Pozdravljeni,

Že nekaj časa se soočam z brezvoljnostjo, dobro leto nazaj sem imela izgorelost, nabiralo se je vrsto let, nekje 8let. Najprej rojstvo prvega otroka, večino noči neprespanih zaradi zbujanja, bolezni, kar nekaj let, vmes sem ves čas imela službo, vendar sama nadomeščanja, tako sem zamenjala kar nekaj (zahtevnih) služb, s partnerjem sva se razumela, je pa on gradil kariero, kar mu je tudi uspelo, prisluhnil mi pa žal ni nikoli, niti mi ni znal in mi niti sedaj ne zna. Ni dvojine, ni sodelovanja, so odločitve, vendar njegove. Jaz se lahko kregam in zgubljam energijo, dosežem zelo malo ali pa nič. Tako sem se naučila, da naredim po svoje kjer lahko in na kar lahko vplivam, me pa še vrže iz tira, ko posega v moje meje če se nekaj dogovoriva in pozabi da imam tudi jaz določene obveznosti, pa moram poskrbeti za otroka ker se je njemu kaj zavleklo v službi. To sem malo širše opisala zasebno življenje, težava je pa predvsem drugje, se mi zdi. Kar nekaj služb sem zamenjala v 10letih, povsod doživela ali ogromno nalaganje dela in izkoriščanje, plača seveda slaba ali pa se je v kolektivu vedno našla kakšna ženska ki ji nisem ustrezala in se je na tak ali drugačen način spravila name, me blatila vodstvu, eni je celo uspelo da so me odpustili. Do izgorelosti je še šlo, imela sem neko upanje, ki me je nekako gnalo naprej. Ko pa sem nastopila novo službo v kateri sem izgorela, pa sem hitro ugotovila, da je stanje in odnosi med zaposlenimi zelo slabo, deležna sem bila poniževanj, nalaganje dela ki ni bilo moje, pa čeprav sem se upirala, seznanila vodstvo, nič ni pomagalo, zagovarjali so način da so eni lahko cele dneve zrak mešali in veliko jamrali, drugi pa garali. Ko sem izgorela se mi je sesul svet, najprej tista huda utrujenost, ki pa se ji je skozi mesece pridružila še anksioznost in depresija, čutila sem kako postajam drugačna, da glava ni ok, silna tesnoba, ki je prej nisem poznala v taki obliki, brezvoljnost oz bolj obup in en kup jeze ki je vrela ven na vso preteklost, ljudi… Pomoč sem poiskala pri psihiatru in osebni zdravnici, jemljem antidepresive, misli na samomor ni več, je pa se prisoten obup, ne verjamem več v ljudi, bojim se jih, bojim se zlobe, ki jo premorejo, če mi partner pravi, da vedno naredim najbolj črn scenarij ki se lahko zgodi se je na žalost pogosto tudi uresničil. Doživela sem toliko zlobe, mobinga v vseh teh letih po službah. Dala sem tudi odpoved v zadnji in si vzela čas za okrevanje, fizično sem že boljše, mentalno pa ne. Sem pred novo službo in doživljam močne strahove pred vnovičnim mobingom, da se bo našla spet neka oseba ki me ne bo marala in bo vso svojo zlobo izlila name, ali pa da bo videla priložnost da je sama na bolniškah meni pa naloži vse delo, ko se bom uprla pa bom spet jaz brez službe. Ne znam se pomiriti, zelo me je strah ljudi. Vem da na ljudi in zlobne jezike ne morem vplivati, nimam vpliva na to kaj drugi mislijo in delajo proti meni, vendar prevečkrat se je zgodilo da so ti ljudje imeli vpliv in moč, da so mi škodovali.

Prosim za kakšen nasvet, ker je težko živeti v takem brezupu in strahu.

Spoštovani,

dobro vas razumem. Opisujete zelo pogost scenarij izgorelosti in vsega kar spada zraven. Videti je, da ste veliko že naredili v smeri ustreznega uveljavljanja svojih interesov in držanja svoje meje. Očitno pa še nekaj manjka, da bi se počutili močnejši, pomembni, vredni in se ne bi pretirano bali prihajajočega izziva. Videti je določene vzporednice med vašim počutjem v službi in doma. To kar nam običajno manjka so manjše spremembe v notranji psihološki logiki in močnejša komunikacijska orodja za uveljavljanje svojih interesov.

Predlagam, da najprej pobrskate po forumu Izgorelost: https://med.over.net/forum/kategorija/dusevno-zdravje-in-odnosi/psihologija-in-psihiatrija/izgorelost-92/. Tukaj najdete moje odgovore na podobna vprašanja. Če boste potem imeli še kakšno vprašanje, kar vprašajte in bom odgovoril.

Ste pa seveda kadarkoli dobrodošli, da pokličete ali napišete mail Nastji ali meni, se dogovorimo za prvo srečanje in bomo hitro začrtali kako problem najprej omiliti in postopoma odpraviti.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Zdravo.

Mislim, da je bolj pomemben začetek; kakšen odnos imate v partnerstvu.
Omenila ste, da je on zgradil sebe in vam ne prisluhne.

Še bolj pomembno in korenito vprašanje, v kakšni družini ste živeli, kakšna sta bila starša, skrbnika?
Je bilo veliko manipulacije, poniževanja?

Kakor berem, želite rasti, a vam ne uspeva niti pri partnerju, ki je slika vašega očeta (skrbi in dela po svoje) in kolektivov ter šefov, ki so manipulatorji.
AMPAK..
Pomembno je, da se vprašate; Zakaj JAZ “rinem” tja, med takšne ljudi?

Ko se boste začeli spoštovati, boste ne le rezali takšne ljudi od sebe, ampak VI boste postala visoko kakovostna oseba, ki se prekleto zaveda, kdo je in kaj je zmožna.

Mogoče en boleč pogovor z partnerjem in če vas ne bo poslušal in še naprej delal po svoje..
žal, za svojo srečo boste MORALI  ITI PROČ.

Ljudje smo takšni, kot smo se odločili. Spoznajte SVOJEGA hudiča in blokatorja in manipulatorja, ker ljudje okoli vas so samo zrcalo vas samih.

Zato pa je potrebno VELIKO dela na sebi, KAKOVOSTEN terapevt, ki je samo orodje na vaši poti v višje sfere.
In za to boste morali plačati ceno; oddaljiti se od vsega in vskakogar, ki ne pomaga na tej poti.

V moji zgodbi je bila nekdanja partnerica, ki je vedno našla probleme, kakor tudi moji starši in družba.
Tako daleč je šlo, da sem dva meseca vsak dan zamišljal, kako se bom ubil.

Ker pa imam otroka in takrat neplačane preživnine. sem se odločil ustat, začet hodit 10 km na dan, odstranit VSE, kar mi ni podporno (ex je šla proč, starša sem blokiral, ker sta dejala, da nočeta graditi lepega odnosa z menoj.. tudi prijatelje sem likvidiral..skratka, vse, kar se marinira v izgovorih).

Po slabih dveh letih sem trden, samospoštljiv, ljubeč, vendar vem, kdo sem. tudi tiste temne dele sebe ZELO dobro poznam. Od lani do danes imam prehojenih 9500 km, plačanih 45000€ dolgov in preživnine za naprej in ZELO zelo malo ljudi okoli sebe, hkrati pa posel, katerega ljubim in stranke imajo veliko od tega, jaz pa profit.

Pa vse dobro!