Bogati očka, revni očka
Živjo,
tako te razumem. Pred 10 leti sem bila na istem. Vsi sošolci so šli na maturantski, samo jaz ne. Počutila sem se grozno. Kot ti praviš, že v osnovni šoli so bile vidne razlike, potem pa vse bolj. Tudi pri nas so bile finančne razmere slabe (oče navaden delavec, mama brezposelna in non stop bolna, midve s sestro pa šolarke). Drugi so nosili vsa mogoča znamkasta oblačila, jaz jih nisem nikoli imela. Zdaj ne razmišljam tako, takrat pa me je to prizadelo (ker se v puberteti ukvarjaš sam s seboj, iščes sebe in postavljaš razmerja do drugih).
Vendar sem bila vedno borka, v osnovni šoli odličnjakinja, čeprav me naša vrla psihologinja ni predlagala za (takrat še) titovo štipendijo. Vsi odličnjaki so jo imeli samo jaz ne – pač, ker nisem bila iz premožne družine!!!! Če pomislim sedaj, mi se gnusi. In se en absurd, vsi osnovnošolski sošolci, ki so dobili to štipendijo (ki je bila takrat najvišja!!!), so v srednji šoli “propadli”, nič naredili…. Meni bi pa ta denar tako prav prišel.
Obiskovala sem gimnazijo, skoraj vsi sošolci so bili iz premožnih družin in razlika je bila še večja. Vendar se se borila naprej, bila še vedno pridna v šoli, doma pa delala vse, ker mama ni mogla. Tudi pri drugih delih sem očetu pomagala, nismo imeli dopustov, smučanja, potovanj…. Imeli smo se radi, sprehajali po gozdu, šli na kak sladoled in to je bilo vse. Drugi pa so bili vsepovsod.
Na fakulteti sem dosegla največ točk pri sprejemnih izpitih, že tu so nekateri popadali. Na faksu sem bila med najboljšimi, končala v roku, nikoli nisem niti enega padla… Na začetku drugega letnika me je eden izmed profesorjev izbral za demonstratorko vaj. Delo mi je bilo všeč in bilo je dobro plačano. Vsaj to mi je malo olajšalo finančni položaj. Takrat sem tudi spoznala svojega fanta (zdaj moža). Vendar sem morala veliko mojih predavanj preskočiti, ker sem imela takrat vaje. Pa sem zmogla in uspešno študirala dalje. Končala sem faks (imela sem možnost ostati na faksu kot demonstratorka še naprej, pa sem se odločila za drugo službo) in se zaposlila.
Če gledam danes vidim, da so se stvari obrnile. Sem srečna, imam moža in otroka, zaslužimo kar solidno (nad povprečjem) in se imamo fajn. Zgradila sva si hiško in lepo nam je. Mnogi moji “bogati” sošolci niso naredili nič! Še šole niso končali, stanovanja nimajo, totalno so zabluzili in njihovo življenje je tako prazno. Starši jim vedno ne bodo mogli dajati (pri nekaterih jim že zdaj ne več) in tega se zavedajo. Z denarjem ne znajo delati, vse kar dobijo tudi zapravijo. Veliko njih nama zavida! Letos smo praznovali 10. obletnico mature in opazila sem, da sem dosegla največ med mojimi sošolci.
Verjemi vase, potrudi se in nekega dne boš ponosen nase in na svoj trud. Tudi prava ljubezen pride, ker materialistična ni tista ta prava:Prava je tista, ko je pomembna samo oseba in ne njena denarnica! Zaupaj vase in nekega dne bodo ostali občudovali tebe!
dragi en kekec,
že od včeraj razmišljam, kaj naj ti napišem. Vse kar bi ti napisala, bi bilo predolgo.
Torej:
Ko se vprašuješ, kaj NIMAŠ: nimaš denarja, avta, oblačil dragih znamk …
Vprašaj se, kaj IMAM: imam pamet, maturo za sabo, dobre in ljubeče starše, dekle, pridne roke, poštenje, sočutje, delavnost in še in še.
Vidiš, kako si bogat !
Živjo,
kot neke sorte sotrpinka bi ti svetovala naslednje (čeprav mi ni čisto jasno, a bi ti rad imel kupe denarja od staršev ali pa si načelno proti temu):
če si tako strašno uspešen v šoli, pa vnovči te tvoje sposobnosti (sem delala preko študentskega servisa v gimnaziji in na faksu, zaslužila več kot moji starši, sicer med faksom delala po 10 ur dnevno, a zmogla še faks zraven). Pa sem si kupila avto, se odselila, končala faks, zdaj se bom pa redno zaposlila.
In sem hvaležna staršem, da so mi, ko sem na začetku gimnazije začela dobivati štipendijo, “odrekli” finančno pomoč, in sem nekajkrat še dobila za mesečno in knjige, obleke in tako sem si pa pač kupila sama, kar sem si lahko privoščila. Ker sem dobila delovne navade. Lahko pa ne bi s prstom mignila, javkala, kako mi starši ne morejo/nočejo kupiti najdražjih superg ipd. in se smilila sama sebi.
Tudi tisti, ki podedujejo strašna bogastva, jih lahko kar hitro zapravijo, in se morajo konec koncev tudi sami znajti, tako da se pač zanesi sam nase, pridno študiraj, pa boš kmalu pobiral sadove opravljenega dela.
Kar se pa punce tiče, (saj to so ti že vsi napisali, ampak vseeno) če te bo zapustila zaradi pomanjkanja denarja, si itak na boljšem brez nje, in bodi vesel, da si se je tako hitro znebil.
O otrocih, nisem ravno pristaš tega, da imaš 7 otrok in jadikuješ, kako ti država ne pomaga in da nimaš denarja za njihove osnovne potrebe. V bližnji prihodnosti bo solidna preskrbljenost itak potrebna za plačilo šolanja (ki smo ga mi še nekako “zastonj” dobili, se pa že začenjajo stvari obračati), ne štejem pa sem obveznega športnega avtomobila vsaj za maturo, če že prej ne. Če hočeš tak luksuz, si ga sam prisluži.
Ne vem, kako naj tole zaključim. Odloči se, ali se boš smilil sam sebi, da nisi na mestu sinkota bogatega obrtnika (ker malo se), ali boš kaj ukrepal v tej smeri (potrpel še teh nekaj let do konca študija, ali se morda že zdaj lotil kakih lukrativnih stranskih zaposlitev). Nikakor pa ne obsojaj staršev, ker so te vseeno vzdrževali po svojih močeh za čas šolanja in te imajo nenavsezadnje radi, kar je vredno pa več kot najnovejša vespa, a ne.
Srečno, Kekec
zivjo,
veliko spodbudnih besed si ze prebral, pa tudi jaz bom pristavila svoj piskrcek.
S fantom sem zacela hoditi na zacetku faksa(pred petimi leti) in je zelo podoben tebi. Ves cas je doma trdo delal(kmetija, oce ima firmo), da je zasluzil za avto, za morje in hude izlete ni bilo-o zabavah pa sploh razmisljal ni, ker mu niso nic pomenile. Za razliko od drugih fantov pa je razmisljal v zivljenju. Teme za pogovor nama nikoli ne zmanjka. Jaz sem njegova prva punca, on moj prvi fant. Upam, da se bova drugo leto lahko porocila. Razmisljava in delava pa tako, da starsev ne izkoriscava, ceprav bi bilo denarja dovolj. Skupen zacetek bo tudi skromen in tezak in na to se ze pripravljava. Za kino ali pico si sama prisparava, na morje pa skupaj ne bova sla, ker nimava toliko. Avto imam jaz, njega pa so doma prinesli okrog in prodali njegov avto, da mu bodo kupili boljsega in tega boljsega je dobila sestra. Oba koncujeva tezke fakse(farmacija in gradbenistvo) in tezko sva garala, da sva prisla do konca.
Sedaj pa skupen cas- s kolesom okrog, z ruzakom na rami po hribih, duhovne vaje(tu sva se spoznala), druzenje s prijatelji-pa ne v hudi gostilni ob dragem soku, ampak doma v sproscenem vzdusju, izleti na bliznji hrib, zvrsti sporta je pa malo morje.
Skromen clovek je najsrecnejsi-vesel je vsakega uspeha, vsakega prijateljstva, lepih sprehodov, pogovorov o skupnih ciljih, strahovih, zeljah….jaz dragih avtov sploh ne vidim; seveda bi imela kaksno lepo obleko, a hodim ze par let v istih cunjah-ko bo cas(in verjamem, da bo prisel), bom imela pa tudi to. Fant me ima rad, ker sem vesela, pridna in delavna, in te stvari cenim tudi pri njemu. Denar je nujno potreben v zivljenju, ampak trudila se bova, da bova vedno drug v drugem iskala notranjost in ne kaj imava na sebi in okrog sebe(cunje, avtomobili…). Vedno bom stremela po veselju, ki mi ga da dober odnos s soclovekom, narava, zivali, posteno delo-vse drugo pa bo cloveku navrzeno. Naj bo Bog s teboj. Drzim pesti zate in ne daj se zmesti “danasnjemu svetu”. Ne primerjaj se z drugimi-ti si v sebi dovolj bogat, da bos razumel, da si “revezi”, ki hlepijo po bogastvu in materialnih stvareh kopljejo lastni grob. Pozdrav!
Imaš pa številne prednosti pred “bogatimi” sovrstniki. Ste še zelo mladi in morda dekleta tvojih prijateljev ne pogledajo svojim fantom globlje v dušo (ali karakter) kot le toliko, da se zabavajo na morju, se vozijo v fancy avtih in dobivajo lepa in seveda draga darila. Saj ne potrebuješ celega spiska punc, a ne? Le eno in tista te bo imela rada zaradi tega, kar nosiš v sebi (poštenost, preprostost, si izviren, zabaven, iskreno ljubiš… kaj pa vem, ker te ne poznam). Te vrline so neprecenljive, noben denar jih ne more kupiti. Nekega dne, ko boš končal šolanje in se zaposlil, boš tudi finančno bolj situiran. Poleg dobrega srca ter drugih vrlin, ki so ti jih starši podarili namesto materialnih dobrin, ki jih niste imeli, boš takrat lahko kupil tudi kako malenkost več, ki si je zdaj ne moreš zamisliti. Mogoče boš pa takrat ugtovil, da teh stvari sploh ne potrebuješ, da si srečen. Za starše pa vedi, kar so ti dali po svojih močeh, je več vredno, kot vse tisto, kar stoji na policah dragih trgovin. Kaj bi marsikateri otrok (ki ima sicer vse ostalo), dal, da bi mu starši nudili več časa in ljubezni… Takih staršev se ni treba sramovati, temveč biti ponosen nanje. Pogumno, na pravi poti si. Če se dekle ob tebi počuti varno, ljubljeno in cenjeno, mislim, da ne potrebuje nič drugega, kot le tebe in vajine lepe trenutke, polne smeha in zabave na izletih v naravi.
česa imaš več kot 90 % vrstnikov – denarja?? Pa kaj potem! Morda ti denar veliko pomeni.
Pa si tudi srečen in zadovoljen več kot 90 % vrstnikov?
Ker meni se malce zdi – poznam nekaj primerkov – da ljudi, ki so bili za marsikaj prikrajšani v otroštvu, celo življenje spremljajo občutki manjvrednosti, ki jih vodijo v ustvarjanje vedno večjega kapitala.
Če je drugače, se opravičujem.
Dobro, pri 19-tih je mogoče za koga še prekmalu, da bi dojel, da denar ni vse.
Velike večine, Ludvig, pa tale tvoja kratka “story of a success by a lonesome man” ne bo presunila.
Lp, Ali
kaj posebej pomagati ti ne morem, vedi pa, da nisi edini. Pa če zdaj (ko imam 31 let) pogledam nazaj oz. okoli in vidim, v kakšne ljudi so zrastli tisti, ki so imeli vse, si dostikrat mislim, da je bolje imeti manj in biti normalen človek, ki ima posluh za težave drugih in ki razume, da na svetu ni vse z rožicami postlano. In ki je kljub temu srečen, ker ve, da si je vse prislužil sam in da si vse, kar ima, resnično zasluži.
S puncami je pa itak tako, da nismo vse materialistke, vsaj tiste “taboljše” ne…
Dragi mladi fant!
Ko sem prebrala tvoje pismo, sem se zjokala tako me je ganilo. Spomnil si me na moje otroštvo, ko so mi za Veliko noč predelali stare ameriške obleke, čevlje in plašče pa so mi kupovali kar nekaj številk prevelike, da bo še za nekaj let naprej. Živela sem v revščini, a danes znam gospodariti z denarjem in imam ga dovolj. ostala pa sem skromna in zadovojna da sem taka. To obdobje ni na meni pustilo nobenih slabih posledic morda ravno obratno, naučila sem se živeti. Verjemi mi, da tudi pri tebi ne bo večno tako, pojdi svojim ciljem naproti in prepričana sem, da te z takim razmišljanjem čaka lepa prihodnost. Si kot bi po domače rekla, urejen v glavi, kar pa marsikateri mlad človek danes ni. Imam tudi sina in ti po razmišljanju čeprav jih ima 22 ne seže tudi do kolen. Njegovi računi za mobi so visoki tudi po 15.000 Sit na mesec, in ves denar ki ga zasluži preko študenta mu gre za mobi in cigarete. Ne moram ti povedati kako mi je hudo, a tak je in spremeniti ga ne moram, čeprav sem se trudila na vse načine. Ostane mi da spremenim le sebe.
Dragi mladenič iskreno ti želim, da bi uspel v življenju, oba pa dobro veva, da ti sreče ne morejo dati le materialne dobrine, čeprav jih v tem obdobju še kako potrebuješ. Bodi pogumen.
mama
Doma naštrikana jopca pa pove vse, dragi Ludvig. MOja mama mi je tudi štrikala puloverje. Še zdaj mi je žal, da jih ne spravim več gor :-))) So bili moja najljubša oprava, ker sem vedal, da jih mama štrikala zvečer, ko smo deca spali. In so me počakali ob vznožju postelje, da sem jih lahko imela v šolo. Najlepši trenutki, dragocenejši od najnovejšega gvanta.
T.
…otrok je spocet v ljubezni, tudi ce ni materialnih dobrin in mu ne morejo nuditi “nicesar” razen ljubezni. Ta osnova je odlicna (za zacetek).
Sama veliko razmisljam o tem in menim da otrok ne bo, dokler ni vzpostavljena varnost (tako dusevna kot materialna). Res si zelim mu nuditi vec kot osnovo, da bo lahko kam sel, imel racunalnik….seveda pa je potrebno pri tem paziti, da ne bo razvajen. Vsega mu le ne bo potrebno imeti.
No, ampak lahko govorim….kako bi, bom….ko pa se nimam otrok…
Kaj je s tabo fant?
A misliš, da je vse v denarju? Drugič, a misliš, da ti je slabo? Lahko bi ti bilo še slabše, če ne bi mogel delati preko študentskega servisa. Mislim, da ti ni treba mislit samo na denar. Misli tudi na kaj drugega, kot npr. zzanje, narava, ljubezen, delo. Ne bit preveč zahteven. Dosti krat so tisti ta zahtevni, izbirčni in pritoževalci zelo nesrečni in imajo drugačne probleme.
sicer pa je moje mnenje tako (Slovenija je ena taka p…, da ne rečem še kaj hujšega! Zakaj? Ravno obratno kot ti misliš zakaj! zato, ker se vsi pritožujejo kako je nesocialna država, po vseh podatkih v primerjavi z evropo pa smo zelo socilani. Velik delež proračuna gre v socilane transferje, to so socialne pomoči in podobno. Da ne govorim o študenih, ki študirajo brez problema v ljubljanik ker so v št.domovih, poelga tega pa si še zagotalvjaljo denar preko št. servisa. Na druig srani pa se pritožuj slovenija da je premalo delovne silev nasprotju z brezposlenostjo. Ja in zhakaj e tako? ker mladi nočejo delat. Ker jim vsako slabše delo smrdi. Ja, točno tzo. Moje mnjenje je, pojdi delat. pa bo vse ok. Naša družba potrebuje razlike, ki pa jih doslej še vedno nismo čutidli , ker je le socialna drćava.