Ja, tudi zdravniki so ljudje, ampak to ni opravičilo, da se ne obnašajo svojemu delu in tituli primerno. Zanimivo je, kako večina vas zagovarja zdravnika, ki je namesto humanosti pokazal svojo nizkotnost. Ja, res zanimivo.

In težko sodite kam sodi moja mama in kam ne. Tako smo začutili in jo dali v bolnico, lahko pa bi bilo konec koncev tudi drugače. Zaenkrat je tako. Vsak človek ima svobodno voljo in prav je, da posluša svoje občutke.

In še tole:
Preden začneš soditi o meni in mojem življenju, obuj moje čevlje in pojdi po mojih poteh, prehodi ulice, hribe in doline, občuti srečo in bolečino, preživi leta, ki jih jaz preživljam, padi čez vsak kamen, ki je tudi meni bil napoti, vstani vedno z nasmeškom in pojdi po isti poti naprej kot to jaz počnem….šele potem lahko sodiš….V RAZMISLEK vsem pametnjakovičem tu gor.

Hvala.

Ne bi mogla bolje napisati. Če zdravnik ne premore osnovnega; sočutja do pacienta in njegove družine, sploh v tako težkih okoliščinah, potem pač ne bi smel biti zdravnik. Če se spustimo zgolj na strokovnost… v vsakem poklicu obstaja profesionalnost. Ta zdravnik je bil vse prej kot profesionalen v odnosu do “ja, pa jade”. Na žalost pa je v tej Sloveniji to mogoče, ker nihče ne odgovarja za svoja dejanja. Pred zdravniki se klečeplazi in se jim nosi kavice in bonboniere, pa bilo kakšen bil.
Žal mi je, da moraš iti skozi težko bolezen ljubljene mame. Vem, kako hudo je.

Oprosti, ampak v tvojem podstrešju stvari niso glih pospravljene.

Nimate kaj vi odločat, da boste dali svojo mamo v bolnico. To lahko odloči le bolnišnični zdravnik na podlagi strokovnih norm, kdo sodi v bolnico in kdo ne. Do neke mere lahko upošteva voljo pacienta. Svojci ste zadnji, ki imate glede tega kaj za odločat.

Sicer pa je zgoraj nekdo povedal, da je Hospic najprimernejša ustanova za ljudi, ki se poslavljajo s sveta drugje kot v svojem domačem okolju. Ne bolnišnica.

Oprosti, ampak v tvojem podstrešju stvari niso glih pospravljene.

Nimate kaj vi odločat, da boste dali svojo mamo v bolnico. To lahko odloči le bolnišnični zdravnik na podlagi strokovnih norm, kdo sodi v bolnico in kdo ne. Do neke mere lahko upošteva voljo pacienta. Svojci ste zadnji, ki imate glede tega kaj za odločat.

Sicer pa je zgoraj nekdo povedal, da je Hospic najprimernejša ustanova za ljudi, ki se poslavljajo s sveta drugje kot v svojem domačem okolju. Ne bolnišnica.[/quote]

Priporočam, da take sodbe obdržiš zase, k se ti sanja ne kaj, zakaj, kako… Soditi na podlagi nekaj napisanih besed… je podlo, tako, da če katero podstrešje ni pošlihtano, je to lahko edino tvoje. Pa ne bit pametna preveč, ko boš v podobni situaciji, se pa oglašaj.

Ljudje, ki smo bližnje izgubljali v bitki z rakom, imamo za seboj izkušnjo, ki je težka in boleča. Prvič si soočen s počasnim umiranjem drage osebe in vsem, kar to prinaša s sabo. In, ker je prvič…. nimaš pojma, slabo se znajdeš med čustvi, neznanjem, strahom!
Sama sem ob mamini kalvariji to dajala skozi – treba se je bilo soočati s sto in enim problemom, vsak dan se je na pot postavila kakšna nova ovira. Imela sem neizmerno voljo in vse, kar sem takrat potrebovala, so bili realni in topli nasveti tistih, ki obvladajo. HB, da smo imeli nekaj zvez, drugače bi bilo dosti težje. Zadnje, kar takrat potrebuješ, je sarkazem in črni humor.
Tudi v tej situaciji je tako, kot pri vsem v življenju – prvič se učiš. Vsi pa vemo, kakšni naj bi bili prvi naši učitelji, kajne?

Avtorici je zdravnik lepo razložil, da bi od lakote umrla v treh mesecih, toliko pa gospa očitno ne bo živela, torej, NE, ne bo umrla zaradi lakote. Ljudje v zadnjem stadiju raka, ki ne morejo več jesti, NE UMIRAJO ZARADI LAKOTE. V čem je tudi poanta hranjenja na sondo, razen v podaljševanju agonije? Pustite že svojce dostojno in doma umreti, če pričakujete smrt v nekaj tednih – in lahko verjamete, enkrat ko človek ne more več jesti, ko je ves čas utrujen in samo še leži in prejema morfij, je smrt zelo blizu.

Težava je, ker nam je hudo gledati svojca, ki umira in ga zato damo raje v bolnico, kjer bodo “ustrezno poskrbeli zanj”. Ampak dejstvo je, da če je že doma opremljen s sredstvi proti bolečinam, ki mu lajšajo zadnje ure, je zadnje, kar bi si umirajoči človek želel, umiranje v bolnici s sondami, aparati in ne vem še čim na sebi, po možnosti brez svojih bližnjih, ki tudi ne visijo v bolnici 24 ur na dan. Seveda je to lažje za svojce, ampak ali je res tudi za umirajočega? Razmislite malo o tem.[/quote]BRAVo, to je čista resnica, ki je svojci nočejo slišat!!! Sama sem tasta raje doma negovala, ko sem poslušala njegovo zdravnico. Svojci bodite prijazni do svojih bližnjih in jih ne peljite v bolnico, ker želijo umreti doma!!!

Lep pozdrav,
manica

Sem imela izgubo, vendar nimam pripomb. Kakor pristopate do njih, to dobite nazaj. Besede in stavke je treba pravilno postavljat, sicer se lahko prepir in aroganca vname tudi med osebo, ki jo ljubiš.

Ne strinjam se s predhodnicami, ki zagovarjajo zdravnikovo obnašanje. In res je bistven tu njegov odnos, ne to koliko bi mami lahko pomagali. Če bi na dostojen način razložil kako in kaj, bi verjetno tudi ti gledala drugače na to kar bi ti povedal.
Saj verjetno je res kakor je povedal. Ni pa način, kako je povedal.

Ampak, če to izpostavljaš na forumu, moraš biti pač pripravljena na takšne on drugačne odgovore. Na takšna in drugačna razmišljanja. Vsak ima pravico, do svojega mišljenja in če vprašaš oz. javno razgališ zgodbo, moraš pričakovati tudi nasprotovanja.

In obsojati tiste, ki te v tvojem razmišljanju ne podpiraj, je neprimerno. Zgodbo si nam verjetno zaupala, ker si želela še druga mnenja? Ali si samo hotela potrditev, da si ravnala prav oz. da pravilno razmišljaš?

Se popolnoma strinjam.

Sem se morala soočati v lanskem letu z umiranjem drage osebe. Doma je bila dokler se je dalo.

Ker pa je morala prejemati kisik je pač morala v bolnišnico. Dodajanje kisika če so indicirani pač morajo biti nudeni ker je to drugače življensko nezdružljivo.

Sem pa kot ožji sorodnik podpisala da se ne sme dati sonde ali oživljanja. Poslovili smo se v bolnišnici in nam draga oseba ni bila izmučena od nesmiselnih poskusov pridobitve ure – dveh…

Drugače so pa v vsaki regionalni bolnišnici postelje ki so namenjene bolnikom v terminalni fazi.

Hospic je za moje pojme preveč katoliško opredeljen in resnično si ne želijo vsi videti križa na steni – sploh glede da to ni cerkveno finansirana ustanova ampak je na državni plačilni listi.

Ker sem zdravstveni delavec bi morala smrt bolje sprejemati. Pa pri ljubljeni osebi odpove razum in so samo čustva.
No, sčasoma sem začela racionalno razmišljati in sem imela veliiiiiiiiiiiiko problemov z sorodniki, ki enostavno niso sprejeli da ŽELIM da nekdo pomemben v mojem življenju odide dostojno in brez nepotrebnih visokotehnoloških cirkusov.

Zato mislim da je avtorica uvodnega posta je čustveno razrvana in v takem stanju bi bila zanjo tudi beseda SREČA izkrivljenega pomena.

Zdravnik, ki je na vašo stisko reagiral s posmehom in duhovičenjem, je navaden……, pa to je žalitev za ubogo živalico. Žal mu ne morete nič.
Vem, kako vam je bilo, ker sem sama imela doma bolnika, ki ni mogel več ničesar užiti,bil je popolnoma dehidriran, ker ni mogel konsumirati niti tekočine. Hospitalizacijo je odklanjal. Na srečo je imel znanca onkologa, ki je večkrat prišel na dom in zanj skrbel. Doma je tudi umrl. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi morala poslušati tak zdravnikov odgovor. Ta psiho mesar si zasluži, da bi javno objavili njegovo ime, a ga ne boste, ker se vsi bojimo maščevanja samozvanih bogov v belih haljah…

Pred kratkim mi je umrla mama. Sem žalostna in razočarana kar povprek. Pa ne zaradi bolezni, ki je bila prisotna že kar nekaj časa, ampak zaradi našega zdravstva in zaposlenih. Vem , da ne morejo sočustvovati z vsakim, prijaznost pa je nujna. Velikokrat sem jokala od besa, ker ni bilo osnovnih reči : čiste pižame, povštra za pod kolena, udobnejše postelje, … Da o kakšnem normalnem sočutju ne govorim. Ja bogovi v belem, vsi po vrsti. Prosila sem, da me pokličejo, ko in če se mami poslabša. Nazadnje sem s sestro govorila dve uri pred uradno smrtjo, pa me je samo nadrla, da naj kličem samo enkrat, ne dvakrat na dan. Poklicali pa me niso, ker so pozabili !! Tako, da je umrla sama in osamljena. Želela sem jo vzeti domov, pa je bila privezana na kisik.
Fantje, medicinski tehniki so boljši , punce in stare babe, pa ojoj !!
Mama je umirala težko. Tega ne privoščim.

Objem in sožalje!
Ob tem pa opravičilo:
menim ,da je sočutja med nami še veliko,pa ga ne znamo ali ne utegnemo izraziti,pa bi ga morali vedno ne glede na manj objektivna opravičila!!!
Konfucij pravi:
1)ne zabijaj žebljičkov,ker kljub izdrtju puščajo brazgotine,(moje opravičilo sicer vleče žebljičke,brazgotinice pa ne bo odstranilo)
2)nravnost je človekoljubje(ljubezen do ljudi)
3)modrost je poznavanje ljudi
Vse to so vrline,ki morajo biti pravemu zdravstvenemu delavcu dane z empatijo,
v zdravstvu moramo sočloveku,bolniku ,svojcu znati prisluhniti,se pogovarjati in pomagati,predvsem pa biti spoštljivi!
lp!Zaposlena vzdravstvu!