznala in po možnosti opravila. Naš cilj je, da opravimo vse, kar nam je zadano, potem pa se lahko pridružimo večni svetlobi. Tam želimo biti, ne tu. To je samo vmesna postaja, no ja, veliko vmesnih postaj in preizkušenj. Prej ko se z njimi spopademo, prej dosežemo svoj cilj. Sedaj so duše na zelo različni stopnji razvoja – ene zelo na začetku poti, ker se počasi učijo, ene pa tik pred koncem, pred Razsvetljenjem. Pomembno pa je tudi to: vsak med nami se je rodil na svojo željo. Vsak sam si je izbral kraj in čas rojstva, tudi starše smo si izbrali sami. Zakaj? Ker smo vedeli, da nas lahko naučijo kaj, kar potrebujemo za svoj razvoj. In obratno – da mi naučimo njih, če oni kaj potrebujejo. Ko smo tukaj, na tem svetu, je naš spomin omejen na to življenje, ko smo “vmes”, med dvema življenjema, pa vemo vse. In tvoj otrok je prišel vate tak, kot je bil, z namenom, da se drug od drugega nekaj naučita. Verjemi, le najtežje preizkušnje so tiste, ki resnično premaknejo naš razvoj naprej. Ta izkušnja te bo spremenila. Vprašaj se, kaj moraš spremeniti, da boš še boljša. In potem sledi svojemu srcu. Bodi hvaležna svojemu Nacetu za novo izkušnjo, ki ti jo je omogočil. Ne sprašuj se, zakaj ravno ti, ker ne boš našla odgovora. Vprašaj se: “Nace, hvala za to izkušnjo. Kaj to pomeni, kaj naj naredim, kaj si me hotel naučiti?” Tudi če bi ga obdržala, bi Nace dosegel svoj namen – ob njem bi morala sebe spremeniti. In prav tako bi se vprašala, zakaj ravno ti. In prav tako bi ti bilo krivo in težko…
Pogumno, Katja, poglej v svetlobo in se sooči z Nacetovimi nameni. Gotovo so bili dobri, vsi nameni so dobri, a se na poti uresničitve pokvarijo, ker jih ne prepoznamo v pravi obliki.
Meni uspeva, kljub hudim prizkušnjam rastem in se razvijam na bolje. Čeprav bi me lahko zlomilo in bi storila kaj, za kar bi moja duša še dolgo odplačevala… Verjamem, da bo uspelo tudi tebi.
DRŽI SE, v svojih preizkušnjah nisi sama!
(Da ne boš mislila, da sem kak verski fanatik – sem ateistka, z univerzitetno izobrazbo, stara 35 let, s porihtanim “podstrešjem”!)
Draga Katja
Tudi jaz sem dozivela podobno izkusnjo kot ti. Moja hcerkica sicer ni imela DS ampak sindrom Potter. vsaj tako so mi to razlozili zdravniki. Bila je brez ene ledvicke, drugo pa je imela hudo okvarjeno, polno cist. Tako sem se tudi jaz v sedmem mesecu odlocila, da prekinem nosecnost. Novembra bo minilo dve leti in naj ti povem, da se danes veckrat jokam in mislim na mojega soncka. Po tistem sem cez 4 mesece ponovno zanosila in sedaj imam pol leta staro zdravo deklico.
Mojega angelcka ne bom nikoli pozabila in vsak vecer jo se danes prosim naj mi oprosti mojo odlocitev. Nisem prebolela ali pozabila, samo nekako to sprejmes in zivis naprej. Nikoli pa si ne bom oprostila, da sem svojemu otroku vzela zivljenje, ceprav sem s tem njej skrajsala trpljenje in muke.
Zelim ti vse dobro in pogumno naprej. Tvoj mali soncek drzi pesti zate. Nisi sama.
Lep pozdrav
Mojca,
začni s knjigo igralke Shirley McLaine Potovanje vase. (Nato tudi Camino)
Nato pa beri, karkoli ti pride pod roke. Dobre so vse knjige Louise Hay, svetujem tudi Michaela Newtona (Potovanje duš, Usoda duš), Jamesa Redfielda (Celestinska prerokba), Kezeletovo Veličastni Saturn…
Trenutno se jih več ne spomnim, tudi nisem prepričana, če so vsi priimki avtorjev zapisani prav, pa vendar, verjamem, da se boš znašla.
Zaupaj, Svetloba ima vedno prav… (tudi, če se nam ne zdi tako)
Kaja hvala
Od James sem prebrala knjige ( potovanje duš ipd.) Pa sem jih prebirala prehitro in prezgodaj. Kajti, ko sem prebirala njegove knjige, sem prišla do spoznanja, da je življenje beda in sem ga hotela končati. Konec koncev se vedno znova in znova vračamo, da opravimo zastavljeno pot. Jaz sem si zastavila pretežko, kajti od smrti moje punčice, nič več ni tako, kot je bilo prej. Prebiranje mi je odsvetovala moja psihiatrinja, ampak bi poizkusila še enkrat.
Rada bi našla smisel v tem kar se mi je zgodilo. Rada bi živela naprej in se zavedala, da me tam nekje čaka moja punčica na vnovično snidenje.
Hvala, lep pozdrav vsem in predvsem veliko moči za življenje danes.
LP
Mojca
Mojca,
tudi moj psihiater ni ravno navdušen, da se poleg šolske medicine poslužujem še vzhodnjaških znanosti. Roko na srce – kitajska medicina ima svoje korenine v času, ko so v našem delu Evrope ljudje še “kahle” praznili skozi okna na ulice, pa še veliko starejše civilizacije so bile duhovno razvitejše od naše medicine. Maji, Inki, Azteki, jogiji v Aziji so obvladovali svoje telo in dušo veliko bolj, kot je katerikoli psihiater pripravljen priznati. A je na teh starih znanostih temeljil ves razvoj človeštva. Danes pa samo še denar in dobiček. Le poglej sodobno medicino, bazirajo samo na kemiji. Nobene trave več niso dovolj dobre, nobena stara babičina žavba po njihovo ne pomaga…
Če se bomo zanašali preveč na njih, bomo pokrepali…
Vzeti se moramo v svoje roke, sprejeti življenje tako, kot se nam v tem trenutku ponuja. V starih civilizacijah so poznali samo dva časa. SEDAJ in NE SEDAJ, tretje možnosti ni. In vse, kar želim storiti, moram storiti SEDAJ. Zase, za svoj razvoj, za svojo dušo. Verjamem, da si pomislila na konec. Tudi jaz sem!
Ja komu pa bi bilo prijetno preživljati trenutke, skozi katere si morala iti… Misel na konec je povsem logična. A je nisi izvršila, ker se je nekje globoko v tebi porodil tvoj pravi spomin na to, da si z nekim namenom tu. Če tega ne boš uredila sedaj, boš isto “porcijo težav” dobila spet servirano kasneje.
Zaupaj vase in v to, da zmoreš. Ni pa lahko, sem ti že napisala, da nas najbolj obogatijo in najvišje premaknejo ravno največji izzivi!
Začni počasi, s knjigo, ki sem ti jo priporočala za začetek. In začni verovati v to, da se bosta s tvojo deklico v popolnoma drugi povezavi spet našli. Vidve sta duši, ki se skupaj premikata po svoji poti. Enkrat kot brat in sestra, drugič kot mož in žena, pa kot brata, pa kot… Ne vem, kakšne povezave vse med vama so še bile in še bodo, a bodo. Ker so vedno bile.
Pusti času in razvoju, da se dvigneš na višji nivo, tvoja deklica se je že s tem, ker je morala umreti. Ni ji bilo lahko, a njena naloga za to življenje je bila opravljena. Zdaj opravi še ti svojo.
VSO SREČO.