Pozdravljeni! Stara sem 26 let in sem samska mamica z majhnim otrokom. Življenje je naporno ampak sem načeloma kar pozitivna oseba se trudim gledat na življenje in na vse situacije z načelom : kar te ne ubije te naredi močnejšega. Sem dala cel pekel čez v življenju od majhnih nog ( spolne zlorabe od mame, odraščanje brez ljubezni in konstanten strah kdaj se bosta starša spet stepla ali skoraj umorila med sabo). Zaradi privzgojenih vzorcev sem našla napačnega človeka s katerim sem zanosila. 5 let sem vztrajala v groznem okolju polnem poniževanja, nasilja in občutka ničvrednosti. Ta privzgojen vzorec sem uspešno presekala rešila sebe in svojega sina iz tega strupenega okolja in začela delati na sebi. Tablet nisem nikoli jedla mi je uspelo s pomočjo terapevtke. Imam tudi dobro službo in dokaj mirno življenje. Nisem bogata imam pa dovolj za preživetje. Svojega sina ljubim in za njega bi naredila vse. Vedno mi polepša dan in tudi jaz njemu. Se pa še vedno pojavljajo strah in tesnoba. Svoja negativna čustva pred sinom skrivam nočem da vidi moje slabe minute ker otroci avtomatično mislijo da so oni krivi tudi če jim poveš da niso. Najbolj me je strah za mojega sina. Kaj če ne bo srečen? Ali mi bo uspelo da bo srečen človek? Da bo živel mirno življenje brez večjih travm in težav? Mi bo kdaj uspelo kupiti stanovanje za sina v teh časih ko je vse tako drago? Pa jaz: ali naj si najdem spet moškega tokrat takšnega, ki me bo znal spoštovati in ljubiti ali naj ostanem za vedno samska? Bojim se krutih moških kako naj vem da ne bo po 1 letu ali manj moški ki ga bom imela rada postal nasilna zverina? Najbolj pa me črviči strah pred starostjo. Bila sem že 2 krat operirana. Hospitalizacije je bilo vsega skupaj več kot pol leta. Vem kako je ko te vse boli, ko ne moreš hoditi, ko rabiš pomoč na vsakem koraku. Ko se počutiš kot breme in si želiš samo mir. Čim manj nadlegovati ostale ljudi z svojim oslabljenim telesom. Zdaj sem sicer zdrava pa vendar..Na nek način si želim da bi me tik preden nastopi obdobje tiste starosti 40+ povozil avto da umrem takrat ko sem še koristna preden postanem breme ostalim ljudem. Mogoče je to ražmišljanje še posebej močno zdaj ker me v petek čaka odvzem vzorca iz maternice. Je zdravnik rekel da z brisom ni bilo nekaj v redu. Mogoče imam raka. Rada bi vprašala upokojence in nasploh starejše ljudi. Ali ste srečni? Ali si kdaj želite da bi umrli mlajši naravne smrti? Ali ste se kdaj tudi vi počutili kot breme ostalim ljudem? Vas otroci spoštujejo vsa imajo radi? Vam je uspelo tekom življenja nabrati dovolj denarja za udobno bivanje v starosti? Včasih me prime da bi kakšno babico ali dedka na cesti ustavila in poslušala njihovo celotno življensko zgodbo. Zato da vidim ali sem jaz paranoična ali me dejansko ko bom stara čaka trpljenje. Prosim za iskrena mnenja in zgodbe. Ps: vse ljudi spoštujem mlade in stare vnaprej hvala za vsak nasvet.

Glej, vsako obdobje v življenju prinese nekaj novega, tudi lepega. Imam 65 let in se niti slučajno še ne počutim stara! Hodim v hribe, berem, pišem in se ne bi niti pod razno vrnila v čas, ko sem bila stara 26 let in tako kot ti polna skrbi in strahov za prihodnost. Imam dve hčeri in dva krasna vnuka. Imela sem srečo, da sem našla dobrega moža, s katerim se razumem. Pa nikar ne misli, da mi je bilo v mladosti vse z rožicami postlano in da sem danes brez težav. Ni človeka, ki ne bi šel čez hude stvari. Ti si pa res še takooo mlada, vse je še pred tabo! Polega tega imam občutek, da si prava borka in ne vržeš kar tako puško v koruzo. Držim pesti, da boš našla nekoga, ki te bo imel rad in te spoštoval, kot si zaslužiš, najprej pa moraš imeti sama sebe rada. In zakaj se ne bi imela? Poglej, kaj si že dosegla! Želim ti vso srečo! Oglasi se še kaj.

Najprej ti čestitam za to, da si se dovolj hitro otresla tega “vzorca” iz primarne družine, ker si še mlada in imaš možnost urediti svoje življenje. Mnoge ženske tega niso zmožne.
Glede novega partnerja ti svetujem, da ne išči, ker najboljše zveze se zgodijo spontano, ko ne pričakuješ. Razumljivo, da se bojiš da se bodo ponovile “napake” iz prve zveze zato je morda dobro, da spremeniš tudi tvoje vzorce od prej (družba, hobiji) začni se ukvarjati z nečim novim, obišči nove kraje, tako boš začela spoznavati drugačne moške. In predvsem se v zvezo spuščaj počasi in se prepričaj, da moškega res dobro poznaš preden se z njim spustiš v kaj resnega. Tudi če to traja par let, če bo “pravi” se mu ne bo mudilo.

Glede straha pred starostjo pa ti bom napisala naslednje:
Moja Babi je stara 85, nikoli ni bila nikomur v breme in drži skupaj celo družino. Enkrat tedensko gre na aerobiko za starejše, se vozi s kolesom in ima več kondicije kot jaz (tako se vsaj zdi). Pred desetimi leti je še plezala po drevesih in sama obirala češnje. Še zdaj sama prekopava vrt čeprav ima na voljo vso pomoč in je nasploh zelo aktivna. Po šestdesem letu je prepotovala skoraj celo Evropo. Pariz, Monaco, Azurna obala, Amsterdam so samo par od destinacij, ki se jih trenutno spomnim.

Tako, da kar samozavestno. Posveti se svojemu sinu ampak ne pozabi skrbeti za sebe (telesno in duševno) . Vse ostalo bo sledilo ko bo pravi čas za to.

Pozdravljena!
Ko prebiram vaš zapis, se mi poraja misel, koliko res težkega ste doživela in preživela. Poiskala ste si pomoč in se rešila odnosa, polnega nasilja in zlorab. Na nek način ste se določenih vzorcev že rešila, drugače ne bi razmišljala tako, kot razmišljate. In tukaj bi vam želela dati vso pohvalo. Lepo skrbite za sina. Ste pa polna strahov, kakor je tudi pričakovati glede na vašo življenjsko zgodbo. Dobro pri tem pa je, da se jih zavedate in razmišljate o njih.
Strah za svoje otroke nosi vsak, vsakemu se kdaj porajajo misli, kako se bo otrok znašel v tem svetu, kako se bo osamosvojil… Pa vendar izkušnje kažejo, da ni pametno preskakovati obdobij. Sin je še majhen, vse gre lepo po vrsti. Prav tako, kot se soočate z obdobjem, ko gre/je šel v vrtec, potem v šolo, itd… bo prišlo tudi obdobje, ko bo šel v srednjo šolo, fakulteto in se osamosvojil… počasi, korak za korakom. Zaupanje je tukaj tisto, ki šteje. Do zaupanja pa pelje stik, ki ga imate vsakodnevno s sinom: kako se zmorete uglasiti na to, kaj sin potrebuje, želi, kaj čuti, doživlja. In da si ob sinu dovolite pogledati sebe: kaj vi ob njem doživljate, kaj vam je težko, s čim zmorete, česa še ne… Vse to je vajin odnos, stik, povezanost, ki vsak dan vedno bolj vodi v zaupanje, da bo vse v redu in da se vse zgodi korak za korakom.
Enako je s strahom pred smrtjo, minljivostjo in starostjo. Pravijo in celo dokazano je, da je strah pred smrtjo povezan s strahom pred življenjem: koliko si zares upamo živeti, čutiti, se poslušati, delati spremembe in si slediti. Eno ključnih in zelo dobrih vprašanje je: Če bi še enkrat živeli zadnjih 5 let, kaj bi spremenili? Če je odgovor pozitiven, torej vemo, kaj bi, potem to začnimo živeti takoj, zdaj. Če je odgovor NIČ, potem smo lahko zadovoljni in nadaljujmo s takim stilom tudi v naprej.
Upam, da ste v tem času že dobila izvide in da je vse v redu. V nasprotnem primeru so vas verjetno že napotili na zdravljenje, saj zato so brisi, da se spremembe ugotovijo čim hitreje in se ukrepa.
Želim vam, da vedno bolj poskrbite zase, se poslušate in si sledite. Ne obremenjujte se s tem, kdaj in koga boste našla. Imate sebe. Skrbite zase in seveda za sina, za vajin stik in povezanost, druženje in lepe trenutke. V vsem tem bi vam predlagala neko stalno terapevtsko spremljanje, da se lahko naslonite in sproti odložite skrbi in strahove.
Vse dobro vam želim!

Tale pripoved me je zares ganila in prvic se cutim dolzno komentirat in izrazit mnenje.
Res vsa cast in poklon. Zares bi si zelela se vec taksnih borcev, kot si ti.. Ljudem taksne moci, vztrajnosti in borbenosti kar malce primanjkuje. Drugace pa nas zivljenje res vedno znova preseneca z vcasih kar nepredstavljivimi izzivi, in ti si res dokazala, da zmores premikati gore! Sin bo ponosen na taksno mamico in odlicen zgled mu bos, kako si lahko posameznik sam pomaga in sam sebe resi, cetudi je pretrpel bolece trenutke. Le tako vztrajno naprej in cim manj skrbeti za prihodnost, nihce ne ve, kaj nas caka. Najboljse res uzivati v danih trenutkih 💕

Dokler pojmuješ, da je nekdo 40+ star te težko resno jemljem, kljub vsem tvojim izkušnjam. Povprečno zdravi ljudje brez hujših nesreč ali bolezni, ki človeka rade doletijo po 60+, so do začetka 80-ih, še kar lepo samostojni in tudi veliko koristnega še naredijo. Jaz sem 56 pa se niti slučajno ne počutim star, kondicije več kot pri 25-ih, vsaj na 80% področij. Počakaj še 30 let s takimi razmišljanji in delaj na dobri telesni in psihični kondiciji, ker to je kot glavnica, ki se ti bo obrestovala v starosti.

Najlepša hvala vsem za iskrene odgovore in nasvete ! Šele včeraj sem se spomnila pogledat svojo temo ker prvi teden ni nihče odgovoril sem mislila da mi nihče ne bo. Pred spanjem sem razmislila o vsem napisanem in prav zares ste mi pomagali. Najprej bi povedala to da je bil rak v začetni fazi oz. CIN2. Teden dni nazaj sem bila operirana in sedaj se celim sem pa nadvse vesela da tokrat ni bilo tako hudo kot pri prvih 2 operacijah. Tokrat sem šla domov že isti dan. Sem pa bila zelo jezna in razočarana ker sem ugotovila da imam spolno bolezen papiloma virus, ki je edini krivec za tovrstnega raka in za vedno ostane v telesu. To je bilo zame šokantno spoznanje ampak sem se hitro potolažila s tem da bom imela bolj pogoste preventivne brise. Glede tega,da me je bivši partner poleg vsega še varal in me okužil z takšno boleznijo sem kar hitro razčistila,da bi morala mislit na možnost okužbe prej ker je bilo več kot očitno da se zabava drugje. Pa v lekarni prodajajo zdravilo papiloma care ki je namenjen ženskam, ki smo z njem okužene. Obstaja majhna možnost da si bom lahko z tem zdravilom preventivno preprečila ponoven razvoj spremenjenih celic. Kar se tiče mojega straha pred starostjo sem pa včeraj krepko razmislila od kod izhaja. In sem se spomnila da sem se starosti bala že kot deklica. Medtem, ko so si večinoma vrsrniki želeli čimprej odrasti in komaj čakali na to življensko obdobje sem si jaz želela da za vedno ostanem otrok. Bila sem namreč v ožjem okolju obkrožena z neprimernini odraslimi osebami, ki so bile 90% negativno nastrojene, nasilne in nesrečne. Ker se podobni ljudje privlačijo smo dobivali tudi odrasle obiske, to so bile večinoma ženske srednjih let z vsemi mogočimi težavami in dramami. Finančne težave in revščina kot otrok sem imela sliko sebe čez 20 let v isti brezizhodni situaciji. Seveda sem srečala tudi normalne odrasle ampak primarno okolje je bilo tako zastrupljeno da sem v svoji podzavesti ta sliko ohranila. Zadnji komentar nekega gospoda me je precej zbistril. Res je da sem srečala precej ljudi , ki so samostojni in niso nikakor v breme drugim ljudem. Najboljši primer je babica, ki pa sem jo na žalost preredko videvala največ 2 krat na leto. To je bila ženska, ki je pri 60tih vodila gospodijnstvo popolno brez karšnekoli pomoči. Je pa bila zelo hladna in vojaška skoraj brez čustev vsaj do mene ni nikoli pokazala kakšnij toplih čustev. Strah pred življenjem res je to. Če sedaj pomislim se res bojim vsako leto za rosjtni dan stopit pres ogledalo namesto da bi bi bila vesela se počutim kot da mi življenje beži iz rok. Takrat se ogledal kronično izogibam če se le da ker postanem skoraj žaljiva do svojega videza kar ponavadi nisem.Po razveljavitvi rdečih regij imam namen obiskati terapevtko, ki je specializirana za odrasle, ki so v otroštvu doživeli spolne zlorabe. Samo 10e na uro stane sem dobila kontakt od ene dobre prijateljice. Ja res me čaka še veliko dela na sebi. Sin pa je zdrav in vesel samo da me ima zraven sebe. Jaz pa njega. Še vedno razmišljam o njegovi prihodnosti ampak ugotavljam da je normalen srečen otrok. Ne boji se poatati odrasel tako kot sem se jaz. Že ima 3 poklice s katerimi se bo ukvarjal ko bo velik. Kuhar, DJ in Spiderman. Z otroci se dobro zastopi in rad hodi v šolo. Ne opažam pri njemu znakov globoke žalosti ali kaj podobnega. Moških pa ne iščem zaenkrat si ne predstavljam nikogar zraven naju. Bom pa zelo pazila da ne naletim spet na mino ko bom nekoč spoznala novo simpatijo. Hvala še enkrat za vse odgovore vsem želim lep dan.