Sem 19 letni fant, maturant, uspešen v šoli z veliko ambicijami, jeseni grem študirat. Moj problem je v tem, da mi starši ne morejo zagotoviti toliko denarja za razne stvari kot mojim prijateljem. Nisem bil na maturantskem izletu, ker ni šlo zaradi financ, prijatelji vozijo punce na morje, jaz grem s svojo z biciklom za Savo, ampak se mi zdi, da je ne bom dolgo obdržal, če ji ne morem slediti, ko ima razne načrte in ideje. Delam preko študentskega servisa, ampak zaslužim komaj za osnovne stvari, kot so učbeniki in kaj za oblečt, pa kakšno pijačo zraven.

Kaj si mislite o tem? Ne mi rečt, da me bo to utrdilo v življenju, če pa se moram za osnovne stvari truditi do onemoglosti, mojim vrstnikom so pa položene že v zibko. Starša sta vedno brez denarja, oče brezposeln. Se mi smilita, celo življenje že garata, nikdar jima ne težim za denar.

Obračajo se mi znanci v očkovih avtih ali pa kar svojih (seveda kupil očka), ki mi mahajo, ko drvijo mimo… Že na OŠ so bile razlike očitne (razni motorčki, obleke različnih dragih znamk…)

Zakaj tole sploh pišem? Ne vem.
A je sploh treba imeti otroke, če jim ne moreš nič nuditi?
Zakaj je potrebno vzgajat otroke v tako oduren materializem?
Današnja družba je grozna.

A kdaj razmislite, kaj delate, ko kupujete svojim razvajenčkom novo vespo, zato, da ne bo imel slabše od sosedovega mulca????

Hej,

lepo te prosim, zdrži še par let – potem pa se zadeva lahko OBRNE. Razvajeni mulci, navajeni, da jim vse zrihtajo drugi, bodo naenkrt prisiljeni sami kaj narediti in jim bo to grozen “suffer”, ti pa boš nenadoma imel lep in reden kupček denarja, ki to bo nudil mnogo več veselja, svobode… Najbrž ti bo do tedaj kapnilo tudi to, da si kljub pomanjkanju denarja imel možnost razviti druge vrednote in verjamem, da boš našel tudi partnerko, ki te bo spoštovala zaradi TEBE in ne očetovega KEŠA. Sem trdno prepričana, da ti bo kasneje mnogo bolje kot očkovim in maminim sinkotom, samo knjige se šenekaj časa drži.

Midva imava tri otroke in jih vzgajava v čimbolj samostojne osebnosti, se pa pogosto sprašujem, kaj bi bilo če bi imela še enega? Namreč zdi se mi, da lahko preživimo še enega otročka, to seveda pomeni manj denarja in nihče mi ne garantira, da bom tudi obdržala službo in bi bilo racionalno rečt, da je dovolj.

Ampak a ti hočeš rečt, da če vprašaš eno nerojeno dušico, ki leta nekje okrog mene, ali bi raje se ne rodila ali bi raje živvela v ljubeči družini (a brez smučanja, avta..?)
Jaz mislim, da vem odgovor.

Pozdrave,
Nata6a

Ej Kekec!
Starša sta ti gotovo nudilo veliko več ljubezni, kot jo dobi marsikateri otrok, ki ima polno rit vsega. Tudi odrasel boš v boljšega človeka, vse pa se reši, samo volja mora bit.

Srečno!!!!!

se strinjam z reni – pametne punce so zato “pametne”, da vedo, da ni vse v denarju. Naj ti bo jasno in ne obupavat – tudi meni niso starši vsega prinesli k riti kot maminim otročičkom. Največja dota za tvoje otroke je, da jih naučiš samospoštovanja in predvsem odgovornosti ter tega, da je vedno upanje. Je pa res, da je najbolje, da si ne postavljaš previsokih ciljev, da ne boš preveč razočaran. Veš tista – saj ne vem po katerem filmu je – little steps…. ali pa počasi se daleč pride. Je pa res, da vse to spoznaš šele po nekaj izkušnjah.

Ne bom ti rekla, da te bo to utrdilo, jaz te čisto razumem, sem bila v dokaj podobni situaciji kot ti (mami je bila samohranilka z dvema otrokoma). Lahko pa ti rečem, da se bodo zadeve izboljšale. Jaz sem bila lani na 10. obletnici mature in sem z veseljem povedala sošolkam, da imam narejen faks, dobro službo družino,… skratka vse. In ko bi ti videl, kako se je povesil nos sošolki, ki je pred desetimi leti dobila avto od očka za maturo, ima pa samo srednjo šolo! Postala sem ji “enaka”, čeprav je takrat gledala dol name. Pa ima zdaj privat podjetje, ampak ni si ga pridelala sama, zato ni toliko “vredno”.

Potrudi se, doštudiraj, ob tem bo prišla tudi služba s plačo za diplomiranega… in vse se bo uredilo. Na faksu se ti vrednote spremenijo, spoznal boš, da je veliko več takih kot si ti kot pa sinčkov z bogatimi starši. Še vedno te bo jezilo, da se drugi z denarjem tako postavljajo, ampak počasi boš spoznal, da je tvojih 5000 SIT veliko več vrednih kot njihovih 50000!

Lp,

L.

Oprosti en_kekec, a mislim, da posplošuješ. In ja res te bo utrdilo za življenje. Sama sem si morala v mladosti, takšni kot si ti, vsak tolar posebej prislužiti. In ja delala sem v očkovi firmi, imela sem enako plačo kot vsi zaposleni, le da so vsi ob 15.30 šli domov, Analina pa je tam ostala do poznih ur. In ves denar za ekstra izdatke, ki sem ga imela, je bil od 15 leta ta, ki sem si ga sama prislužila. Na faksu sem si za vse pričela služiti denar. Z njim sem doštudirala in ja danes imam boljši standard, ki pa ga morda niti ne bi imela, če ne bi imela mamo in očeta, ki sta me želel pripraviti na življenje kljub izobilju, ki bi mi ga lahko nudila. Tudi jaz sem imela prijateljice, ki so imele več in prijateljice, ki so imele manj. Ne vem zakaj ti vse to pišem, ker se po tem postu verjetno ne boš počutil nič boljše, morda pa le.

Le eno besedo še o tvoji punci, če ne bo šla s teboj čez težke čase te ni vredna. Resno. Kasneje v življenju pride marsikaj tudi finančne in druge krize in če si zakonca ne stojita ob strani….ne vem no…morda na stvari gledam drugače. Jaz sem imela veliko, pa vendar sem k vsaki stvari morala tudi sama nekaj primakniti zraven. Takšen je bil sistem. Kot otrok drobiž, kot dijak četrtino kot študent vse. Danes znam z denarjem ravnati, znam prislužiti, znam prišparati itd. Ne smeš pa zameriti staršem, saj vsak starš želi svojemu otrku vedno najboljše. Kaj bi porekel na malo drugačne starše? Moj znanec je imel od svojih staršev vse in še več, le pozornosti ne. Še danes pravi, da bi dal vse na tem svetu, za eno samo minuto zanimanja svojih staršev, v čustvenem smislu. Pa je še vse do danes, ko je odrasel ni dobil. Le stavek “kaj rabiš?” Žalostno a resnično.

Želim ti vse naj naj ob študiju, ker vedi (zdaj ti bom napisala staro lajno) to je tvoja vstopnica za boljše življenje.
Srečno,
A.

Dragi Kekec!
Ne bit tak zagrenjen zaradi denarja. Pred tabo je še celo življenje in dosti prilik, da ga zaslužiš.
Če misliš, da te bo punca pustila, ker ji finančno ne boš mogel slediti, potem je itak boljše, da se to zgodi čimprej, ker …
Z možem sva bila malo starejša, ko sva se spoznala, kot si zdaj ti. Ravno takrat so mu ukinili štipendijo, o avtu ne duha in sluha. Pa sva skupaj napraskala denar za najine prve skupne počitnice (skromne, a nepozabne). Kmalu po tistem, so se finance uredile in še danes ga včasih hecam, da je imel srečo, da je takrat bankrotiral, saj je lahko prepričan, da sem ga vzela izključno iz ljubezni.
Imej rad svoje starše, mogoče so bolj dragoceni, kot tisti, ki otrokom nudijo vse materialne dobrine, pa se sicer požvižgajo na vse ostalo.
Uživaj(ta) za Savo!
Jasna

Hoj Kekec!

Pa si prebral knjigo, katere naslov navajas kot naslov sporocila? Preberi jo, ce je nisi. Se bom morda naucil kaj, kar se tvoji bogati prijatelji ne bodo nikoli. Bos dobil morda kaksno idejo in spoznal, da se da tudi iz nic z voljo in predvsem veeeeliko volje da do cesa priti.

In se nekaj se mi zdi pomembno – kar moras v svoji glavi razcistit – da zato, ker ti starsi ne nudijo vsega nisi niti slucajno kaj manj vreden. To imej vedno v mislih, pa ce si s kolesom ali pes. Ce je punca prava, to ze ve, ce pa ne, bo pa druga prisla, ki bo prava. Denar pride in gre. Ostane pa tisto kar imas v svoji dusi.

Pa lepo poletje ti zelim!

Živjo!

Uau….zadeva mi je zelo znana…..tudi sama sem ves čas poslušala v šoli na kakšne počitnice hodijo v eksotične kraje, pa kok majo veliko oblek priznanih znamk, pa moram priznati, da me je v srednji šoli včasih motilo, čeprav sem doma imela vse (ne takoj in ne vedno in še manj priznanih znamk). Zdaj me to niti najmanj ne moti…..
Sem prva med sošolkami in sošolci, ki je zaključila faks, se poročila iz ljubezni (ne zaradi trebuha), se preselila na svoje in imam redno službo!

Res, je da trenutno denarne zadeve še vedno niso briljatne, saj je mož brezposeln že več kot pol leta in pri stari hiši, ki jo imava, gre veliko denarja za obnovo, poleg rednih stroškov.

Na drugi strani gledam svaka z družino (5 otrok), kako se “baha” z novimi pridobitvami okoli hiše, na hiši, doma, pri otrocih – lahko je če imaš sponzorja kot ga ima on poleg dveh solidnih plač – ampak po drugi strani pa ….njegova družina kot taka nima topline, otroci niso naučeni samostojnosti, nimajo čuta odgovornosti, so popolnoma nepripravljeni na zunanji svet – če potegnem črto: družina ni srečna!

Midva imava malo denarja, vendar sva srečna 1000000000 krat bolj kot oni.

Kar se tiče pa tvoje punce….ja, če je razlog razhoda denar oz. dobrine in razvedrila, ki jih ji ti ne moreš nuditi v tem trenutku, potem ne gre za ljubezen zaradi ljubezni same! Pusti jo oditi in si najdi drugo, ki te bo vredna!

Ne obupuj…..upajmo na bolje!

LP; Š.

A veš kdo se je spomnu pregovora : denar kvari ljudi!?
Tisti, ki ga niso imeli!
JEST BI BIL PA TOK RAD POKVARJEN!!!!

Dragi Kekec,

ta teden sem spoznala magistra prava, ki je študiral v Angliji in je imel samo štipendijo. Denarja je imel tako malo, da je bil po tri dni lačen. Bil je iz revne družine in nikoli ni doma prosil za denar.

Danes je pri 28 letih direktor precej velike firme, pa še čeden je povrh. Punce se kar grebejo zanj.

Vem, kako se počutiš zdaj in težko je misliti, da bo bolje čez par let. Tudi midva z možem sva iz družin, kjer nama niso mogli materialno pomagati. V takih družinah tudi ni vse tako ljubeče kot se govori. Če ni denarja ponavadi tudi ni posebne sreče. Seveda pa je tudi res, da denar ne prinaša sreče

Ko sem bila stara 20 let sem izrekla bedast stavek, za katerega sem se bila pripravljena z vsakim skregati, če bi rekel, da ni resničen. Rekla sem, da če zdajle dobila milijon dolarjev, bi bili vsi moji problemi rešeni. Povem ti, dragi Kekec, da danes imamo približno milijon dolarjev in imam še vedno veliko problemov. Danes vem, da denar ni vse. Je pa seveda tudi res, da če ga ne bi imela, ne bi verjela, da je tako.

Želim ti čim bolj uspešen študij in želim ti, da bi se boljše počutil. Želim ti tudi, da bi zaslužil veliko denarja in želim ti tudi, da bi zmogel že zdaj verjeti, da denar ni vse.

Prisrčen pozdrav,

Hojla, Kekec.

Ne vem, če ti bo sicer kaj lažje, ko boš prebral vse te maile, ampak mogoče pa, kaj pa veš.
Torej, totalno in popolnoma te razumem. Sem bila na istem kot ti (pa trenutno nisem ne vem koliko starejša od tebe – samo par let). Ja, pri nas v srednji so imeli mnogi svoje avtomobile, da o cunjah in počitnicah sploh ne govorim. Spomnim se, da sem bila sama tako brez keša, da sem, če sem šla ven na pijačo pila sok z vodo (en kozarec cel večer), ker enostavno za več nisem imela. Se spomnim ene situacije, ko so po takšni pijački skoraj vsi kolegi šli naprej v diskača, ampak jaz in še ena moja kolegica pa nisva imele za vstopnico, ki je bila takrat 500 SIT. Ej, ful je bilo bad, čist konc.

No, pa je prišel faks. Tam so bili kar naprej eni žuri, za kar je seveda treba imeti nekaj v denarnici in sem kar nekaj stvari počela prek študenta, da sem imela tako za sproti – beri: nisem zaslužila za cunje ali da bi si kaj več privoščila, ampak ravno toliko, da sem imela za pijačo in kaj prišprala za morje. To je bilo to. Res mi je šlo to totalno na živce in ful sem bila nesrečna, zato sem cel študij govorila, da komaj čakam, da grem v službo, da se izkopljem iz tistega finančnega sranja. No, še med študijem se mi je kot strela z jasnega ponuila ena redna služba (kjer sem še sedaj) in jaz sem priložnost zagrabila, čeprav sem s tem – kot so mi nekateri očitali – vrgla stran najlepša študentska leta, kot jim pravijo.
Ej, ni mi žal. Niti za trenutek! malo sem stisnila in ob delu doštudirala in to, da imam svojo plačo in da sem totalno neodvisna od kogarkoli (kmalu po tem, ko sem se zaposlila – beri leto po tem – sem se preselila na svoje) je bilo največji blagoslov ali kako bi temu rekla v mojem življenju. To je čist noro, res.
Vse to sem t povedala samo zato, da bi nekako dobil upanje in voljo, v smislu: zdrži še malo, saj bo. Tudi tebi se bo odprlo. Boš videl. Ampak seveda nič ne pride samo od sebe. majčkeno se je treba potrudit.

In smo imeli nekaj mesecev nazaj obletnico mature. Stanje:
sem edina, ki je že diplomirala (vsi kar nekaj pavzirajo in bluzijo), da o tem, da sem edina, ki ima službo, svoje gospodinjstvo, avtoček, sploh ne govorim. Ful sem ponosna na to. In tudi ti boš. Kar vidim te. Ker če že sedaj, pri teh letih razmišljaš v tej smeri, je to dober znak! O punci pa bom čisto kratka: katerakoli te kakorkoli pogleda iz takšnele “finančne plati”, te ni vredna. Ej, pa fejst punc je ja malo morje. Boš videl.
čao in srečno

Pozdravljen!
Sem prebrala vse poste in vsi imajo prav.
Pogumen si, res pogumen! In vem zakaj se to sprašuješ! Ker se tudi jaz sprašujem! Ne vem če je vredno pripeljati otroka na ta svet zato da trpi. Če ga maš, potem mu tudi pomagaj – če seveda sam pokaže malo interesa za to da bo tudi sam kaj naredil (ne podpiram lenuštva).
Ni mi tako hudo kot tebi, a mam ene hlače in dve majici in sem vedno v istem. Vedno čisto in zlikano, pa vseeno boli, ker vem da so že vsi opazili da sem vedno v istem.

Kar se tiče punce: ljubi jo in načrtujta življenje za nekaj let vnaprej, čeprav se bo treba v tem trenutku marsičemu odreči!
Jaz komaj čakam da diplomiram in začnem delat, da lahko jaz moji mami pomagam!

Srečno in pogumno! Tudi tebi po posijalo sonce!
Ella

Ohrani svojo ambicioznost in izkoristi vse moznosti, ki ti jih nudi sedaj se brezplacno solstvo.
Ali tvoje dekle res ceni samo materialne dobrine ves najbolje ti sam. Upam le, da njen materializem ni zrasel na tvojem zelniku, ker se sam cutis manjvrednega.
Moje najlepse pocitnice so bile v prvem letniku faksa, ko sva s fantom (oba kronicno brez denarja) vsak dan »studirala« za Savo. Tega je ze dvajset let in v tem casu se nama je financno stanje dovolj popravilo, tako da poznam obe plati medalje.
Stvari moras najprej urediti na svojem podstresju. Meje uspeha si postavljas sam. Tudi ti imas kaj, kar ti kdo zavida. Le da se tebi ne zdi nic posebnega. Srecno!

kekec, ko sem prebrala tvoj komentar nekje vmes, sem pomislila, če se mogoče malo hecaš z nami…
rekla bi ti pa samo eno, saj so ti že vsi skupaj dovolj napisali. star si 19 let in sam si odgovoren za to, kaj boš naredil iz svojega življenja. dve skrajnosti sta:
-jamral in jadikoval, kako ubogi si in zato krivil starša oz. druge
-ali pa kaj naredil, da si zagotoviš kvaliteto življenja, kakršno si želiš
tudi mi se nismo kopali v denarju, pa mi nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi kakorkoli krivila starša, denar mi tudi sicer ni prioriteta. sem pa že v srednji šoli začela inštruirati, veliko tudi na faksu in v tem času v bistvu služila več denarja kot potem z začetno plačo… torej, če rabiš denar, razmisli, kako ga boš služil… zelo enostavno.

Ne jamraj

Če boš verjel vase in sam sebe prepričal da si spoben, imaš lahko čez 5 let svojo firmo, 10 zaposlenih in miljon dobička na mesec.

To ti povem iz svojih lastnih izkušen, ker sem tudi jaz začel iz nič.

l.p.,

Pa karojžno.

Sama sem imela pred leti debato s kolegom, ki je trdil, da sva z možem neodgovorna, ker imava otroka, čeprav mu ne bova mogla kupiti superg po najnovejši modi. Tudi če bi imela denar, ti povem, da mu jih ne bi kupila. Ker je 20 jurjev za superge, ki razpadejo po nekaj mesecih totalna bedarija dat!

Sprašuješ, zakaj otroke vzgajamo v materializem? Saj jih ne. Vsaj midva ne. Imava spodobni plači, mož z visoko izobrazbo, jaz šibam proti diplomi. Šele zdaj, z 28. Veš zakaj? Ker se mi je že prej zgodilo življenje. Ker se je prej zgodila družina – in, kar je še pomembneje, sama sem, začela skrbeti za svojo rit. Za svoj poln ali prazen hladilnik, za svoje cunje, za svojo kozmetiko… In mi, zdaj sicer 10 let kasneje, nič ni. Pravzaprav mi je le lepo, ker vem, da zmorem vse. Sem jedla tudi kakšno leto le špagete in hrenovke, pa mi nič ni. Znam delati, znam služiti za svoj kruh. Nekaj, kar nekdo, ki mu starši vse prinesejo na pladnju, ne bo nikoli znal… tudi ti znaš, zmoreš. To dokazuješ.

Strinjam se z zgoraj napisanim, da te bo utrdilo. res te bo, čeprav tega nočeš slišati. Predvsem pa ti bo pokazalo, da za prijetno življenje rabiš zelo malo stvari in veliko ljubezni. Edino, kar se moraš naučiti je – nehaj travmirati za stvarmi. Sosed ima novo vespo. Ima ljubezen tudi. REs? Si gotov? Imaš ti ljubezen?
Prijatelji vozijo punce na morje. Oprosti, mene moj mož ni zapeljal z avtom, ni zapeljal z bajto ali novo vespo. Zapeljal me je z nekaj preprostimi besedami in veliko smeha. In me je očaral. Če bi bila pleh p i č k a, mu verjetno ne bi dala priložnosti. pa nisem. K najini sreči.

Okej, nimaš veliko. Zato imaš dve možnosti – ali boš okoli hodil, kot da so te opeharili in to povem, da te nobena pametna punca ne bo povohala, ker boš izžareval totalno patetiko ljubosumja in zavisti. Ali pa – pljuneš v roke, končaš faks in se imaš rad zato, ker si sam dosegel vse, kar imaš. Ker si pokazal, da znaš ti. Ne pa tvoje zveze.

zakaj imamo otroke, če jim ne moremo nuditi najnovejše vespe ali dizajnerskih superg? Ker jih za zdravo in polno življenje ne rabijo. Rabijo pa ambicije, samozavest, ljubezen. In vespa jim samozavesti ne bo prinesla. ČKajti če to potrebuješ, da se počutiš dobro, potem si v duši ničla, ki išče moč zunaj sebe namesto, da bi moč izžareval iz sebe. Le tako si opažen. Če žariš.
T.

Ej, Kekec, nekaj mimo teme – ali pa tudi ne :)))
Za svoja leta se izražaš tako izborno, da si ne morem kaj, da ne bi podvomila v avtentičnost tvoje “težave”, sploh glede na splošno raven pismenosti pri današnji (no, pa tudi včerajšnji) mladini.
Če je pa vse, kar si tako lepo (in pravilno!) zapisal, res, potem pa stavim, da si boš s svojo nedvomno inteligenco prav kmalu okrepil proračun. :)))))

lp,
Ivana

Btw. jaz sem svojega fanta, ki je razmetaval denar zame in za najina skupna potovanja, hranjenja in podobne bedarije, p u ******* a , ker se mi je zdel neodgovoren. V stilu: namesto, da bi šparal za najino skupno življenje, pa zapravlja. Nekako se nisem počutila lagadno, na dolgi rok sigurno.

Sedaj sem že mamica, očka ni bogat, smo pa skromni, a nam nič ne manjka.

Torej: bodita skromna, šparajta, pa bo zrno na zrno pogoača, kamen na kamen palača.

Veliko veselja in sreče v prihodnosti.

oglasi se se kaj!!!