Da se to sprašujem je vse nastalo z včerajšnim pogovorom z mami.. Odkar sem začel gradit življenje sem ga moral gradit sam brez pomoči kogarkoli.. se odselil na svoje kupil stanovanje, in sedaj ko se odločam iti nazaj v šolo sem opazil, na sebi da zavračam že od skoz pomoč kogarkoli da raje stradam v šoli in odplačujem kredit z štipendijo pa jem enkrat na dan kot pa da bi sprejel pomoč staršev.. Nevem ali je to obsedenost zaradi tega ker mi je oče kot otroku vedno govoru da jaz v svetu sam nikoli nebom mogel preživeti da bom moral garati in da je to edini pravi način življenja ter da jaz nikoli nebom uspel.. ali le želja da pokažem da sem samostojen sam pa vidim da imam zelo hudo težavo ko pride do denarja saj se začnem obnašat kot kitajec ki ima rek da ne da centimetra in ne vzame centimetra tako je pri meni pri denarju..

Zamislu sem se pa ko sem mati napisu da v življenju se človek more nakoncu vedno samo nase zanesti saj drugi mu vedno nakoncu nož v hrbet porinejo.. to je bil odgovor na to da lahko več dam nase (saj nikamor ne grem hrano sem pa že zmanjšal na 40e na mesec preventivno šparanje da bom prišel skozi študij tudi če nebom moral niti en dan delat) in da mi bojo med študijem posodli denar če ga bom potreboval.. Je to že psihična motnja?